Moj brat je star 50 let. Par let nazaj so nam umrli starši, podedoval je zelo negovano in urejeno hišo, s prekrasnim vrtom in okolico.

Odkar pa ima hišo on, je hiša popolnoma zapuščena, lansko leto ni nikoli pokosil trave okoli hiše, ni obrezal žive meje, niti karkoli drugega ni naredil okoli hiše.

Še slabše je v hiši. Dejansko ni bilo posesano tri leta, okna niso bila pomita tri leta, po tleh so smeti. Kuhinja pa je taka, da pravzaprav ni besed. Miza je popolnoma založena z umazanimi posodami, staro hrano, smetmi, vrečkami, enako je s pulti. V pomivalnem koritu je svinjska voda, ki tam stoji že nekaj časa, notri je posoda. Štedilnik je tak, da se ne vidi osnovne barve.

Brat sicer redno plačuje vse položnice, hodi v službo. V službi so z njegovim delo zadovoljni. Zanemarjen je tudi sam, se ne tušira vsak dan, se ne obrije, hodi v razvlečenih trenirkah in posvaljkanih mikicah.

Ko smo videli (par mesecev po smrti njegovih staršev), da ne zna skrbeti za hišo, smo mu prišli počistit celo hišo in uredit okolico. Delali smo cel dan, 5 ljudi. Potem sem se tudi zmenila z eno gospo, da bi mu hodila 1 x tedensko čistit. Prišla je samo dvakrat, potem pa ni želela več priti. Takrat smo mu tudi povedali, da bo moral odslej za hišo skrbeti sam.

Zdaj pa moje vprašanje, ali je to bolezen, ali ima to stanje kakšno ime, ali se mu da kako pomagati, pri tem, da se on sploh ne pogovarja o relevatnih stvareh. Ni sposoben normalnega pogovora, ampak samo o tistih njegovih hobijih. Očitno ni sposoben živeti sam, NIKOLI ni prosil za pomoč. Ni socializiran, ni sposoben ubesediti najpreprostejših stvari, ne komunicira na običajen način. Vedno govori posredno. Npr. reče stavek: Jutri je 1. avgust. To reče in pričakuje, da ga bom povabila na morje. Namreč to pomeni, da je 1. avgust, ko on nastopi dopust in ga zanima, če lahko pride k meni na morje. In ker “ne razumem” prvič, to ponovi še parkrat. Tako je komunicirala mami. Na dopust ga ne vzamem, ker to pomeni, da moram jaz peljat, jaz ga zabavat, jaz kuhat, jaz plačat bencin, hrano in vse, predvsem pa je naporen za pogovor.

Zadnjih par mesecev jemlje antidepresive in mu zelo, zelo pomagajo. Zdaj se vsaj minimalno pogovarja, seveda samo tisto, kar on hoče. Zdravnica ne ve, v kakšnih razmerah živi. On se dela, da je vse v redu.

Ali je res edina rešitev ta, da mu še naprej mi hodimo pospravljat (beri z lopato metat stvari ven) in s špohtlom odstranjevat leto dni staro svinjarijo.

Za bivanjske skupnosti nima diagnoze, za dom starejših je premlad, za kakršnokoli spremembo se je nemogoče dogovoriti, ker sploh ne komunicira in ne govori o problemih. Rešitev bi seveda bila, da se preseli k nekomu, ampak ne obstaja junak, ki bi ga vzel k sebi. Ali da se proda hiša in gre v manjše stanovanje, pa ne želi. Ali da vzame nekoga zastonj na stanovanje in da mu pomaga, to bi ga motilo. Iskali smo rešitve, vse mogoče. On pomoči ne išče. Imate vi kakšno rešitev?

Pozdravljeni,

dejansko je stvar sila preprosta. Vaš brat je polnoleten, vendar očitno do 50-tega leta mu ni bilo potrebno biti samostojen. Zdaj, ko so starši umrli, ugotavljate, da za hišna opravila in lastno higieno, ne skrbi kot bi vi pričakovali. Vendar, razen umazanije, ni jasnih dokazov, da se življensko ogroža, ali bistevno zanemarja svojega zdravja. Hodi v službo, se sam preživlja, očitno nekaj poje, svoj prosti čas preživlja na svoj način. Lahko rečemo da je čudaški, asocialen in neredoljuben, verjetno že celo življenje in ne samo od smrti staršev (ugibam-osebnostna motnja, shizoidna, shizotipska, odvisnostna?). Vprašanje je, ali lahko karkoli naredite, če je njemu tako prav in ne potrebuje nobene spremembe. Dokler se ne ogroža, ga pustite živeti po svoje. Druge izbire itak nimate, dokler je sposoben samostojno odločati bo moral prevzeti tudi odgovornost za svoje odločitve, ter za opuščanje določenih obveznosti. Ne vidim smisla v tem, da mu vi čistite hišo.

Lep pozdrav,

Hvala lepa za odgovor.

Imate prav glede osebnostne motnje. Njegovo obnašanje je bilo čudno od osnovne šole naprej. V OŠ naj bi bil zlorabljen in pretepan s strani sošolcev. O tem ni doma nič povedal. Pa tudi če bi, ne vem, če bi bilo kako drugače. Ne verjamem, da bi se kdo zavzel za njega in ga zaščitil. Mami je bilo najbolj pomembno, kaj bodo ljudje rekli. Ko je neka mama enkrat omenila moji mami, da ga pretepajo, je moja mama rekla, da to pa že ne, ker je on tako luškan.

V mladosti je imel veliko zanimanj, zelo je imel rad živali in lepo je risal. Bil je nežna in občutljiva duša. Vendar je imel to smolo, da je bil razočaranje za mamo, ker ni bil veliki šarmer ali pa vsaj glasbenik (pri tem, da oče ni imel niti najmanj posluha), razočaranje za očeta pa, ker ni bil spreten za opravila okoli hiše in bolj moški.

Težko se je sprijazniti s tem, da ga kar pustimo in da gledamo v kakšnem živi. Vendar sem tak odgovor dobila od vseh, ki sem jih vprašala za nasvet. Potem že mora biti prav. Saj to tudi jaz pri sebi vem. Ampak v glavi mi še vedno odzvanja mamino žuganje, glej, da boš poskrbela za njega.

Pozdravljeni,

kot odrasla in zrela oseba se zavedate, da je velika razlika med skrbjo in vsiljevanjem neželene pomoči. Več kot dovolj je, da bratu poveste, da lahko računa na vašo pomoč, če jo bo potreboval. Kdo bi si želel več kot to? Iskreno, dobronamerno in nevsiljivo? Če vas bo potreboval, naj vas vpraša, ne vpletajte se v vlogo rešiteljice, samo zato ker je mama svoje občutke krivde prevalila na vas. Če vam bo situacija prenaporna, poiščite pomoč zase, konec koncev, sta imela isto mamo…

Lep pozdrav,