Pozdravljeni, prosim za nasvet. Sin je star 8 (čez slabe tri mesece 9) let, hodi v 3. razred. Skorajda na dnevni bazi nosi domov obvestila v smislu: “Vaš sin nenehno govori in kljub opozorilom ne neha tako motiti pouka.” “Danes je vaš sin prišel v šolo brez škarij in lepila.” “Vaš sin je danes porinil sošolca, potem izrekel neprimerno besedo in se upiral, ko sem mu rekla, naj mi da svojo beležko.” Takih obvestil je malo morje, pa je šele november. On mi pravi, da mu je med poukom groooozno dolgčas in zato niha med nenehnim govorjenjem (če ne z drugimi, se pogovarja pa naglas sam s sabo) ali pa popolnim odklopom v smislu sanjarjenja. Pravi, da mu je težko biti pri miru (in res tudi doma obrok najlažje poje tako, da zraven mize stoji). Zgrozila sem se, ko sem pregledala njegov zvezek za SpO, ki naj bi ga že zdaj celega zapolnil, ker da toliko delajo. Kaos, z eno besedo. Besede, ki jih sploh ne znam prebrati, nedokončane povedi, vmes pa praviloma 2, 3 strani prazne, pa potem spet kakšna beseda, pa spet 2 strani izpuščeni. Danes je prinesel domov porazen test iz slovenščine. Pravi, da ne razume navodil, da je videl samo polovico navodila, vztrajno zamenjuje denimo črki v in u in občutek imam, da črke same po sebi že pozna, težko pa jih med sabo poveže. Ko ga prosim, da mi kaj naglas prebere, vidim, da mu sicer dobro gre (načeloma kar rad bere, če se sam odloča, kje, kaj in kdaj), še vedno pa zamenjuje črki b in d in kakšno besedo na podlagi prvih zlogov kar priredi po svoje. Spomin ima izjemen, pesmico sliši dvakrat in si jo zapomni, hkrati je pa izjemno raztresen in vedno znova izgubi ključe, pozablja doma šolske stvari (nasploh ima v torbi, peresnici itd. kaos), pozabi si obleči bundo, ko gre ven, zjutraj si obleče majico, potem si obleče hlače in sleče majico. Meni je to prikupno, mislim si, da bo z leti že bolje, on se ob tem počuti kot bedak, za katerega se tudi večkrat okliče. Že pretekli dve leti smo imeli klice iz šole. Na začetku 2. razreda je denimo učiteljica rekla, da sistematično zavrača kakršnokoli pisanje in to tako odločno, da sedi pod mizo in noče niti zvezka potegniti iz torbe. S podobno zgodbo me je lani klicala zelo prijazna učiteljica iz PB in ko sem prišla ponj, je pod mizo tiho jokal. Več nisem izvedela od njega razen tega, da mu je bilo enostavno preveč. Hudo mi je zanj. Sam pravi, da mu vse gre prehitro, da si komaj pripravi svinčnik, ko drugi že zdavnaj pišejo. Lani je zato bil kaznovan tako, da je prišel šolski psiholog sedet k njemu in ga spodbujat, da piše nalogo, medtem ko so sošolci šli na telovadbo. Torej je bil kaznovan, ker sem jim povedala, da mu gibanje ogromno pomeni. Ob tem me je preprosto minilo, da bi še kdaj šla do psihologa ali po odločbo, ker sem dobila občutek, da je celo šol. psiholog prepričan, da je adhd samo izgovor za lenobo. Z možem v najinem sinu vidiva zelo inteligentnega, sposobnega, pronicljivega otroka, zelo je gibalno spreten, ljubeč in občutljiv. Že v vrtcu so se vzgojiteljice pritoževale čezenj (najhuje je bilo zadnje leto, ker so hotele, da spi, on pa od svojega 2. leta ne spi ob popoldnevih, pa tudi sicer najraje kar ne bi spal), v šoli pa sploh toliko, da je postal že čisto nesrečen. Ima kdo kakšno misel, predlog? Kako naj mu pomagam, kje naj začnem?

Spoštovani,
Se oproščam za kasen odgovor, žal smo si doma dobesedno podajali bacile in viruse  in nisem utegnila odgovoriti, čeprav sem vaše vprašanje prebrala.
Očitno se že dolgo vrtite v začaranem krogu in stvari se samo kupičijo ter nalagajo. Dečko najbrž postaja vedno bolj nesrečen, nesamozavesten, izgublja samospoštovanje in se ima za vedno bolj neumnega. Zato nujno potrebuje pomoč (prav tako pa tudi vi kot starši), kar se tiče šole pa bo najbrž potrebna tudi DSP. Najprej bi bila potrebna diagnostika, da se ugotovi kje so dobra področja in kje težave, saj bi se le tako našel način za ustrezno pomoč. V kolikor čutite, da v šoli niste razumljeni, poiščite pomoč izven nje (ne vem sicer od kod ste, ampak nekaj predlogov: bližnji ZD – psiholog, pedopsihiater, defektolog; Svetovalni center, Zavod Aleksandra, Mavrični bojevniki, FamilyLab – tu boste našli tudi oporo zase). Pogovorite se o vsem, kljub vsemu, tudi z učiteljico in jo prosim za pomoč in nasvet. Je v svetovalni službi samo psihologinja? Pozanimajte se, kdo izvaja DSP na šoli in stopi v kontakt z defektologinjo ali logopedinjo.
Tako v grobem rečeno in precej splošno najbrž gre za ADHD s težavami v planiranju in organizaciji. Težki so občutki, ko npr. se trudite, ampak ste kljub vsemu trudu, naporu, volji neuspešni in še težji so občutki, ki je naše funkcioniranje sicer uspešno, a s tem nismo preveč zadovoljni.
Kaj lahko narediti doma? Je kakšna stvar ali aktivnost, ki fanta dodatno motivira, da lahko bolje uravnava svoje vedenje? Če je odgovor da – nekaj idej boste našli v knjigi Neverjetna leta. Kakšno idejo, kako lažje funkcionirati in kako integrirati različna občutja in senzorne vtise pa v knjigah o senzorni integraciji.
Naredite tudi vizualne urnike za npr. za oblačenje (saj kot sem zaznala njega samega moti, čeprav se vam zdi prikupen) in za pripravo torbe ( vizualne urnike boste našli kot pristop TEACCH, ki je bil sicer prvenstvo namenjen za avtiste, ampak odlično se odnese tudi pri drugih otrocih). Problemov se lotite skupaj z fantom in ne rešujte vsega na enkrat.

Pozdravljena!

Po vsem kar sem prebrala, je možno da vaš otrok ima motnje koncentracije. Nisem strokovnjakinja, ampak glede na to, da imam doma zdaj že 17 letnega sina, ki je imel enake težave, lahko rečem, da je to to.
Ko sem brala, kar ste napisala, sem se našla v tem besedilu.Beležka dnevno polna raznih obvestil, ukrepov,itd. Je težko, ko spoznaš, da otrok ima težave. Pridobili smo odločbo (ima jo od svojega 10. leta), kar je v šoli zelo pomagalo. Nikoli pa nisem pristala na to, da bi jemal Ritalin ali Strattero. In ni mi žal, res ne. Ker po vsem prebranem in raziskanem, lahko rečem, da je to droga!!! Na koncu dobite…bodočega potencialnega narkomana.
Nekaterim zdravila pomagajo, ampak otroci so njihovi, njihova odločitev. Moj sin je športnik od svojega 6.leta, aktiven, zdrav. Zdaj že kmalu profesionalec. Taki zelo živahni, “neobvladljivi” rabijo nujno gibanje, telovadba, tekanje, plavanje,… ne pa, da so kaznovani!! Svašta
Vprašanje kaj bi bilo z njim, če bi jemal tablete. Vesela sem, da sem se povsod pozanimala glede teh tablet, preden sem pristala. Dobila sem več negativnih izkušenj kot pozitivnih. Tako, da nisem zagovornik tablet. Raje s hrano in pijačo poskusite to nadlogo(situacijo) umiriti.

Pozanimajte se za sprožitev postopka za pridobitev odločbe za otroka s posebnimi potrebami. Cel postopek traja, zato začnite že jutri, da boste dobila za naslednje šolsko leto.
Upam, da boste uspešno rešila.
Srečno!