kako si še pomagati sama
Pozdravljeni,
drugič v življenju se bojujem z epizodo hudih tesnob, paničnih napadov…prvič, pred 10-timi leti je šlo na bolje s pomočjo AD-jev, gibanja, avtogenih treningov in po cca 1 letu sem z AD-ji prenehala in bila popolnoma brez težav. Ko se je začelo tokrat, sem spet dobila iste AD, ki pa tokrat nimajo nobenega učinka. Zdaj sem na drugih, ki pa tudi ne kažejo, da bi mi tesnobe zmanjšali, še vedno je večkrat zelo hudo, včasih tudi pomirjevalo ne pomaga, da bi zdržala npr. v službi, trgovini…skratka hudo je. Psihiatrinja mi pač predpisuje AD-je in išče prave, vsi ostali (forum nebojse, ipd.) priporočajo psihoterapijo. V trenutni situaciji si jo enostavno ne morem privoščiti (služba bolj na nitki kot ne, dva otroka v dijaškem domu…) na koncesijo pa je čakalna doba zelo dolga. Nisem iz LJ. ampak dve uri stran…Prosim vas za kakršenkoli nasvet, kako si pomagati sama: svoje strahove naj bi osvestila, vendar tudi če se zavedam, da mi trenutno služba dela vse to, kaj potem, kako naj si pomagam? Naj povem, da poskušam z meditacijo vsak dan, gibanjem v naravi, afirmacijami…branjem knjig…ampak mi ne gre in ne gre. Težko grem kar na bolniško (že tako sem 2x letos ob uvajanju AD-jev bila nekaj dni odsotna), ker bodo potem pritiski v službi še hujši (moje delo pač stoji), zato se res trudim, da bi nekako zmogla. Poleg tega nikomur ne govorim o dejanskih težavah, niti v službi, niti s starši, niti s prijatelji…samo mož mi stoji ob strani. Vsem drugim nekaj bluzim o izgorelosti..ipd, kar tudi ni daleč od resnice. Ne vem, kaj naj napišem, da bi mi vendarle dali kak nasvet, kako si je kdo sam pomagal ven iz tega, kako si v trenutkih krize dejansko sam pomagati (če se tresem in moram sesti, kako naj si v trgovini npr. pomagam???), ker imam občutek da kmalu vsega tega pretvarjanja in boja ne bom več zmogla. Vem, službo moram zamenjat, ampak takšna tega ne zmorem, bilo bi neodgovorno do novega delodajalca (ja, sem tista, ta pridna, delovna, ki vedno vse naredi popolno in brez napak, zato ji naložijo še in še…). Prigovarjam si, da bodo tile ad-ji prijeli, ker tretjega poskusa ne bom zmogla. Najraje bi kar nekam odšla, izginila, ker nimam več te energije, en tak tesnoben dan mi jo pobere ogromno, bolijo me vse mišice…samo še misel na družino me drži pokonci. Moja zdravnica se s psihološkimi težavami bolj malo ubada, zato imam občutek, da sem čisto sama. Če nimaš ravno preveč denarja in nisi iz velikega mesta, si res kar obsojen na umiranje po obrokih ali kako… Morda pa če objavite moje pisanje (brez repa in glave, vem) se najde kdo, ki bi mi povedal, kako se je sam iz tega izkopal?
Želim si samo čisto normalno življenje, da bi spet lahko šla kamorkoli, na roditeljski sestanek, govorilne ure, k frizerju, zobozdravniku, na pico, po nove superge otroku… res zahtevam preveč od sebe, je to tako nemogoče spet doseči ??? to zdaj ni življenje, to je hudo trpljenje, ki ga nimam s kom deliti, da bi bilo malo lažje, mož je počasi že tudi obupan.
Hvala za vsako besedo, za vaš čas zame.
Pozdravljeni,
hvala za vaše pisanje. Zdravila pomagajo pri simptomih, vendar vzrokov za nastanek simptomov ne morejo odpraviti. Vzroki v veliki meri nastanejo skozi naše življenje, kar pomeni, da so lahko dodobra nalepljeni na našo osebnost. Metode, ki jih uporabljate – npr. z meditacijo in gibanjem v naravi se lahko umirjate, z branjem knjig lažje razumete sebe – vam lahko pomagajo pri izboljšanju počutja. Dobro bi bilo, da bi lahko tudi vstopili v psihoterapevtski proces. Po možnosti v globinsko usmerjeno psihoterapijo (npr. psihoanaliza). Veliko psihoterapevtov vzamemo določeno število pacientov po znižani ceni. To vsaj pri meni velja za tiste, ki bi jim normalno plačevanje psihoterapije ogrožalo eksistenčni minimum. Ena možnost je tudi koncesija, vendar, kot ste že ugotovili, so čakalne dobe dolge.
Želite si nasveta, da vam bo lažje. Verjamem, da ste nasvetov slišali ali prebrali že kar nekaj? Kako so vam ti pomagali? Sami sebe poznate najbolje in verjetno tudi najbolje veste kako ravnati v akutnih situacijah. Kaj je tisto, kar vam pomaga? Obstaja tudi več priročnikov za vedenjsko-kognitivno terapijo, kjer so natančno opisane metode in tehnike.
Omenjate, da ste tista, ki je delavna, naredi vse popolno in brez napak. Pričakujete od sebe takšno popolnost? Predstavljam si, da je to veliko breme. Verjamem, da kljub temu, da niste iz velikega mesta, niste prisiljeni sami umirati na obroke. Na voljo imate več oblik pomoči. Morda bi vam že pomagalo, da lahko bolj sproščeno in iskreno spregovorite o svojih težavah? Tudi v vašem socialnem krogu? Ne rabite si pomagati samo sami. Ljudje smo drug drugemu radi podpora in potem tudi ne boste več tako sami.Psihoterapija res ni na voljo v manjših krajih, mislim pa, da ima večina večjih po Sloveniji na voljo vsaj nekaj psihoterapevtov. Verjamem, da boste našli način kako priti do boljšega počutja.
S prijaznimi pozdravi,
