MOM in terapija
Opažam, da je zadnje čase večkrat tu omenjena Marsha Linehan, ki naj bi bila zaradi MOM v mladosti hospitalizirana, kasneje pa je razvila DBT (Dialectical Behavioural Therapy) za zdravljenje svoje motnje.
Med značilnosti MOM se šteje tudi nagnjenje k tveganemu načinu življenja vključno s samomorilnostjo. Verjamem, da takim osebam DBT do neke mere pomaga, gre za pomoč njim samim, ne svojcem. Zelo pa dvomim, da bi bilo kaj uspeha pri MOM, ki te lastnostni nimajo.
Kolikor sem bral zgodbe na tem forumu, smo tukaj zbrani tisti, katerih partnerji niso imeli samomorilnih teženj (izsiljevanje tu ne šteje), prej bi rekel, da so bili MOMovci sposobni v samomor spraviti partnerja. Spraviti MOM partnerja k terapiji je po mojih izkušnjah butanje z glavo ob zid. Bila sva pri dveh terapevtkah, obakrat z istim rezultatom. Terapevtke je tako zmanipulirala, da sta kmalu obe zdravili mene. Dejansko sem plačeval za to, da sem poslušal, kako se moram spremeniti, da ne bom več počel tega, kar v resnici nisem nikoli storil. Dve terapevtki zato, ker sem prvo hitro skenslal, pri drugi pa se je zgodba ponovila.
Ob sami misli na partnersko terapijo z MOM dobim pike. Poleg tega opažam, da je MOM v veliki meri dedno pogojen *. Genov se s terapijo ne da spremeniti. Če nekdo nima sposobnosti abstraktnega mišljenja in s tem povezanega smisla za logiko in humor, lahko igra violino, ne bo pa nikoli arhitekt. Nobena terapija te ne bo naučila dihanja pod vodo, če nimaš škrg. MOMovci se lahko naučijo nositi masko do neke mere, terapija bi jih lahko to naučila, ampak kakšno je življenje s takim človekom za njegove svojce?
*pri moji bivši se to vleče po ženski strani najmanj od njene babice. Njena mama je imela dva brata, ki sta končala kot klošarja, sama pa je imela to srečo, da je upecala direktorja in ni hodila v službo. Zdaj jo preživlja brat od bivše, ona je brez vsakršnih dohodkov. Moja bivša se je, ko je rodila prvega otroka, začela obnašati točno tako kot mati. Ampak res točno tako, celo z uporabo istih besed.
Rjavi Medved, glede dednosti imam tudi jaz podobne pomisleke, saj sem tekom zveze z bivso imel dovolj casa (15let) opazovat njena starsa.. Poleg tega naj dodam se, da sem izvedel tudi kaksni so bili stari starsi obeh starsev bivse in odnos med njimi. Lahko bi komot rekel “zgodovina se ponavlja”.. Bivsa tast in tasca in njun odnos, katastrofa. Tast zavrt introvertiran zagrenjen clovek, tasca histericna, panicna za vsako rec. Tast samo na zunaj “umirjen” a dejansko tempirana bomba, poln potlacenih custev,travm, deloholik. A dovolj da mu nekaj ne gre od rok, sposoben zlomit, polomit, zmetat stvari po delavnici ipd. Nikoli ne prizna da se je kaj zmotil, bognedaj da ne bi cesa vedel odgovorit, hladnokrvno “naklada” (laze) samo da ne bi izpadel “manjvreden”, nesposoben. Zmožen se zjokat zaradi hisnih ljubljenckov in zivalic ki trpijo, a nezmozen empatije do soljudi, raje se se bolj zapre vase, zaposli z necim drugim. Tasca vecna gospodinja, neizziveta, nerealizirana kot oseba s potencijali. Svojo “nevroticnost” zliva na moza, zmerja z najgrsimi moznimi besedami, zali cel rod z mozeve strani,enako s strani tasta, po drugi strani pa tasca spet povelicuje moza v oh in sploh.. Tast pa nadaljuje s svojo trmo, tisino, umikom in nezmoznostjo normalne komunikacije in sprosca svoje frustracije v delavnici nad orodjem, materijali..
Pozdravljen Rjavi medved!
Težava je v tem, da pri nas večina terapevtov v resnici ne razume oziroma ne obvlada oseb z MOM in jim nasede na celi črti. Zato se večina skupinsih terapij konča skoraj identično tako, kot si opisal. Že to, da predalgajo skupno terapijo kaže na popolno nezpoznavanje problema, saj v tem primeru vsak potrebuje čisto drugačen pristop. Za Momovce je večina terapij razen kognitivne in kaj temu podobnega neprimerna oz ne daje rezultatov ali pa jih celo poslabša, ker način terapije hitro skužijo in ga uporabijo v svoj prid. Oblike družinske terapije pa je še posebej zlahka zlorabiti. V tujini se gre v skupno terapijo šele potem, ko dela vsak s svojim terapevtom in potem morda in večinoma zgolj, če sta pri skupni terapiji prisotna oba terapevta.
Če bi imela sama teažve z momovcem bi šla sama k terapevtu in bi se tam najprej prepričala, če mu je sploh jasno, zakaj se pri osebnostnih motnjah gre. Če bi videla, da ne, bi takoj prenehala s terapijo. Ker v drugem primeru je za osebo, ki živi z nekom z osebnostnno motnjo še težje, oziroma postane on problem in ne tisti, ki je zares.
GittaAna
Midva s partnerjem, ki ima očitno mom, kar je tudi sam nekoč ugotovil, sva trenutno na partnerski terapiji. Sam sicer hodi k svojemu terapevtu, vendar ne rešuje problemov z motnjo temveč probleme, ki jih ima z mano, da se malo potoži in tu se konča globina njegove terapije, to vem iz njegovih občasnih opisov terapij. Do sedaj sva bila na partnerski terapiji nekaj krat, vendar imam občutek, da se počasi nagiba točno v to smer, kot ste opisali. Opis problemov in dogodkov z njegove strani je čisto drugačen, kot to vidim jaz in na terapiji izpade, kot da je problem v meni. Jaz potem želim predstaviti stvar tako, kot jo vidim jaz, ker pa poveva vsak popolnoma različno zgodbo, terapevtka dejansko ne more vedeti, kaj je res in kaj ne. Terapevtka pravi, da hoče vsak od naju imeti prav in se zato prepirava in da ni v redu, da ga nenehno popravljam. Dejansko popravljam to kar reče, ker ni resnično. Jaz se sedaj sprašujem, če mogoče jaz ne vidim stvari dovolj široko in da mogoče bi jaz morala kaj spremeniti, vendar ne vem kaj in kako, saj se bojim, da bi mu s tem, ko ga ne bi popravljala, dovolila, da po svoje preoblikuje resnico in hkrati izgubila sebe. Začela sem dvomiti v sebe in postala rahlo depresivna.
to je zelo tipično, kar sem dozivljal tudi jaz na terapijah skupaj,
najini problemi so postali moji problemi in jaz sem bil tisti, ki sem kopal po sebi in iskali smo, zakaj nekaj dozivljam tako in tako…
ne vem, mogoce terapevt, ki res ne ve kaj bi z MOM, se potem usmeri v tistega, ki nekaj lahko spreminja in je to pripravljen.
Če se poznas, če se lahko ustavis, ce ves kaj dovolis in cesa ne, in ce pogovori nikamor ne pripeljejo, pač pa samo v depresivno tezko morece ozracje, kjer ne ves vec kaj je res in kaj ne, potem je treba nehati iskati resitev za “naju”, in počasi treba pripraviti teren za resitev za “mene”…
lp SVO
SeVednoOptimist, imaš prav. Ko sva midva šla na partnersko terapijo, sem si rekla, da bova šla še to poskusit, da si pač lahko rečem, da sem poskusila vse kar sem lahko in da potem nimam slabe vesti. Zelo sem vesela, da obstajajo ti forumi, ker me ohranjajo pri “zdravi pameti”. Zadevam se namreč, da velja, da sta za slab partnerski odnos običajno kriva oba, ne samo eden in da ne dela samo eden vse prav in drugi vse narobe. Nočem biti oseba, ki misli, da dela vse prav, vendar tako izpade in potem je seveda na terapiji problem v tem. Težko je, če začneš dvomiti v sebe in se začneš še sam spraševati, ali sploh vidiš pravo sliko, da si že čisto zmešan, kot da si še sam na koncu mom. Jaz bom še malo vztrajala na teh terapijah, če sva že s tem začela, da ne bom prehitro nehala. Razmišljala sem, da bi mogoče poskusila vse skupaj spraviti na papir in to izročiti terapevtki, da bo imela čim več informacij. Če pa ne bo nič pomagalo, pa bo potrebno reševati sebe in ne več naju, tako kot si lepo povedal. Vendar bo tudi ta del svoje poglavje, zapustiti mom je velik podvig, še posebej če so zraven otroci.
te čisto razumem in tudi sam sem želel poizkusiti “vse”, a skoraj ob tem izgubil sebe.
Vzemi si teh 42 ur da prebereš malo MOM forum, :-),
sploh https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=465&t=9867134 in temo “Kako živeti z MOM”.
Gre za procese spoznavanja, preizkusanja, ucenja, prepuščanja in podobno…tudi faza preverjanja in aktivnega čakanja je dobra…
Otroci itak da naredijo zgodbo kompleksnejšo, a če že sploh, potem se sploh zaradi njih splača, da se jim v neki prihodnosti lahko ponudi netoksično okolje vsaj del ur, ki jih preživijo s staršem, ki je v stiku s sabo in ok.
lp SVO
Jaz sem bila na partnerski terapiji, na moje navedbe, da se moj mož name dere name, pri čemer marsikdaj sploh ne vem, kaj je sprožilo njegovo dretje, pa na navedbe, da se ne drži dogovorov, pri čemer se dogovor zmeraj prelomil, tako, da so posledice priletele name (včasih je dogovor kršil namerno, da je obračunall z mano) in sem jaz reševala situacijo (običajno otroke), dobila odgovora:
a) zakaj delam stvari namesto njega (Sej ne delam in nisem delala stvari namesto njega. Jaz samo ne morem biti personalno tak gnoj, da bi pustila otroka (in vzgojiteljice) v vrtcu čez odpiralni čas, zato, da bi bivši dobil “lekcijo.”)
b) da se moram vprašati, zakaj me njegovo dretje tako iz tira vrže, ker se bojda dere zaradi lastnih problemov, ki nimajo veze z mano (Na tem mestu se sprašujem, ali fizično pretepeni ženski/moškemu tudi rečejo, da naj se vpraša, zakaj ga boli telo tam, kjer je priletel udarec, da je zihr neki narobe z njim, da ga tam boli)
Meni se zdi to čisto odfukano … oziroma če dobro razmislim … a se vam ne zdi, da so psihoterapevti, ki take kvasijo še večji problem in s težavami na lastnem personalnem nivoju kot naši MOMsterji
SeVednoOptimist, sem si vzela čas in prebrala, hvala, verjetno bom prebrala še večkrat, da si sproti malo stvari razčistim, da me ne zanese v napačno smer. Ti razumeš zadevo v nulo, ko si dal skozi tak pekel. Zelo lepo od tebe, da svoje izkušnje deliš z drugimi, ker marsikoga s tem rešiš ali mu zadeve olajšaš.
Dvojna zanka, te partnerske terapije z mom so res težke. Izhajajo verjetno iz tega, da sta za odnos kriva oba. Pri meni je trenutno tema, da ugotovimo, kaj jaz naredim, da njega razjezi, kaj on rabi, da se ne bo razjezil in kaj jaz od njega rabim, da se ne umaknem. Hm……pojma nimam kaj naredim, da ga razjezi, on najde vsakič drugi vzrok….običajno so vzroki banalni…npr. da nisem zaprla vrat (ko se to zgodi enkrat, pove, da to delam nonstop, posploši) v glavnem nekaj dni je v redu, nato se mu kar pojavi neka napetost, najde kakšno napako in jo spotencira, da izbruhne v bes. Potem če mu zagrozim z odhodom in če je grožnja dovolj resna, obrne ploščo in se začne opravičevati in jokati. Nato je nekaj dni v redu in se znova ponovi. Poleg tega vse prikaže čisto izkrivljeno, daleč od resnice, zato ga popravljam, da ne bi potvarjal dejstev, pa je tudi to narobe. Vsak baje stvari vidi in občuti drugače in je potrebno to sprejeti. Kako bomo to rešili, ne vem. Terapevtka izhaja iz tega, da je zagotovo nekaj, kaj ga razjezi in bi lahko jaz to spremenila, da temu ne bi bilo tako, on pa bi se potrudil in ne bi tako izbruhnil. Vendar pa glede na to, da gre za mom, tega vzroka, kaj ga razjezi, najverjetneje ne bomo našli, ker ga ni, vzrok je motnja.
Poleg tega je za mom zgleda zelo značilno, da se nanje ne moreš zanesti. Vedno, ko se kaj dogovoriš, moraš imeti pripravljen plan b, ker te radi puščajo v negotovosti ali zadnji trenutek odpovedo, kot da uživajo, ko te jezijo. Zato sem začela živeti, kot da ga ne bi bilo in vse pač delam sama, ker je tako veliko manj stresno. Tudi to je na terapiji problem, ki bi ga bilo potrebno rešiti. Dogovorili smo se, da si narediva plan za en teden naprej in se ga drživa. Bova sicer poskusila, vendar pri prvem poskusu ni uspelo, poskušala sva se dogovoriti, kaj bomo delali v nedeljo, odgovor je bil ne vem kakšno bo vreme in dalje nisva prišla, nisva se uspela niti dogovoriti ali bomo skupaj ali ne, vse je ostalo v zraku, kot ponavadi.
Ha 🙂
ravno sem se svojo hčerko pogovarjal na to temo,
– vsi ljudje po osnovi niso dobri
– nekateri ljudje so poškodovani
– nekateri ljudje se spremenijo in postanejo hudobni
– nismo mi odgovorni, če nekdo vpije na nas
– od takih ljudi se umaknemo,
V zdravih odnosih to zgoraj ne velja, tam se konstruktivno zadevo premelje, isce, in najde nove skupne resitve,
To, kar ti navajas, je kopija mjoje situacije pred leti…ampak zakaj za vraga bi moral v ponedeljek planirati do minute nedeljo, da bomo lahko mirni in srecni?
Življenje ni tako, in jaz hočem na drugi strani človeka, ki se čuti, ki se zna prilagoditi, ki razume, ki je odprt, ki lahko vzame neko novo skupno rešitev…
Če tega ni, če ne moremo sladoled popoldne skenslati in iti v bazen, pa se tega nismo dogovorili en teden nazaj, potem pozabi, tu ni kruha zate. Žal.
lp SVO
uf, delanje planov in načrtov 🙂
smo imeli tak načrt, ki se je predvidljivo sfižil zmeraj.
a) ko sem imela na urniku telovadbo in bi on moral paziti na otroke. Dosledno je zamudil 15-20 min ravno toliko, da se meni ni več splačalo iti;
b) sem imela obveznost ob določeni uri …. je zmeraj spiz… iz stanovanja, ko smo morali it in sem praviloma zamudila.
Najina psihoterapevtka je ugotavljala, da imava kaos, ker nimava plana. Delanje planov pa je pomenilo, da smo imeli urnik vsi ostali, on je bil pa supervizor (ki jih je po potrebi miniral).
Na koncu sem na psihoterapiji popizdila okoli planiranja, ker je bilo že tok očitno, da gre za način izvajanja nadzora nad mano, da je prav smrdelo. On se urnikov ni držal in se ni čutil dolžnega, da referira, kaj počne in namerava početi… ker to je bilo nalaganje dela in nadzor nad njim
Ja, vemo, kako je. Lahko se pregovarjaš ure, dneve, tedne in mesece…Pa ne prideš nikamor, nikamor. Goni in goni svojo edino in absolutno resnico. Kdor je ne sprejme, je njegov sovražnik. Nobenega kompromisa, nobenega uvida. My way or highway.
In potem eden, “kao terapevt ali moderator”, vse to posluša in zraven poučuje, kako se morata vidva naučiti pogovarjati, poslušati in razumeti eden drugega…..In ga ni, ki bi počil po mizi “Posluš’te gospod, moteni ste.”
Sonja11, Dvojna zanka, tokrat mama tarčni starš, lepo pozdravljene!
Na nek način vas razumem, na nek način vas ne razumem… Ko opisujete kaj vse doživljate pri terapevtih, vas enostavno ne razumem, zakaj pri tem kar vztrajate.
Nekoč so, bivši in vključno CSD, name močno pritiskali naj se vključim v terapijo, ki je bila pisana na kožo bivšemu. Tam je z vsemi lahko zelo spretno manipuliral… In oni so se potem lahko s pomočjo njega oklicevali za strokovnjake, le mene so hoteli narediti za budalo… K sreči sem se zavedala, da imam opravka s skrajno premeteno MOM osebo in pritiskom niti slučajno nisem popustila. Zavedala sem se, da nobena polovična rešitev mi ne more pomagati… V najtežjih časih sem računala izključno LE NA SEBE in si zato izbrala (za tiste čase) vrhunskega terapevta. Edino on mi je lahko pomagal iti skozi pekel, ki jo ve opisujete in ki jo doživljate sedaj…
Moderatorka GittaAna v veliko postih poudarja nekako takole: »Težava je v tem, da pri nas večina terapevtov v resnici ne razume oziroma ne obvlada oseb z MOM in jim nasede na celi črti. Zato se večina skupinskih terapij konča skoraj identično tako, kot si opisal…«
Prav tako je SVO v svojem postu Sonji 11, z dne 25.4.2019 zapisal: »te čisto razumem in tudi sam sem želel poizkusiti “vse”, a skoraj ob tem izgubil sebe. Vzemi si teh 42 ur da prebereš malo MOM forum, :-), sploh viewtopic.php?f=465&t=9867134 in temo “Kako živeti z MOM”…
Na kaj bi vas rada opozorila s tem?
Ko sem ponovno prebrala vse o čemer piše SVO in njegovo veličastno pot k rešitvi, je iz njegovih zapisov jasno razvidno, da se ves čas pretežno ukvarja sam s sabo in pri tem vseskozi išče rešitve. Nam, ki smo prehodili pot z MOM/NOM in sodelujemo na forumu, je popolnoma jasno, da je v dani situaciji pomoč zelo omejena, saj je zelo malo strokovnjakov, ki bi to problematiko dejansko obvladalo. Posamezniku popolnoma nič ne pomaga negodovanje in kritiziranje dela na terapiji, če VSAK POSAMEZNIK SAM NE PREVZAME ODGOVORNOSTI ZASE. Izključno naša odločitev je, kakšnega terapevta si bomo izbrali in koliko bomo od neke terapije odnesli. Tudi strokovno usposobljen terapevt na področju MOM/NOM in drugih odklonih, nam ne more pomagati, če pri tem sami ne odigramo odločilne vloge. Rešitev je žal le v nas in ne zunaj nas in jo zato moramo ves čas iskati
izključno le v sebi. Na tem forumu je večkrat omenjen seznam ustreznih terapevtov… Ustrezen terapevt, forum, branje ustrezne literature in drugo…, so nam le pomagala, ki nam lahko kažejo pot k sebi. To je le moje mnenje in vam v razmislek. Se še pišemo. Lp Odmev
Pozdravljeni,
še jaz dodam nekaj besed o skupni terapiji. Namreč z bivšo partnerko sva obiskovala skupno terapijo pred leti, v času partnerske veze. Tam se je pokazalo kar konkretno njeno močno travmatično otroštvo. Dejansko je šlo tudi za “norenje” v pričo terapevtke. Le-ta sicer ni imela večjih izkušenj MOMa, a je videla, da gre zadeva v napačno smer. In ko sem sam takrat povedal terapevtki, da napredka ni (tudi upanja nisem imel več) in da se terapija prekine je tudi sama terapevtka to uvidela in iskreno povedala, da rešitve za najin odnos ni.
Sam se takrat naredil vse, da bi pomagalo pri zvezi. Danes na to gledam takole:
– poglobil sem se vase in našel razloge za privabljanje take(ih) oseb v življenje
– ker sem naredil vse kar je bilo v moji moči mi je ob dokončnem razhodu bilo pravzaprav neizmerno odrešujoče, čutenje miru v notranjosti
– danes sem nase ponosen ker sem lahko s svojo hčerko tak kakršen sem v resnici (vesel,igriv,miren, z veliko ljubezni do nje) – tak v zvezi ne bi mogel biti nikoli; vsak trenutek, ko sva z malo skupaj vem, da ji dajem s tem največ kar lahko in imava se resnično lepo
– za bivšo partnerko o kakršnemkoli napredku ni več niti najmanjšega upanja, kar v osnovi niti ni moj problem, a je tu otrok…
– sam sicer menim, da je nekaj genskega ( a v večji meri travmatično otroštvo (vsaj v tem mojem poznanem primeru)
Imam pa še eno vprašanje:
In sicer ob razhodu sem takrat poizkušal še z strategijo treh vprašanj, ki so bila na enem postu tega foruma in sem pozabil?
Za zaključek še misel…tisti, ki greste na terapijo ni nič narobe (pa čeprav samo za nekaj ur), vsaj občutite in konec koncev dobite potrditev več, da niste nori in da je na koncu tunela svetloba.
Da pa bi ta terapija z MOM bila uspešna pa… NI MOGOČE, ker imajo del možganov, ki je poškodovan in ne deluje oziroma deluje narobe. Torej v bistvu ni osnove, da se sploh lahko karkoli sproducira v tej smeri.
Vse dobro vsem..
Alek
Kakor jaz vidim vašo situacijo, je ključna zadeva (in ključ do rešitve) tole:
nekaj dni je v redu, nato se mu kar pojavi neka napetost, najde kakšno napako in jo spotencira, da izbruhne v bes. Potem če mu zagrozim z odhodom in če je grožnja dovolj resna, obrne ploščo in se začne opravičevati in jokati. Nato je nekaj dni v redu in se znova ponovi.
Tu ste vi ujeti v njegovo igro, v to da jo tudi vi igrate, zato ni sprememb in se to ne konča ( in ne bo se končalo nikoli). Jaz bi delala na tem. Mislim, da bi ustrezen terapevt to prepoznal in seveda tudi to, kar navaja GittaAna: da rabita vidva (kot vsak tak par) ločeni terapiji, ker rabita vsak čisto drugačen način obravnave. Prvo je povezano z drugim. Treba bo poiskati drugačno terapijo in drugega terapevta oz. dva. Nujno pa vsaj za vas, saj kot tu ugotavljamo, nekih velikih ali realnih upov za “ozdravitev” MOM in NOM večinoma ni ….
Želim vam, da storite to zase.
Odmev,
dodano vrednost tem okoli psihoterapevtov, ki ne štekajo (in zamočijo psihoterapijo vsi in na isti način, ki še dodatno obremeni svojce) vidim v tem, da je podobnost moje izkušnje z izkušnjami drugih, vsaj zame, malo tolažilna, da res nisem nenormalna, ampak se je to zgodilo (tudi) drugim.
Drugič pa, takole zapisane podobne izkušnje bodo verjetno pomagale tudi drugim, ki gredo/bodo še šli skozi to, da se bodo neprimerne psihoterapije hitreje otresli z manj uničujočimi posledicami. In nenazadnje … morda kakšnemu psihoterapevtu k uvidu, da ima strokovno slepo pego, ki jo mora razumeti in pokriti, da ne bo nadaljeval z istimi napakami. Morda.
Ugotoviti, da ga psihoterapevt serje, je precej zoprna zadeva, ker si kot psihoterapiranec v klinču t.i. logičnega “kavlja 22.” Na psihoterapijo si namreč šel, ker imaš težave, ki jih zaradi neke lastne osebne slepote ne vidiš in posledično ne razumeš, da si jih povzročaš na nek način sam. Zato se, vsaj jaz precej časa, nisem zdela sama sebi kompetentna, da bi psihoterapevtu solila pamet, da problem ni to, kar on vidi kot problem. Do točke, ko so psihoterapevtske bizarnosti dosegle polje moje profesije (ki pa ni psihoterapija) in sem se zavedla, da mi vsiljuje ne samo že zdavnaj preživeto paradigmo, ampak da sem z njegove strani deležna sekundarne viktimizacije.
Dvojna zanka!
Zelo vas razumem. Osebe z MOM/NOM so doktorji »znanosti« manipulacij. Njihov arzenal nezmožnosti dialoškega pogovora JAZ – TI, je brezmejen. Vse to lahko razume le tisti, ki je z njimi živel. Enostavno ne gre, ker oni doživljajo svet popolnoma drugače. Velik problem pa je v tem, da več časa, ko smo zapleteni v bordeland svet, bolj postajamo tudi sami okvarjeni in zmedeni.
Pri iskanju rešitev, pa je za prizadeto osebo, ki živi z MOM/NOM, problem ravno v tem, da skoraj nikjer ne najde razumevanja in ustrezne pomoči. Običajno se začnejo veliki problemi nerazumevanja že z delavci na CSD, s policijo, pa tudi okolica in bližnji včasih ničesar ne razumejo… Najhuje pri vsem pa je še, če pri tem, naletimo še na neustreznega terapevta.
Ravno zato je zelo pomembno, da se prizadeta oseba čim prej zelo podrobno seznani s to problematiko. Zelo pomembno je tudi, da prizadeti začne poslušati predvsem sebe in se tudi zanašati predvsem na sebe. Le prizadeta oseba najbolj ve kaj doživlja… Nič hudega, če se pri tem včasih tudi zmotimo, saj se običajno zmote bistveno lažje popravijo, kot če se zapletemo v neustrezno terapijo. Če se zapletemo v neustrezno terapijo, se nam lahko gorje zavleče v leta trajajočo agonijo, kjer vsi vpleteni samo izgubljajo… Lp Odmev
Pozdravljeni,
Kako si lahko res tako ujet v zanki, ko vse ves in zopet ne mores ven. Prebral vse forume, knjige, bil na terapiji, 100x jo zapustil in zopet in zopet podlezem. Pa kar je se paradoks, nimava sploh spolnih odnosov in furava nek odnos. Vceraj jo nisem napadel in bil dovolj moski, danes premalo nezen in ustrezljiv, jutri prevec napadalen in mora ona sama zaceti itd itd. Milijon razlogov in zopet padem na finto in grem z njo na dopust. Kje so meje cloveske neumnosti? Na koncu be zdrzim pritiskov in si najamem drugo sobo v hotelu, ker preden njena hcerka zaspi je milijon stresa, ker ne zaspi takoj bes iskali na meni, znori zaradi preglasnih kapljic v kopalnici, ko si umivam zobe. Res ne razumem sam sebe, vse vem, vse mi je jasno, le zakaj podlezem ne.