Kaj pa ko se zlorabe zgodijo med otroci? Imitacijo seksa med sovrstniki. Starost 5-6 do 7 let. Štirje fantje so se z mano tako “igrali”, preden sem vedela, kaj je seks. Mi je bilo čudno, da to počnemo, ampak nisem vedela, zakaj. Mene je bilo nadaljnjih 10 let strah teh osebkov in še danes, če jih vidim, otrpnem, mi je nelagodno, si želim, da bi izginila – ampak to je nenormalna blokada, ne morem govorit, želim si, da bi izginila in ne obstajala. Danes, ko vidim, da je eden od njih srečno porečen, si mislim “kako ima lahko ta človek kar normalno življenje, potem ko je uničil mojega?!”

Odrasel človek francosko poljubi otroka, porine svoj jezik v usta otroka, starega 6 let. Kaj pa to?

Jaz nimam tega kam umestit, ker ne gre za posilstva. Ampak jaz sem zelo živo čutila, da nekaj ne štima, ko mi je tip porinil jezik v usta, prišla domov v sramu.

Še je par “malenkosti”, kot je npr. šeškanje vzgojiteljice po nagi riti … Nič od tega konkretno spolna zloraba, ampak mene to preganja. Od pubertete dalje, ko sem začela dojemat, kaj je seks, živim v krču, sramu, nelagodju. Pa vprašanja, kaj je z mano narobe? Tisti 4-je fantje se niso med seboj poznali, obakrat je bil nastop v paru (dva fanta in jaz). Kaj je z mano narobe, da so se neodvisno ravno name spravili? A oddajam kake lažne vibracije, da si tega želim? Tekom življenja non-stop srečujem take čudake, npr. moške, ki se v javnosti razkazujejo.

Danes pri poznih dvajsetih vlečem nase same čudne tipe (preveč ljubosumne, alkoholike, poročene in podobno), ki jih na žalost sicer rahlo povoham, ampak se jih tudi pravočasno rešim, tako da v resni zvezi še nisem bila. Moja logika je, da bom raje sama, kot z nekom, ki ni ok.

Sprašujem se, kako zlorabljene ženske zmorejo imet zdravo zvezo in kako, da sploh obstajajo moški, ki bi tako žensko imeli, če pa so na voljo tudi netravmirane ženske, ki so, sklepam, manj komplicirane? Jaz dobim večkrat komentar, da sem čudna, zafrustrirana in da me nihče ne bo prenašal. Jaz jim verjamem, vem, da sem čudna. Obožujejo me sami čudni tipi… stari, zasedeni, nestabilne osebnosti – eno klofuto sem tudi že dobila – po tistem za vedno prekinila stik! Toliko trezne glave sem, da bom raje sama, kot z nekom, ki je psihično ali fizično nasilen.

Na tej točki se sprašujem, kako ste ostale postale zaželjene pri “normalnih” moških? Ne vem, kako naj postanem bolj normalna. Niti nisem obupana… ni mi težko bit sama – in tudi sem sama že celo življenje. Bi pa vseeno rada bila toliko dostopna in dala priložnost, da se mi približa kak v redu fant. Se mi zdi, da imam en tak filter pred seboj, ki skoz prepušča zgolj posesivne, nesramne, odvisneže, željne pozornosti, take, ki bi le seks… Jaz sem se čisto zaprla pred “dating sceno”, ker me je strah lastnega okusa.

Spoštovana,

če opažate, da se vam v življenju ponavlja nek vzorec pritegovanja moških, ki niso primerni za kvalitetno in izpolnjujočo partersko zvezo, bi vam priporočala, da se vključite v psihoterapijo. Na ta način lahko predelate travmatične dogodke iz otroštva ter mladosti in jih tako poskusite pustiti za sabo.

Morda bi se lahko obrnili na go. Tanjo Repič, ki je specializirana za to področje. Ali pa prosite za psihoterapevtsko pomoč pri Belem obroču.

Vse dobro,

Jana Metelko, dipl.soc.del.