Pozdravljeni.

Sem bolj začetnica na psihoterapiji, pa me zanima, če je v navadi, da terapevtu poveš vse – (vsaj vi tako pišete, da bi moglo bit), naprimer o spolnosti, intimi… Moj psihoterapevt je zelo priznan, oziroma znan v okolju v katerem deluje. Poskušala sem govoriti o spolnosti, le da sem omenjala sex, ne pa spolnost. Vsakič, ko sem omenila sex, je sam uporabil besedo spolnost ali intimni odnosi. Torej o tem sem nekako nehala govoriti. Je pa ravno v tem moja težava. Rada bi mu povedala precej stvari o moji spolnosti s partnerjem, vendar ne na način, da bi morala paziti kaj govorim in katere besede uporabljam. Stara sem 28 let in se sprijatelji pogovarjamo o sexu, o orgazmih, o tem, da ti pride ali ne pride, o vibratorjih in podobno. Če pa začnem pri njem uporabljati besede spolni pripomoček, spolnost, intimni odnos, v bistvu ne morem povedati vsega, kar bi rada. Sem sramežljiva, vem, ampak vseeno mi beseda sex ne predstavlja težav… Pravzaprav zelo smešno zveni, če poskušam stavek oblikovati tako, da ne uporabim nobene “vulgarne” besede. Vseeno to niso delikatne teme, nisem nek spolni iztirjenec, želela bi samo popraviti spolnost med mano in partnerjem. Ker sem o spolnosti nehala govoriti, me psihoterapevt sam od časa do časa kaj povpraša, tako previdno, z njegovimi “visokimi” besedami, jaz pa takrat nekako obmolknem, ker ne vem o čem se na psihoterapiji lahko govori in o čem ne? Je psihoterapija nekaj, kjer lahko poveš vse, brez zadržkov, ali sem si narobe predstavljala? (sicer imam tudi druge težave, med drugim panične napade, kar uspešno rešujeva). Rada bi recimo povedala, da je moj partner proti temu, da se brijem po intimnih predelih, kar je razlog spora med nama. Psihoterapevt deluje na tak način, da ob vsaki temi najprej postavi vprašanje zakaj. In če si predstavljam, da mu povem, da je meni ljubše, da sem pobrita, me bo predvidevam vprašal zakaj – sploh mi ni nerodno povedati zakaj, vendar se mi zdi, da njemu nekako ne bi mogla odgovorit v smislu – zato, ker mi to medtem, ko me partner liže bolj paše. Najbrž bi mogla odgovoriti nekaj v smislu “zato, ker mi med oralnimi spolnimi odnosi, ki jih izvaja moj partner to bolj paše, njemu pa ne. Zopet – zakaj njemu ne? Zato, ker ima rad občutek gozdička v katerega se zakopa… Mislim, da je nekoliko težko o tem govoriti na “kulturen” način. Zato sem torej o spolnosti nehala govoriti.

Zanima me vaše mnenje. pri vas pacienti normalno govorijo o spolnosti,a li je pravilo, da se uporablja izraze kot so spolnost, intima,…

Hvala.

Pozdravljeni,

vsak človek ima svoj način izražanja. Vi imate svojega, psihoterapevt pa svojega. Kolikor vas slišim bi si želeli, da se psihoterapevt izraža na podoben način kot vi, da bi vam bi bilo lažje govoriti o seksualnih temah? Kaj bi vam to pomenilo?

Psihoterapija je proces, kjer pomemben del odigra ravno odnos med psihoterapevtom in pacientom. Z odkritostjo v odnosu boste lahko odprli marsikatero svojo nerazrešeno temo. Več svobode kot si boste pustili, več boste imeli od psihoterapije.

S prijaznimi pozdravi,

morda se motim, a jaz bi se za konkretne nasvete glede spolnosti in spolnih odnosov obrnila raje na seksualnega terapevta… s psihoterapevtom pa bi morda reševala problem (ne)sklepanja kompromisov, nasploh komunikacije s partnerjem, itd. Pri tem pa res ni potrebno iti v neke sočne detajle… saj v omenjenem primeru ne/pobritega mednožja ni tako bistveno, da gre za spolni organ – lahko bi šlo, recimo, za nohte ali lase… on bi raje kratke, ti bi raje dolge, in imata konflikt, zaradi katerega te recimo on več ne želi držati za roko… ti pa bi to rada, a hkrati bi rada imela tudi dolge nohte….

Morda bi s terapevtom raje nagovorila svoj odnos do sklepanja kompromisov, kako vztrajati pri svojih odločitveh, kako se soočati s partnerjevimi reakcijami, ko rečeš ne… težave v spolnosti so v odsotnosti fizioloških težav večinoma zgolj simptom težav v odnosu… problem torej pomoje ni v pobritem spolovilu, ampak v nesprejemanju eden drugega, izsiljevanju ali siljenju drugega k nečemu, kar mu ne paše, itd.