Jezna
Imela sem večletno zvezo z moškim ki nikakor ni hotel odrasti in še pri njegovih petdesetih letih imam občutek da je na ravni dvajsetletnika. Pomanjkanje odgovornosti in občutkom ki ga je imel da ni storil nič narobe me je počasi začel uničevati. Kljub temu da se te človek s prstom ne dotakne lahko postaneș malo nor z njim.Zato sem se tudi odločila pisati na vaš forum saj ima moj partner vse simptome narcisa s hudim pomankanjem empatije. Komaj sem ga uspela zapustiti saj mi je vse skupaj że pošteno načenjalo zdravje. Imam pa teżavo ker se srečujem s hudo jezo in zamero nanj saj bi ga v hipu lahko zmlela v sončni prah. Rada bi si vzepla v glavo da ni vreden omembe in šla z żivljenjem naprej ampak se vedno znova vračam k jezi ki je pomeșana na čuden način șe vedno z nekaj ljubezni do njega. Čutim da mi je bolje brez njega ampak se stem da mi je bolje nemorem povsem sprijazniti in iti dalje.Șe vedno sem prepričana da bi nama uspelo če bi on premogel vsaj malo čuta do bliżnjega in briganja za zvezo. Brigal se sicer je ampak na njemu ustrezen način če je hotel imeti drugo jo je tudi imel ,če je moral komu speljati ženo mu jo tudi je ni bilo vażno kdo je v igri od žene do sodelavca ali prijateljeve żene on se na to ni oziral koga bo prizadel. Skratka rojeni prasec nevzgojeni. Kako se lahko s to zmoto v življenju sploh sprijaznim?
Tezko.. 🙂 se pa da.
Preberi si malo o korakih, mislim da jih je 6 (zanikanje, jeza, pogajanje, jeza, sprejetje, …)
malo pogruntaj kje si, pa ne si preveč očitat, da nisi prej videla. Si pa zdaj in še vedno je življenje pred teboj.
Jeza je ok, ampak ne ostati v njej, samo govori ti, da moras nekaj spremeniti, to pa moras sama ugotoviti kaj. Ni ti treba biti žrtev, “lej kaj mi je delal, kaka zrtev sem..” ampak raje kaj se lahko iz tega naučim in gremo dalje novim lepim stvarem v življenju naprej…
lp SVO
“Jezna”, popolnoma te razumem tudi jaz. Sam “odhajam” iz take veze po 12ih letih. Zal je vmes otrok in to je za nas moske prava mora. To kar pravi SVO je sicer vse res, a preden prides do tega stadija si se nekaj casa ujet-a v jezo, zamere, obup, zalost.. vse pac potrebuje svoj cas da lahko stopimonkorak dalje. Eni prej drugi kasneje..
Pozdravljena,
k tematiki jeza lahko podam svoje gledanje oz.izkušnje. Sicer se v tem forumu nahaja moja zgodba, a to z jezo je posebej poglavje. Sama sem jo tudi čutila- velikokrat. Kaj pomaga? Delo na sebi, da sama sebe vzljubiš. Da oprostiš prvo sebi, potem pa tudi partnerju. Da si res dopoveš, da je jeza negativno čustvo, ki bo zaznamovalo celo tvoje življenje in ne samo vajin odnos. Tudi nadalnji odnosi bodo okuženi, če se tega ne boš mogla rešiti.
Sama trenutno še živim s partnerjem NOM v isti hiši. Iščem stanovanje in kmalu se bom preselila. Imela pa sem priložnost, da sem res dodobra spoznala, da on čustev do mene nima. Ko sem izvedela za NOM me je najbolj šokiralo to, da me dejansko vsa ta leta ni niti malo ljubil. V tem času, ko ve da odhajam se lahko z njim včasih kar dobro pogovarjam- pravzaprav vlečem iz njega odgovore, ki me zanimajo v zvezi z njegovo motnjo. To so osupljivi odgovori. Kot recimo (nisem mu omenila motnje, ampak sva se tako pogovarjala): kako ve kako odreagirati na določen izraz čustva, s kakšnim čustvom? Pa me je prvo vprašal kaj so to čustva???(pa da ne bo pomote, ni neinteligenten) . Naštela sem mu nekaj čustev, pa mi odgovori: da opazuje ljudi kako reagirajo in da izbere in ponotranji tisto, kar se mu zdi najbolj jasno. Vse kot v literaturi piše: povsem so zatrli notranje čustveno telo. Navedel mi je tudi, da pomenijo čustva zanj slabost. Nekaj kar te ne naredi človeka.
In pa še zanimivo to (sicer vsepovsod o tem čitam, a na lastna ušesa slišati od svojega partnerja je pa le drugače): po moji edini aferi, ki sem jo izbrala zavestno zaradi zanemarjanja z njegove strani sem mu to čez čas priznala (nisem še vedela za NOM). To priznanje ga je zelo bolelo, njegov ego je bil na nuli. V 3 dneh si je opomogel in se pričel obnašati kot še nikoli v življenju. Mislila sem, da se bori za mene, čeprav sem imela zelo čuden občutek pri vsem tem. Bil je neprepoznaven, ljubeč, pozoren… A ga je po 2 mesecih ta “velika ljubezen” naenkrat minila.
Do nedavnega mi ni bilo čisto jasno kako je to ustvaril. Takrat se je vsekakor malo odprl, naredil ranljivega. Ko je takrat opazoval druge ljudi mi je govoril, da vidi stvari, ki jih do tedaj niti enkrat v življenju ni opazil (in to skoraj pri njegovem 50.letu!): opazil je srečo v očeh ljubečih parov, opazil je nesrečo v očeh ženske, ki si je želela svojega partnerja…skratka opazil je čustva drugih ljudi. Takrat sem imela kurjo polt, ker si nisem mogla predstavljati zakaj je to tako pri njemu.
Sedaj vem. Vem pa še več. Vprašala sem ga zakaj se zdaj ne odpre več tako zavestno in v tem živi? Prvo je menil, da pač tega ne potrebuje in da se nima časa ukvarjati z drugimi (jasno, ker se ukvarja samo sam s seboj…). Pa je menil, da do tega stanja pač pride pri njem samo v določenih situacijah. Sem mu pa kar jaz odgovorila v katerih: ko mu teče v grlo voda – oz. vedno ko sem ga želela zapustiti. In je lepo pritrdil, da takrat to pač uporabi!!!
Vse pišem za to, da vidiš, da resnične ljubezni res ni in je med vama tudi ne bi bilo (če je res MOM ali NOM). Nisi imela možnosti, da vse razčistiš z njim. Vem, da si niti ti niti mi vsi ostali ne moremo predstavljati, da tega čustva res ne pozna (oz. ne pozna v tej obliki kot mi). Ostala si v določenem stanju, ki ga boš sicer obdelala, a za to je potreben trud. Delo na sebi. Poišči si literaturo: kako se imeti rad, kako premagati jezo, kako odpustiti!. Čitaj tudi o “zakonu privlačnosti”, spremljaj nasvete Dobra vila Maja itd.
Imam pa tukaj še čudovit link- opis v hrvaščini, ki naj bi bil spisan s strani NOM: našla boš odgovore, zakaj in kako te je ljubil tvoj partner – in našla se boš sigurno v prav vsakem stavku. A vedi, da si prebrodila tudi to vse, da si dejansko močnejša, kot si misliš. Da si s tem njegovim slabim obnašanjem notranje zrasla. Manjkajo ti le še “finese” na sebi. Kot pravijo, narcist je naše najboljše ogledalo. Zato nujno beri tudi o ogledalih. Pri tem pa sama raziskuj kako in zakaj ti je kazal ogledala. Čeprav se razume, da si imela opravka z moteno osebo in s tako normalen odnos ni možen. A ozdravila si verjetno kar nekaj stvari ravno na podlagi ogledal. Zato si notranje rasla. Bodi ponosna na to!
In verjemi: tudi mi partnerji nismo ljubili svojih partnerjev (v začetku še ja, pozneje je pa stanje že drugačno), ker jih nismo mogli zaradi njihovega egoističnega in slabega obnašanja. Ljubili smo le iluzijo o njih. Iluzijo!
In pa tale link, ki ti bo morda v pomoč, da prebrodiš še zadnjo krizo.
https://www.cdm.me/lifestyle/psihologija/iskreno-pismo-jednog-narcisa-sta-znaci-kad-narcis-kaze-volim-te/
Želim ti veliko dobrega,
Pomota in iluzija sta tolikšna, da težko samo zamahneš z roko. Je pa vseeno škoda še dodatnega časa za ljudi, ki te ne znajo imeti radi, ki sploh ne razumejo, zakaj si jezen, mogoče se iz tega celo napajajo…Saj veš… vse kar so delali, so delali zato, da dosežejo želeni efekt. Še najbolj na mestu je v resnici obžalovanje, da si priznaš,da si tega človeka (oz. to kar naj bi bil) ,imel rad, a ker drug do drugega ne moreta, se moraš pač posloviti. In to je to. Pika. Vse ostalo je bob ob steno. Jezo lahko neseš k psihoterapevtu, tam bo zagotovo prišlo ven, kdo vse te še ni slišal in upošteval…
Pozdravljena Lely lea!
Jeza je povsem normalna in celo nujna in zdrava stvar, še posebej v tvoji situaciji. V našem okolju velja jeza ze nekaj “slabega” ker je norost in potlačena in neizražena jeza velikokrat celo razlog za kakšno kasnejšo bolezen. Gre za nujno fazo v prebolevanju nečesa težkega.
Prav je, da si jezna, pravico imaš, da si jezna, dopusti, da si jezna, najdi kakšne načine, kako to jezo sprostiti, ne da bi ti škodila. Sama sem nekoč vzela en velik zvezek in pisala vse, ampak res čisto vse misli, ki so se mi potvorile in to čisto brez cenzure, četudi sem en stavek pisala miljonkrat in to sem počela mesece, kadarkoli sem imela malo časa ali kadarjoli me je kuhalo. Do trenutka, ki se ga živo spomnim, ko sem že n-krat napisala eno stvar in sem imela naenkrat nek nenavaden uvid in se mi je zazdelo vse skupaj tako smešno, da sem padla v krohot. Jez pa je povsem izpuhtela in sem lahko v miru šla naprej. Gre torej zgolj za eno nujno fazo, v kateri prežvečiš vse potlačene zamere, obžalovanja..itd.
Pomaga tudi kaj fizičnega , odvisno od človeka – npr, generalno pospraviti stanovanje, začet hodit v hribe, se vpista na kakšne tečaje joge, fitnesa…itd. Ali pa kakšno ustvarjanje, slikanje, štrikanje….v glavnem karkoli, kar te malo zamoti in usmeri energijo tvoje jeze v kaj bolj kreativnega ali koristnega. Nikakor pa je ne poskušaj potlačiti ali preskočiti, ker se tega v resnici ne da.
GittaAna