Pozdravljeni.

Imam 2,5-letno hči, katere razvoj poteka normalno. Prve besede so se pojavile okoli 15 meseca, potem je trajalo skoraj do 2 leta, da je počasi dodala besedo po besedo, zares “odprlo” pa se ji je pri 2 letih in 3 mesecih, ko je “čez noč” začela res veliko govoriti (v celih stavkih) in danes enostavno ne neha, veliko pripoveduje, veliko beremo, obnavlja dan, opiše kakšno krajšo zgodbo/dogodek. Pravilno izgovarja sičnike in šumnike, na dnevni bazi širi besedni zaklad, težave ji dela le še kakšna težja beseda, npr. parkirišče (= parkitarišče), traktor (= tator), jogurt (= judet), občasno kakšen zlog v besedi še zamenja (npr. vikend je vikned), r-ja še še ne izgovarja, nadomešča ga z l-jem.

Problem je pa v tem, da je v zadnjem tednu začela nekatere o-je, ki jih je prej pravilno izgovarjala, nadomeščati z u-ji. Naj dam primer: sunce (sonce), Mujca (Mojca), nuter (noter), tule (tole), put (pot), murje (morje). Zanimivo mi je, da je v nekaterih besedah ohranila pravilen o, npr.: voda, moje, konjiček, telefon, avto. Če ji rečem, naj se potrudi in pravilno reče sonce, ji uspe, a težje. Nismo iz narečnih skupin, ki bi zgoraj opisane besede tako izgovarjali, zato mi je vse še toliko bolj zanimivo, kje je to prevzela. Doma se oba s partnerjem trudiva z lepo, pravilno in natančno izreko. Tudi takšnega primera še nisem zasledila, pa sem že veliko prebirala vaš forum.
Me pa vse skupaj kar malo “iritira”, ker se mi zdi to en tak korak nazaj. Včasih nič ne rečem, včasih vztrajam, da izgovori pravilno, ali pa sama ponovim pravilno. Kako bi bilo najbolje ravnati, zakaj do tega pride? So to kakšne premostitve v govoru?

Hvala za vaš čas, ki si ga boste vzeli za odgovor, in vse dobro vam želim,
m.