adrenalna izgorelost-burn out
V družini imamo osebo, ki ima težko obliko adrenalne izgorelosti ..burnout… , ki ji odpoveduje celotno telo in ni sposobna več za normalno dnevno življenje in delo …kljub temu, da je bila prej deloholik … . Ker ta bolezen oz stanje pri nas še ni dosti raziskano, bi vas prosila za pomoč … kdo kaj ve o tem…kje je kak res pravi strokovnjak ( ki to stanje ne enači z depresijo ) … prosim, če kdo ve kaj koristnega, naj mi napiše mail na [email protected]
tisočkrat hvala vnaprej 🙂
dober (jaz bi napadla z vsemi topovi: refleksoterapija, bioenergija in bioresonanca ali homeopatija) in dodatki za adrenalno žlezo.
Tule so specialisti (tudi) za vaše težave:
pri bolezni potrebuješ le nekoga, ki te bo usmerjal, pot pa si intuitivno iščeš sam!
Kupite tole knjigo in jo preberite: https://www.amazon.com/Adrenal-Fatigue-Century-Stress-Syndrome/dp/1890572152
V njej piše tudi glede prehranskih dodatkov, ki preverjeno (na lastni koži) delujejo. Ta oseba naj gre takoj na bolniško (in jo vleče dokler je možno) in zahteva od oiz napotnico za izvenbolnišnično pshiatrijo (Ana Kokalj ali Nina Cukr Fišer), kjer lahko dobiš diagnozo izgorelosti in na podlagi tega tudi utemeljitev za podaljšanje bolniške. Zato tudi za vsako malenkost hodite k zdravniku ali na urgenco, če je treba. Lahka joga (recimo restorativna), meditacija, sprehod (magari samo 5 minut, pač odvisno, koliko ta oseba sploh zmore), dovolj spanja )vsaj 9 ur), pa pazite da ne bo spet vsega preveč. POMAGAJTE JI pri vsem, ker sama ne zmore!!! Spremenite prehrano, popolnoma brišite mlečne izdelke, gluten in vse sladko (predlagam, da na začetku tudi sadje) – o vsem tem piše v knjigi in na linkih:
http://adrenalfatigue.org/
https://www.drlam.com/
guglajte adrenal faigue
Predvsem pa najdite koga, ki vam bo pri tem pomagal, ker sam se lotit tega je izčrpujoče, vem iz lastnih izkušenj. Samo ne vem, pa koga. Danes grem na bioresonanco. V Mariboru je ena zdravnica Flis, pa Sandi Bitenc bi morda tudi znal pomagat. Mogoče kaka kitajska medicina, karkoli alternativnega, boste morali sami najdet nekaj, kar pomaga, ker uradna medicina o tem nima blage veze. In pa psihoterapija, hudič je bit perfekcionist, se ne bo obneslo.FB skupina Izgorelost in pot k sebi (!).
Predvsem pa tej osebi vse verjemite in ji stojite ob strani! Podpora bližnjih je ful pomembna.
Srečno in vse dobro 🙂
Poglej si večino člankov na spletu Walter Last, sploh pomanjkanje mineralov, npr pod magnesium, poišči mgcl, msm žveplo, borax, jod, skupina b vitamin. Te obvezno, lahko še cink in selen, ter železo.
Ti bo marsikaj jasno.
Še sploh, ker so to naravne snovi.
Sedaj ni poletje. Vseeno, pojdite do morja, vsaj nadihati se, če že ne v bazen z morsko vodo.
Zg.našteti minerali so identičnega okusa, kot morje.
Tudi uporablja se jih lahko enako, kot kopeli.
Vitamin D pa je zunaj, na zraku, tudi v oblačnem vremenu.
Spoštovani,
če je še aktualno, predlagam, da osebo spodbudite, da me kontaktira na telefon ali mail (spodaj). Če bo želela v redu, če ne pa mogoče kdaj kasneje. Jaz nudim splošno psihoterapijo in psihosocialno svetovanje, se pa v našem zavodu Revita, center za svetovanje in izgorelosti ( http://www.revitacenter.si ) še posebej posvečamu rehabilitaciji po izgorelosti. Sem tudi sam preživel močno izgorelost.
Bistveno je, da oseba nekako zbere toliko motivacije, da sama pokliče ali napiše mail, potem se bom že jaz naprej pogovarjal. Depresija je logična in zelo pogosta posledica izgorelosti. Tako, da izgorele osebe lahko doživljajo močno depresijo. Ni pa to seveda isto. S pojmom adrenalna se po mojem mnenju ni smiselno ukvarjati. Pojem adrenalna izgorelost promovirajo strokovnjaki, ki raziskujejo kaj natančno se dogaja s sistemom hipotalamus-hipofiza-adrenalne žleze. Vendar to ni bistveno. Bistveno je, da če oseba svoj psihofični sistem predolgo in premočno obremenjuje, na neki tički poči. Nkateri moji klienti to doživjo kot travmo in so posledice zelo podobme posttravmatskemu stresnemu sindromu, nekaterim pa se pod pritiski raznih sil razpade intergiteta psihe in doživjo psihotično epizodo. Vendar tudi to ni bistveno. Bistveno je, da oseba čim prej prične z rehabilitacijo s strokovno podporo. Najbolje je najprej psihiater in psihoterapija, kasneje pa samo psihoterapija, na koncu pa sam.
Lep pozdrav,
Uroš Drčić
Pozdravljen,
tudi sam imam v družini primer hude izgorelosti, vendar prizadeti zavrača vsako strokovno pomoč in ne vem , kako bi jo lahko motiviral, da vas pokliče. Trdi namreč, da mu nihče ne more pomagati, da ve kaj se mu dogaja, da bi moral pustiti službo ( čeprav po drugi strani službe ne doživlja kot stresno). Zdi se mi kot, da je glavni problem v bistvu še določena mera socialne anksioznosti in ker dela v tujini verjetno tudi pomoč osebnega zdravnika, ki ga niti še nima, v tujem jeziku ni v pomoč. Ima izrazito slabo samovrednotenje in nizko samozavest, kot tujec se slabo počuti, socialna izolacija postaja nevzdržna. Kaj narediti? Možnosti za zaposlitev v domovini trenutno ni… Že smo vsi obupani in vsak nasvet bi bil dobrodošel.
Pozdravljeni,
Odgovarjam na zgoraj citirano vprašanje. Mogoče se bo tole slišalo hladno ali kruto, ampak v resnici ni tako. Naša predpostavka je, da je vsaka odrasla zdrava oseba sama odgovorna za oblikovanje svoje življenjeske poti. In kot taka ima moč in sposobnost spremeniti svoje življenje. Če pa nekdo tega ne naredi, ima za to vedno tehtne razloge, lahko zavedne, lahko nezavedne. Če ta oseba trdi, da ji nihče ne more pomagati, mogoče na nekem nivoju s tem le potrjuje svoje prepričanje, da je slaba, ničvredna, izgubljen primer. Če je tako prepričanje vgrajeno nakam v temelje, potem bi ta oseba ogrožala lastne temelje, če bi sprejela pomoč in bi se izkazalo, da mogoče pa le ni izgubljen primer in da je v resnici dobra in vredna oseba. Hočem pokazati, da vsakomur življenje in psiha stojita skupaj takot kot stojita z nekimi razlogi. Zato ni naloga svojcev, da osebo motivirajo, ampak se motivira sama. Nekateri se, nekateri pa ne in taka je njihova izbira.
Kar pa svojci lahko naredijo, je da izrazijo povezanost s to osebo, skrb zanjo in ponudijo informacije, ki bi lahko tej osebi pomagale sprejeti odločitev za pomoč. To bi lahko naredili tako: “Slavko, imamo te radi in nam je žal, ko vidimo, da trpiš. Glej, nisi sam v temu. Pravijo, da je v Sloveniji še kakih 100.000 ljudi s takimi težavami. In večina jih z nekaj pomoči reši te težave. Vemo, da si ti sam odgovoren za svoje življenje in nočemo ti nič vsiljevat. Če boš kdaj želel, se lahko obrneš na nas. Lahko ti pomagamo najt zdravnika, s katerim bi se lahko sporazumeval, lahko ti pomagamo iskat službo doma, lahko …. Če se odločiš, se lahko obrneš na tega terapevta, ki se ukvarja prav s tem in je tudi sam dal to čez. Tukaj imaš mail in telefonsko. Sem bral nek njegov tekst in zgleda v redu, piše da, je normalno, da imajo ljudje na začetku odpor. Vendar vse poteka zelo sproščeno in prijazno. Lahko tudi preko Skype. Nič te ne silimo, odločitve so pa tvoje.”
Čisto operativno pa je tako, kot ste pronicljivo zapisali. Če je oseba z izgorelostjo že daleč, predlagam, da na nek način (tudi z vašo pomočjo) vzpostavi stik z zdravstveno službo in dobi bolniško, mogoče kako podoro z zdravili, da malo zadiha. Ne vem za katero državo gre. Nekatere zahodne države imajo veliko bolje urejo obravnavo in rehabilitacijo izgorelih oseb. Prav tako imajo načine kako komunicirati s tuje govorečimi rezidenti. Potem bi bilo dobro, da bi se vrnila v domovino in domače okolje. S tem bi se okrepil občutek neke temeljne varnosti in bi lažje funkcionirala tudi v vseh ostalih pogledih.
Lep pozdrav,
Uroš Drčić
Najlepše se zahvaljujem za odgovor. Razumem, da si mora vsak pomaagati sam, vendar prizadeti izkazuje že v obnašanju in pogovoru toliko samodestruktivnosti, da nas svojce zelo skrbi in bi želeli kaj pametnega povedati tudi staršem, ki jih prizadeti najbolj krivi za svojo usodo, češ, da so bili preambiciozni, ker so ga silili v službo, ko za to ni bil še pripravljen. Torej varnosti ne želi več od doma, je pa problem ker zdaj ne more več delati. Starše krivi, da so ga psihično uničili in mu vsadili strah pred življenjem, prihodnostjo in odgovornostlo.
Zelo zanimiva je vaša razlaga odrekanja pomoči in mislim, da je problem ravno v tem, da v bistvu želi nekaj drugega, vendar sam ne želi ničesar več storiti za to. Ker, da se iztrošil že v času šolanja in na začetku kariere. Notranji otrok očitno ne želi odrasti niti se odreči zameram do staršev. Hvala za vašo pomoč.