V zakonu sem že 20 let začela sem zelo mlada živeti s sedanjim možem. Mož je dober ,skrben pošten človek ampak čustveno hladen . Manjka mu precej strasti v odnosu . Ampak moj zakon je zlagan . Pred leti sem se zaljubila v drugega ki pa mi ni nudil ne varnosti ne resnosti ,predvsem laži in varanja. Zaradi tega nikoli nisem narediti odločilnega koraka saj bi zveza z njim postala eno samo razpravljanje o njegovih skrivalnicah .Zato sem obtičala na mestu. Klub vsemu ugotavljam da me zakon z možem ne zadovoljuje več tudi takrat kadar drugi ni v igri . Sploh pa z možem ne morem več spolno živeti saj si spolnosti z njim že tako dolgo ne želim več da me strah pomisliti kako dolgo v resnici to že traja. Postajam vzkipljiva ,nervozna in predvsem jezna. Kadar gre za jezo ne vem točno kaj je njen vzrok . Je kriv neuspeh z ljubimcem ? Ali pa je kriv nesrečen zakon ? Nekak nimam prave usmeritve kako začeti in kje . Pri možu me moti predvsem to da živi tudi sam nesrečen zakon in v njem vztraja. Z njim se ne morem pogovoriti o resnosti mojih občutkov ker jih ta že v kali zatre in jih noče slišati. Pri poskusu česarkoli se on spremeni v besnega človeka ki me blati .To je edina njegova lastnost ki me pri njem zelo moti in odbija . Službo sicer imam vendar je slabo plačana ker sta otroka že odrasla bi zase že poskrbela dokler bi imela delo vendar je tudi delo bolj na jalovi meji saj podjetje ni dobro stoječe . Z možem sva se preselila na drugi konec Slovenije daleč od prejšnjega kraja in tega okolja ne morem sprejeti niti se vanj vživeti saj vse kar sem imela in si ustvarila živi več kilometrov stran od nas .Seveda v tej zmešnjavi pri sebi izpadem vse večja lažnivka in prevarantka sploh bi pa ocenili tako tudi drugi če bi izvedeli še za mojo afero. Rada bi zadevo rešila in živela v resnici takšna kot je ampak se počutim kot da sem prilepljena na eno mesto in ne morem od tam skratka občutek je podoben kot da ne moreš premakniti nog z mesta. V resnici izpadem slaba žena saj se mož bolj trudi kot jaz v tem zakonu . Počasi se me loteva nekakšna tesnoba in slabo razpoloženje . Krivo je seveda to da sem v nasprotju sama s seboj . Prihodnosti se še bolj bojim sploh pa finančne . Kaj bi mi svetovali v tem primeru ?

Težko odločitev imaš. Če dobro razumem, je tvoje partnerstvo nastalo zaradi varnosti, da je dober. Ni bilo iz ljubezni, sedaj pa ne veš kaj bi. Sama boš to teško rešila, najbolje je, da najdeš
Tretjo osebo za pomoč.

Spoštovana,

za dober odnos sta potrebna dva. Pri vama sta, kot kaže, oba že nekako obupala nad vajino zvezo. Preden se odločite dokončno oditi, vam priporočam, da se poskusite iskreno pogovoriti z njim. Vem, da se je z večino moškimi zelo težko pogovarjati o odnosu, čustvih, počutju, pričakovanjih… A vendarle poskusite odpreti to temo. Povejte, da ste obupani zaradi vajine zveze, ki je le še na papirju. Naj ve, o čem razmišljate. Naj se zaveda, da je na nitki vajin zakon. Govorite pa le o sebi in svojih občutkih, ne pa o tem, kaj vse je narobe z njim, ker potem bi naleteli na obrambo in bi bil pogovor brezploden ali pa bi še povečali vrzel med vama. Izhajajte iz sebe, prav je da svoje občutke poslušate in če jih on ne bo želel upoštevati, potem se bo na nek način tudi sam odločil za konec zveze. V povejte, kaj vi potrebujete v tej zvezi, on pa naj pove, kaj on potrebuje, da bo enakopravno. Potem bosta videla, ali si to zmoreta dati ali ne. Ker tukaj gre prav za potrebe. Človek potrebuje dotik. In če tega ni, ni čudno, da fizično in psihično trpite.

V skrajni sili, če je res tako težko dostopen, mi lahko tudi napišete pismo, da mu svoje sporočite.

V zakon ste šli zelo mladi. Morda je bilo to za vas nekoliko hitro tako resno začeti zvezo in vam sedaj nekaj manjka. A nekaj tega je možno obuditi tudi v zakonu. Pravite, da mu manjka strasti v odnosu. Kdaj pa sta bila npr. nazadnje v kinu ali na večerji? Strast se lahko prebudi, če bi se uspela vidva znova čustveno povezati. Morda pišem za vas nesmisle, morda sploh ne prenesete več misli na to, da bi bila skupaj. Če je temu tako, potem ni več kaj… Finančno stanje naj ne vpliva na vašo odločitev. Če boste ostali brezposelni, boste zaprosili za denarno socialno pomoč in morda boste upravičeni še do kaj preživnine od njega. Verjetno pa imata tudi kaj skupnega premoženja, ki vam bo pripomoglo, da se postavite na lastne noge.

Kakorkoli se boste odločili, vam želim, da boste z odločitvijo zadovoljni in da boste zopet polno in osmišljeno zaživeli. Srečno!

Jana Metelko, dipl.soc.del.