Spoštovani!
Pišem vam v upanju, da dobim drugo mnenje, saj je hčer že obravnavana pri pedopsihiatru. Vseeno pa bi vam bila hvaležna za vaš pogled – saj se nikamor ne premaknemo.
Hči je stara 5 let in se samozadovoljuje – uleže se na trebuh in se z rokama drgne po spolovilu. S tem je začela v vrtcu pri počitku pa kasneje tudi pri aktivnostih. Ker se je zgečkala( kot pravi sama) v javnosti sem jo ves čas opozarjala, da to počne ko je sama, v sobi. Prepovedala sem ji na javnem mestu – npr na atletiki, v igralnici… Zgečkanje ni bilo neposredno povezano z neko stisko – rekla je, da ji pač paše. No, sama sem reagirala na to z nepotrpežjivostjo, večkrat z jezo (ne z izbruhi ampak pač v smislu zakaj se ne drži dogovora, da tako ne gre…). No, sočasno so se pojavili tiki – gibalni, glasovni. Bilo je hudo, bili smo pri nevrologu… Prav tako pri pedopsihiatrinji. Nevrolog je navedel da je vzrok organski, pedopsihiater da gre za neko napetost (čustven vzrok). Hči je šla tudi do otroške psihoterapevtke-terapija s psom, ki je na koncu podala mnenje, da je ok – da ima zdravo samopodobo, pozitiven odnos do telesa… ni našla nekih odstopanj, stiske. Hči je na splošno dobro razpoložena, izredno bistra, veliko smo skupaj, se igramo, družinski odnosi so dobri, smo povezani. Kot možnost za tike je psihoterapevtka izpostavila najin odnos – v smislu da nisva dovolj povezani oziroma kako sem odreagirala na samozadovoljevanje … Trudim se, da sva povezani, da jo poslušam, upoštevam, slišim… da sem čim več z njo, da se igrava, skupaj ustvarjava, pogovarjava… da jo objemam… več ne znam.

Ne vem kako naj reagiram na to samozadovoljevanje. Naj ignoriram… naj jo opozarjam… naj ji dam neko posledico…na primer… gre na atletiko 45 minut in res mislim, da lahko zdrži ta čas brez zgečkanja (pa ne – drgne se malo ob mizo in na tleh, ko ležijo). V kolikor bi strogo nastopila v smislu da ji rečem da to ni dopustno, da smo se zmenili, da se ne drži dogovorov, da ne sme… pa potem dobi tike oziroma je še slabše…

Še en primer… zvečer greva skupaj spat, da sem samo z njo (ima sestrico). No, povem ji pravljico (skupaj se jo vsak dan izmisliva)…in ona se vmes zgečka… naj ignoriram? No, malo mi sicer uspe spregledali… nato rečem naj neha, da je skupaj z mano, da ji lahko zmasiram noge (to ima zelo rada..), ampak ne…ona bi se zgečkala…Vprašam zakaj…pravi, da ji paše… No in potem rečem da to lahko počne sama v sobi,…in ona reče prav..pa gre v svojo sobo… (seveda mi je žal, da nisem drugače izvedla zadeve…ampak če ji govorim pravljico…ona se boža …res mi ni primerno…).

Skratka … sploh ne vem kako naj zadevo umirimo, kako naj reagiram, kaj naj rečem…
Imate mogoče kakšen nasvet?

S spoštovanjem,

X

Pozdravljeni,

naj prvo izpostavim, da nisem specializiran za otroško psihoterapijo, kar bom zapisal je zgolj nekaj iz mojih asociacij na vaše pisanje.

Ljudje smo spolna bitja od rojstva do smrti in do določene mere je tudi takšno vedenje normalno. Težava je, če se otrok začne pretirano zatekati v takšne načine in s tem regulira svojo notranjo napetost. Majhni otroci niso sposobni avtoregulacije in to potrebujejo s strani staršev oz. skrbnikov. Šele kasneje se tega postopoma sami naučijo in ponotranjijo. Meni je slišati, da s pretiranim samozadovoljevanjem sprošča notranjo napetost in s tem opravlja obliko pomiritve. Pravite tudi, da če ji tega ne pustite, se začno pojavljati tiki in to bi lahko bil tudi odziv na neuspelo pomiritev. Kakšni so ti tiki?

Kaj je vzrok za njeno notranjo napetost je težko vedeti. Po vsej verjetnosti gre za stisko. Dobro bi bilo če bi obiskala specializirano globinsko usmerjeno (npr. psihoanalitično usmerjeno) psihoterapevtko/psihoterapevta za otroke. V primeru, da ne gre za organsko motnjo, imam občutek, da boste o hčerki največ spoznali in spremenili preko sebe. Smiselno bi bilo, da greste sami v psihoterapevtski proces, kjer boste lahko spoznali še kakšne nove aspekte sebe in tudi vajinega odnosa.

Zdi se mi pomembno vedeti, da hči tega ne počne zanalašč. To je zgolj način, da se spopade s svojimi notranjimi občutji in vzgibi. Ne vzemite tega osebno. Ko pride do kakšne situacije, se poizkusite za trenutek ustaviti in pogledati kaj počne, kaj govori in predvsem najbolj pomembno, kaj vam želi s tem sporočiti. Ponavadi je med prvim dvema in tretjim velika razlika.

S prijaznimi pozdravi,

Pozdrav,
hvala za vaš odgovor in z napisanim se strinjam. Hči je obiskovala psihoterapevtko s katero sva imela potem z možem dolg sestanek, prav tako midva z možem obiskujeva pedopsihiatrinjo in iščemo kaj/kako/zakaj … ampak odgovora kar ni in ni.
In ja, v te času sem šla tudi sama k psihoterapevtki, sicer samo nekaj obiskov, da bi pogledala na situacijo še iz drugega zornega kota…

Od pojava samozadovoljevanja do danes se je v naši družini marsikaj spremenilo … in sama sem se spremenila. Vzamem si čas, ne hitim, poudarek na rutini… vsak trenutek izrabim za to, da hčerki povem oziroma pokažem, da jo imam rada… z možem ji dajeva še več telesnim dotikov, objemov… pogovarjamo se vsak dan …

In dejansko ne psihoterapevtka ne midva nisva odkrila notranje napetosti v hčerki… je zgovorna, srečna, družabna, zna se postaviti zase, verjame vase … Skozi psihoterapevtski proces se je pokazala njena zdrava samopodoba, zdrav odnos do lastnega telesa… se je pa nakazalo trenje z mano v smislu nesprejemanja (s tem se strinjam, saj sem na začetku njenega samozadovoljevanja odreagirala dokaj striktno – da se to počne v sobi in ne v javnosti, nisem ravnodušno sprejela ko je to počela kje drugje, odreagirala sem z žalostjo, razočaranjem, ki ga nisem znala skriti…).

Dejansko se mi zdi da gre bolj za navado – tudi sama pove, da ji paše. Včeraj se je odpravljala na atletiko in se nam je mudilo..ona je šla v sobo in počela kar počne…
Rekla sem ji…pridi, mudi se…ona meni, da se bo še malo zgečkala… Povedala sem ji da ne (bolj na strogo oziroma dejansko sem ji rekla naj prosim pride ven s sobe), da se mudi, da jaz bi tudi cel dan ležala na kavču če bi lahko, pa to ne gre. Da ima sedaj obveznosti in bo zvečer imela čas zase… No, pa saj ne vem ali sem prav naredila ali ne… nato je šla… (ampak ni bilo nobenega vzroka za napetost takrat… v bistvu bolj brezdelje, ker se je cela družina odpravljala ven). Dejansko se pa bojim, da se zato zgečka potem na atletiki… (mene ni zraven, pa dejansko lahko počne kar želi?!)… torej spet nisem naredila nič dobrega.

Tiki so glasovni, gibalni – kar hudo je zgledalo, ko je imela vse – če pa sem iskrena do sebe …mislim, da sem bila vzrok res jaz s svojim nesprejemanjem, ki se je s tiki stiopnjevalo v smislu skrbi ( bilo je tako hudo, da smo šli k nevrologu…). Skratka, kot mama sem kljub najboljšim namenom takrat odpovedala, saj smo se vrteli v začaranem krogu…mene pa je noro skrbelo… hči bi takrat verjetno potrebovala veselo mamo, optimistično mamo… jaz pa sem bila daleč od tega.

Pozdravljeni,

slišim, da se zavedate svojega vpliva in ste naredili tudi spremembe na sebi. Tudi hčerki ste lepo obrazložili, da ne moremo vedno početi kar nam paše. S tem ste ji tudi postavili zdravo mejo in jo učite, da se neke potrebe ne da vedno zadovoljiti takoj, ampak jo je potrebno odložiti in zadovoljiti kdaj kasneje.

Kljub vsemu trudu pa vsi delamo napake, seveda tudi starši. Kot mama ne morete biti vedno veseli in optimistični. Navsezadnje so napake in slabo razpoloženje tudi človeške in neobhodne.

S prijaznimi pozdravi,
Miha Štrukelj