Pozdravljeni vsi v forumu, predvsem pa GittaAna,

rada bi vam zastavila vprašanje, oz. prosila za izmenjavo mnenj. Še živim z narcistom, a povsem odtujeno. Našla sem sebe in se emocionalno popolnoma odcepila od njega. Delam na ločitvi in vsemu sem malce še pustila čas – ne zaradi sebe, ter morebitnega lastnega neprepričanja v to, ampak zato, da to naredim kar se da v miru. Da tudi jaz ne oddidem v jezi, ampak v popolnem miru in odpuščenju, ker mi je to zelo pomembno za moje nadaljnje življenje. S sabo ne želim nositi nobene teže, zato veliko prebiram knjige s to tematiko. Vem kaj hočem, poskušam delovati po “zakonu privlačnosti”. Sem pozitivna in vsak dan delam na tem, da je tega še več, vsak dan se zahvaljujem za dobre stvari, ki se mi pripetijo. Poskušam rasti, a vem, da je še dela na tem področju.

Torej v tem času, ki bi ga z moje strani lahko poimenovala “čas v etru” s partnerjeve strani ni tistih pompoznih izpadov, čeprav spremembe v miselnosti, manipulaciji, kaznovanju… seveda tudi ni. Prej se me je verbalno, emocionalno itd. loteval vsakodnevno. Sedaj sem se tudi jaz veliko naučila, postavljam brezpogojne meje (to je to, kar bi morala že veliko prej in bi manj trpela… a kaj ko tega iz katerega koli razloga nisem znala. Tudi o tem si delam razmišljanja in želim vedeti od kod mi je bilo- seveda iz mojega otroštva-mislim, da sem našla vzvode).

No kot rečeno, sedaj iščem kar se da miren odhod, čeprav ne vem ali je to s partnerjeve strani sploh možno- kolikor najdem zapisanega, to ni mogoče, a vseeno morda malenkost omilim vse skupaj. Poskušam ga malo pripraviti na to. Vem, da me testira, vem, da dela stvari, ki bi me morale imponirati (no prej me vsekakor so- zdaj pa PRAV NIČ ne pomaga), kako me ovija in navija, me manipulira. Moram se toliko krat prav iz srca nasmejati- čeprav vem, da smešnega tukaj ni prav nič. Le sebi se smejem, kako slepa sem bila prej- POPOLNOMA!!! Vem torej zakaj vsa ta njegova dejanja – da me spet pridobi na svojo stran in mi potem vrne z vso silovitostjo.

Zanimivo je zavestno spremljati te njegove taktike – no ni zanimivo, da vidiš, kako je lahko nekdo tako pokvarjen v sebi, zanimivo je to, da vsaj malo spoznaš delovanje in tisto, kar stoji za vsako pretvezo. S tem lahko sprevidiš, kaj je gonilo skupnega odnosa. Čeprav moram reči, da me vedno znova preseneti in da se ne bom nikoli naučila biti korak pred njim, ker to ni mogoče. Pri takih ljudeh ni konca.

Delam torej na tem, da sem mu čim manj uporabna. Verjetno najbolj optimalno bi bilo, da bi se ob mojem odhodu počutil on kot zmagovalec – to izvesti je pa že trši oreh. Poznam ga in vem, da bi vsak odhod v prepiru bil olje na ogenj, ker je njegova jeza in maščevanje uničevalno in podira vse pred njim.

Če pa ne bo možno oditi v miru, pa kljub temu vem, da bom šla. Veliko sem preživela in tudi to bom. Imam dobro zaledje: družino, prijatelje… Vsi, ki še živimo z narcisti in vsi, ki so živeli z njimi in so jih tako rekoč preživeli so za mene LJUDJE Z VELIKIM SRCEM – in res se lahko trepljamo po ramenih in si rečemo BRAVO!!! – uspelo nam je ostati človek, čeprav je šlo za borbo, ki je ne moreš z besedami opisati.

Zanimiva je misel v prvem spodnjem linku (ki sem ga dodala kot zanimivost), kjer avtorica piše takole: “kdor je dalj časa živel z narcistom, se ne boji več pekla, pa tudi smrti ne”. In to je tako zelo resnično.

Torej moje vprašanje v kratkem: kaj vse naj še delam, da mu bom čim manj uporabna in me bo zavrgel kot smet (kar me itak že je…), a tokrat za vedno?

Dodajam pa zanimiv link- sem sinoči prebirala in vedno znova najdem v teh pisanjih veliko aha trenutkov…

Ta članek v hrvaščini je z eno besedo super- oči se ti odprejo še širše
http://www.galaksija.com/planeta/narcisoidni_poremecaj_licnosti.htm

Vsem skupaj želim moči in velikooo ljubezni do samih sebe- edino to nas rešuje in edino to je tisto, kar potrebujemo za nov začetek: samostojno ali v novem partnerstvu.

V kratkem sledi pa še moja celotna zgodba – želim jo deliti, da bo vsem, ki iščemo tukaj pomoč v boljše videnje in nenazadnje morda komu v oporo za dosego tistega edina cilja, ki obstaja – se oddaljiti od narcista in najti spet samega sebe.

Lp,

Če te prav razumem, bi ga rada pripravila do tega, da bi sprevidel, kako nekoristna si zanj in bi sam prišel na idejo, da te pusti. Kar nekako pomeni, da bi odgovornost za konec zveze potem nosil sam in te ne bo mogel obtoževati, da si konec povzročila ti.

Pa misliš, da bo to delovalo? In zakaj se sploh obremenjuješ s tem, kakšna si zanj? Če že karkoli, potem ja, bodi nezanimiva, dolgočasna, ne odgovarjaj na provokacije, ampak ob njih samo kimaj in zehaj… ampak ob vsem tem pripravljaj odhod. Nikar ne čakaj, da bo na to misel prišel on. Ker ne bo. Če si se tako odločila, potem to izpelji, tvoja “neuporabnost” pa naj ti bo samo pomoč v času do ločitve.

Te zelo razumem drugače,veš… sem sama spraševala nekaj podobnega tu gor. In potem videla, da lahkih poti ni. Ko se odločiš, se pač odločiš, zelo težko pa pri partnerjih, kakršni so naši, s to odločitvijo dosežeš, da bi to sprejeli mirno… teba je pač skozi vihar. Srečno!

Draga Majdalenka,

res je kar praviš. Nemogoče je, da bi on prevzel krivdo na sebe. Vem. Meni je ni niti malo težko sprejeti nase. Najrajši bi mu rekla, da imam drugega. A vem, da bi v tem primeru še tega matretiral, če bi izvedel kdo je.
Vem tudi, da igra igrice in kuje tiste “njegove načrte”. Rada bi le, da ko bo tako daleč in ko bom odšla, da me ne gnjavi več. Da mu bom nezanimiva do konca. Ali se to da ne vem?

Verjamem namreč, da si bo težko našel sopotnico. Našej jo bo in to verjetno hitro. A ne verjamem, da bo dolgo vzdržal v modusu pridnega fanta. Ima namreč neverjetna nihanja razpoloženja (verjetno že depresija vmes). In to novi partnerki verjetno ne bo ostalo prikrito. Potem je pa možno, da se spet obesi name. Tukaj moram razviti že prej strategijo. In vem, da ve, da sedaj znam biti še posebej odločna. In tudi ve, da ko enkrat rečem ne, da je to ne.

Iščem samo še stvari, da vse skupaj v celotnem odnosu še bolj utrdim. Pri meni je kristalno jasno vse, da ga bom zapustila in to zelo kmalu.

Sicer pa gledam, da mu res kar se da pogosto in v miru povem, da ga nimam več rada, da ljubezni ni in je nikoli več ne bo. Da je odšla z njegovim obnašanjem. Morda s tem še prilivam ogenj na vse skupaj. In da kuje, da se mi za to maščuje. Verjamem v to. Res dela vsemogoče, da bi me pritegnil spet nase: popravlja stvari po hiši, za katere sem mu prej leto dni govorila, plača kosilo… A vse je z velikim grenkim priokusom, tisti moj glas v trebuhu točno ve, da je nekaj za tem… In zanimivo: mi pri kosilu reče, da bi šel na terapijo, če grem tudi jaz. Pa pravim ja o.k., ampak jaz poiščem terapevta, kar mu pa seveda ne ugaja. Čez 30 minut pa odkrito pri isti mizi pove, da to s terapijo ni mislil resno. Ampak, jaz sem to vedela. On si je pa mislil, da me bo s to potezo zmanipuliral. Na ja ne gre več tako zlahka, čeprav me včasih še dobi na kakšno finto – to moram priznati. A s tem se učim. In to med nama traja že lep čas. A o tem se javim čez vikend. Bom opisala malo mojo celotno zgodbo.

Izgleda, da sva v isti situaciji – torej pred ločitvijo. Medsebojna mnenja nama lahko morebiti koristijo.

Bi pa bilo zanimivo slišati še mnenja- je bolje, da ločitev takoj izpelješ, ali je bolje, da najdeš svoj mir in tisti svoj čas, za katerega smatraš, da je pravi?

Sedaj se res ravnam po tistem notranjem glasu oz. intuiciji.

Lp,

Po tem, kar vem o narcisih, je nekaj predlogov, ti sama pa veš, kaj bi lahko pri tvojem “vžgalo”.

– Lahko recimo “zboliš”. Nekaj dolgotrajnega, neprivlačnega, nedramatičnega…lahko “bolečine v hrbtenici”, ali kaj podobno nedokazljivega. Zahtevaš, da se zaradi “bolezni” vse vrti okoli tebe, jamraš, ne poslušaš njega, ker te tako boli….naj ti dela domišljija.

– Lahko imaš “krizo neuspešnosti”…vsak dan se pritožuješ čez delo, službo, prenapihneš probleme, postavljaš se v ospredje, mogoče celo namigneš, da boš ostala brez službe…to so precej skrajne, ampak ti veš, če bi delovale.

– Zunanjost – ni treba da se ravno zanemariš, lahko pa postaneš “siva miš”, neugledna, do faze, ko postane to problem tipa “kaj bodo pa ljudje rekli”.

– Tole si že sama pogruntala, ampak najboljša je pa neodzivnost. Popolna, hladna, mirna, celo prijazna neodzivnost. Ne reagiraš ne na dobro, ne na slabo. Ne daš nič od sebe, deluješ popolnoma nezainteresirano, tudi če v tebi vse vre.

Aja, se zavedam, da so vse te metode manipulativne. Ampak bi jih mirno predlagala še enkrat, brez slabe vesti.

Vzhajajoce sonce, svojo izkusnjo s tezavnim moskim sem opisala na tem forumu pred nekaj tedni tudi jaz. Zelo negotovo sem vstopila v to zvezo, se tezje sem iz nje odsla. Na zacetku sem zaradi malenkosti pogosto neobremenjeno odhajala od njega, a me je vedno znova prijazno vabil nazaj v svoj “varen” objem. Scasoma sem se na njegove obcasne provokacije navadila in jih sprejemala kot del najinega odnosa. Bila sem prava mojstrica v skrivanju realne situacije – na zunaj in znotraj je bilo cutiti vse v redu, a moje nezavedno je vedelo in zaznavalo nekaj, cemur sta se moj razum in custva silovito upirala. Nazadnje se je uprlo moje telo in me pod tezo mojih in njegovih bremen pustilo negibno in nemocno v postelji. Teza odgovornosti za najin odnos je bila zame pretezka, saj sem iskreno mislila, da sem edino jaz tista, ki povzrocam tezave. Sele precej casa po tistem, ko sem fizicno ponovno okrevala, se je v meni spontano prebudila misel, da pa ima vendarle tudi moj dragi hude probleme. Tedaj sem z vso predanostjo zacela odkrivati motnje osebnosti, prebirala sem raznovrstno literaturo, studirala ta forum (hvala Bogu in Zivljenju, da obstaja). V nekem trenutku sem intuitivno spoznala, da se bo najin konec zgodil ob pravem casu in na pravi nacin, ki bo najboljsi za naju oba, in to spoznanje je postalo moja vsakodnevna mantra. S tem spoznanjem, ki sem ga zelo hitro ponotranjila, sem se koncno notranje pomirila in kadar koli me je zajel obup in je zavladal strah, sem se spomnila na ta intuitivni uvid in spet mi je bilo lazje. Najina pot se je koncala hitreje, kot sem pricakovala in na nacin, za katerega ne bi nikoli mislila, da se lahko zgodi. Ceprav je zelooo bolelo in rana se sedaj skeli in vcasih tudi reze, sem hvalezna, da se je najina zgodba koncala tako, kot se je. Tako intimne in tako “ljubece” pravljice ne znam kar tako pozabiti. Vse pa je lazje, saj vse lahko gledam od dalec in morda prvic v svojem zivljenju zivim pomirjena s seboj, nezeljna dram iz zunanjega sveta. Ogromno dela na sebi me se caka, saj sem si s svojim spretnim prikrivanjem in izkrivljanjem realnosti nabrala neliko nesnage, a imam ves cas svojeg zivljenja, da naredim kaj dobrega iz sebe in dam tudi drugim ljudem se kaj lepega.
GittaAna, najlepsa hvala za tvoj poletni odgovor na mojo izpoved – bila sem izjemno presenecena in vesela, saj si mi dala nov zagon in polet za naprej, da odkrivam in zazivim svoje najbolj pristne potrebe in zelje.

Budnica!
Iskrene čestitke! Bolj “sočno” ne bi mogla opisati svojega uvida in sedaj si odprta za spremembe, ki se bodo dogajale predvsem tebi v prid. SREČNO! Lp Odmev

Hvala, Odmev! Da, po koncu zveze, za katero sem bila prepricana, da bo trajala do konca najinih let, se dogajajo precejsnje spremembe, zlasti v meni. Z nerodnimi koraki se ucim v polnosti imeti rada sebe in svoje zivljenje in vsega, kar mi je v obilju ponujenega. Druzenja z ljudmi imam dovolj, ostajam odprta za nova poznanstva, a ostajam nezainteresirana za ljubezensko zvezo z moskim. Zdi se mi, kot da vsa moja notranjost po dooolgih letih romanticne zaljubljenosti potrebuje odmor in da zeli zadihati svobodo, sproscenost in pristnost samskega zivljenja. Ze skoraj trideset let je od tega, ko sem kot odrascajoce dekle se znalo ziveti celostno, sama s seboj, brez romanticnih norosti, ki so me kasneje trgale, spravljale v obup, navsezadnje pa me okovale v verige, katerih posledice se zavedam sele sedaj, ko sem jih, vsaj na zunaj, ze zdrobila. Zunanji viharji so se umirili, a notranjost se preplavljajo obcasne nevihte, bojazni pred neznanim. Ko si z nekom ali imas nekoga v srcu, se zdi, kot da si varen pred skrivnostnim neznanim. Ko se zaves, da si resnicno sam samcat, da si svoja najlepsa leta prezivel v iluzornem romanticnem sanjarjenju, da v srcu ni vec sanjskega princa, ni vedno lahko, saj se je treba ponovno opreti na sebe, na svojo notranjo stabilnost. Kljub trenutkom strahu in obcasne groze, ko se zavem, kam se drvela, vem, da se je vse dogajalo v moje dobro, da bi koncno zrasla, spregledala in uvidela svojo pot, od katere sem bezala veliko prevec let. Ni lahko, a pogum in narascajoca prijazna potrpezljivost do sebe mi dajeta moc in jasnost za naprej.

Budnica!
NIč ti ne bom modrovala in dodajala, k tvoji poti, ker vem, da si jo našla, je prava in sem jo neizmerno vesela. Topel objem, Odmev

Hvala, hvala ti, Odmev :-)! Tudi po zaslugi tvojega pisanja sem tu, kjer sem. Nekaj vas je na tem forumu, ki ste ze sli pred menoj skozi vso to mucno agonijo in vasi zapisi lahko cloveku, ki je v brezmejni stiski in notranjem kaosu, ustvarijo notranji prostor, kjer se “zgodi” moc za potrebni zunanji premik, kateremu sledita uvid in ponotranjenje nove zivljenjske izkusnje. Zares ne vem, kje bi danes bila, ce ne bi bilo vseh vas, ki ste pripravljeni deliti svoje izkusnje s tezavnimi parnerji. HVALA!!!!

Budnica!
Hvala. Se še slišimo (pišemo). Lp Odmev

Zdravo,

moje spoznanje ob tem je bilo, da ko sem prekinil odnos in odšel, sem se šele zavedel, da zdaj sem pa SAM. Ni zraven nekoga, kateremu bi nekaj potožil, povprašal za nasvet, poiskal eno ramo ali pa preprosto nekaj, česar pri sebi ne najdem.
In šele takrat sem se v polnosti zavedel, da sem sedaj res popolnoma odgovoren za sebe, za svoja dejanja, odločitve. In s tem se je tudi povečala vrednost mene, saj kar naenkrat nisem več soodvisen od drugega. Ko se odločam ali bom nekaj kupil ali ne, ko sem bolan kako se pozdraviti, kako preživeti vikend… kot da se šele zdaj zavem, da bi že prej tudi moral biti veliko bolj usmerjen vase in v tisto, kar sam občutim.
Poleg vsega pa me sedaj dopolnjuje še vedenje, da veliko, če ne kar večino stvari, nimam pod kontrolo. Saj sem se tega malo zavedal tudi že prej, ampak sedaj pa še toliko bolj. Pogosto se zdim tako majhen proti celemu svetu, a zaenkrat kar nekako gre, z enim zaupanjem, molitvijo, hvaležnostjo, za vse kar imam in znam zdaj veliko bolj videti.

Z njo se skušam ukvarjati čimmanj. Kolikor je pač zaradi otrok, ob očitnih dramah pokazati čim manjši odziv, vse poteka prek mailov, tako da ni polja za manipulacijo. Kako biti zanjo čimmanj zanimiv, se mi zdi ravno to prava pot – kratko, jedrnato, brez nekih čustev. Kolikokrat se mi še zgodi, da ji napišem 6 stavkov glede stikov ali vikenda, pa potem vse skupaj oklestim na ene 2 🙂
Po svoje se ji še vedno prilagajam, pač, govorim z njo francosko, ker ona pač tako govori. Ampak, vem kam grem, kaj mi je pomembno in kaj ne in verjamem, in zaupam, da je to to.

lp SVO

Kaj narediti, da si narcisu neuporabna? Nič. Tega ni. Ko si enkrat narcisova hrana, si to za vedno. Najprej si sicer zajtrk, malica kosilo in večerja, ko pa hranilna vrednost pade si “samo” še prigrizek. Veš tisto, ko bi nekaj malega pogrizljal in v omarici najdeš ene stare bobi palčke. Da potešiš željo po prigrizku…
Taka je moja izkušnja. Ne glede na to, da me je varal in ob razkritju žalil, poniževal, povedal da je zakona konec, je bil jezen in močno užaljen, ko sem mu povedala, da mora oditi stran. Meni je bilo logično, da niti minute ne bova prebila po isto streho, njemu pač ne.
Več kot eno leto sem se psihično in fizično pobirala. Skrb za otroke je bila v celoti prepuščena meni. Eno leto ni vprašal kako so otroci ali imajo dovolj za jesti. Ali imam dovolj denarja za vse. Ni ga zanimalo kako smo. Ko pa je dobil poziv v zvezi z ločitvijo pa zopet jeza in užaljenost. Vloga žrtve…

Se pravi, da ni nekega “varnega” obdobja, v katerem lahko vložiš vlogo za ločitev, brez dram.
Edino kar lahko narediš je, da kontroliraš sebe in svoja dejanja. S tem mislim, da se preden se podaš v ločitev umakneš, pozdraviš in okrepiš psihično in fizično.
In kot je razbrati si na dobri poti. Finte prepoznavaš, ne zmedejo te več. Zato ne čakaj. Vsak dan preživet pod isto streho s takim človekom je izgubljen dan.

Pozdravljeni,

se popolnoma strinjam z vsemi vami, No name je lepo napisal, kaj narediti da si narcisu neuporabna? Popolnoma nič……všeč mi je besedna zveza *prigrizek* ….moja zgodba je napisana pod šifro MOM in varanje…..nadaljevanje pa tako…..5 mesecev je odkar sem šla, uredila vse stvari v zvezi z ločitvijo, premoženjem, on se je odselil k drugi hrani, pa se po 5 mesecih še vedno vrača z razlogi takimi in drugačnimi (ker zdej je pa spoznal da tista druga hrana le ni tako dobra kot je sprva kazalo), vedno kaj najde…..ne pomaga nič če sem odreagirala lepo, grdo, s postavljanjem meja….absolutna ničla….sem pa opazila, da ga zmede luna…..mlaj še posebej….takrat sem sigurna da se bo oglasil. No potem sem ukrepala tako, da pride 1x na mesec za 20 min, mal pogledat, ker je pač še solastnik hiše…ker prej je kar hodil nenajavljen, brez vesti kaj in kako…
Pomembno zame je da sem zdej že 5 mesecev sama, kar mi je bilo v prejšnjem življenju z njim nepredstavljivo. Tako kot je napisal SVO, iščeš se, vsak dan sproti zmaguješ in si hvaležen za tisto kar imaš. Zelo pomembno je tudi da ne pokažeš čustev, v trenutku ko bi pokazala nek interes, da bi začutil da me zanima, bi mu zopet dala vzvod za vrnitev. Sama pa vse doživljam kot je napisala Budnica, se mi zdi kot bi imeli iste možgane.
Tudi jest sem zelo vesela za ta forum, meni so najbolj pomagali Gitta Ana, SVO, Skela, Odmev in še in še ljudje s podobnimi zgodbami.
Predvsem se mi zdi važno da sem spoznala da je vse v naših rokah, kakor si bomo postlali, tako bomo spali…pa naučiti se prepoznati take osebke in se jim v velikem loku ogniti…pa lp

Lepo je prebrati,
ko nekdo naredi korak naprej, čeprav mogoče to ni bil korak, ki si ga je želel, nasprotno, se ga je celo bal, a se je uspel s pomočjo tegale foruma premakniti naprej na negotovo pot in se osvoboditi soodvisnosti in se zavesti, da pot naprej je. Pogosto težka in čudna, a je, da vse to, v kar smo bili prepričani in zmanipulirani, da drugače ne gre, da nismo vredni, itn.. da to ni res, in da obstaja tudi “drug” svet, ker lahko rečemo ne, povemo svoje mnenje in prekinemo odnos, če se kdo z nami obnaša nespoštljivo. In ob tem ne občutimo krivde, ga ne prepričujemo še 10x kako da nas ne razume, ne razmišljamo še pet dni kaj smo mi narobe naredili… 🙂

lp SVO

Pozdravljeni vsi, ki ste mi odgovorili. Hvala za vaše odgovore, v vseh najdem za sebe dodatne pomembne informacije.
Sedaj, ko vem, da bom šla takoj, ko vse uredim za sebe tako kot si predstavljam, ga samo še opazujem. V tem času je življenje z njim dokaj znosno, zato tako ne hitim-iščem stanovanje v katerem se bom dobro počutila. Sem iz manjšega kraja in takrat, ko sem našla dve stanovanji sama še nisem bila nared zaradi določenih druigih stvari.

In kar je zame najbolj zanimivo: na podlagi opazovanja in na podlagi izmenjanih pogovorov z njim prihajam do neverjetnih odkritij za mene.
Ker to najino stanje (odkar sem mu rekla, da naju čaka konec najine zveze) traja že ca. pol leta (najtežje mi je bilo za otroka, a sem to v vmesnem času tudi primerno uredila), si je našel ljubice (ja ne samo eno!). Sedaj ko sama nisem popolnoma nič več emocionalno odvisna od njega in ga obvladam, mi po novem celo zaupa kakšne skrivnosti od teh ženskah. Oz.jaz kar malo vlečem iz njega… kot rečeno, veliko mi pomeni, da ga še bolje spoznavam. Po tolikih letih skupnega življenja ga sploh nisem poznala oz. spoznala. In kar je najbolj zanimivo, zares nisem vedela, da zna tako VELIKO in DOBRO lagati. Njegovo življenje je sestavljeno iz samih laži, tu in tam kakšna majhna resnica. Sedaj se sam ujame v lastne laži. Iz ene se podaja v drugo in to spremljati je neverjetno zame. Sem mu ravno danes rekla, da še v življenju nisem naletela na takšnega človeka, ki bi mi znal tako dobro lagati- to sem res poudarila, ker sem tako tudi mislila. To je bilo izrečeno v napol smehu, ker nisem mogla verjeti, ko mi je spet eno tako veliko laž “pripeljal” na uho. Bila sem iz sebe (v mojem pozitivnem smislu). In kaj se je zgodilo ob tej moji pripombi na njegovem obrazu? Še zdaj ne morem verjeti: za tisti hipec sem opazila pri njem tisti zmagovalni nasmešek na njegovem licu, kot že ničkolikokrat pri njem, ko je bil na neko stvar posebej PONOSEN! Visok. Neverjetno! Isti izraz na licu. Biti ponosen na nekaj tako ničvrednega?!

S tem se vedno znova potrjuje ta njegova motnja sama od sebe.

Da si je našel ljubico/e me ne moti. Čeprav obžalujem vsako žensko, ki se bo z njim podala v resno vezo, ker vem v kaj se spušča.
Ampak tudi tukaj je zanimivo kako se vse odvija. In ravno na tem področju ugotavljam vse te njegove laži. In povezujem s tem, kar se nama je vse življenje že dogajalo, a je vsega krivil mene, projeciral njegove lastnosti na mene, mene pa je potem bolela glava in se nisem znala braniti. Izjemno prebrisane taktike… In seveda manipulacija do onemoglosti.
Te njegove ljubice so seveda sedaj samo prijateljice. Jaz pa prej drugega niti pogledati nisem smela, kaj šele, da bi z njimi govorila ali se dobivala. Čeprav vem, da niso samo prijateljice (da ne bi kdo narobe razumel-nisem ljubosomna, sedaj se ob njem le dodatno izobražujem). Prihajam do ugotovitev kakšne taktike vse uporablja. Seveda je spremenil določene osebne navade, ko odhaja od doma in to so med drugim nedvoumni znaki, da živi dvojno oz. celo trojno življenje. Da ne govorim o sporočilcih itd. Dobiva se celo javno, njegovim je tudi že prišlo na uho. Se mi zdi, da se bo nazadnje sam ujel v lastno zanko.

Neverjetno je celo to, da se pogovarjava o teh ženskah z mano, o katerih trdi, da so prijateljice. Vpraša me celo za kakšno mnenje. In nato med pogovorom izreče celo stavek, da bo poskušal upoštevati moje mnenje pri določeni ženski (eno od teh poznam, zato lahko podam tudi mnenje). Vem pa, da išče popolno, tisto, s katero se bo lahko hranil. Ampak morala mu bo dati vse, da bo vedel, da je res samo njegova. Da ne tuhta več na bivšega itd. Tukaj potem spet odkrivam vse te sprijene lastnosti njegovega jaza. Ko ga pa recimo opomnim na njegovo izjavo, da bo kakšno moje mnenje uporabil z druge strani pa trdi, da je tista ženska za njega samo prijateljica, pa se spet izmuzne z novo lažjo. Temu res ni konca in konca…in ko to spremljam lahko res rečem, da ne vem od česa živi.
Naj na kratko povem še eno mojo izkušnjo. Zares vedno bolj ugotavljam kako prazen je moj še soprog v njegovi notranjosti. Sploh ne pozna določenih občutkov. Ampak moram prvo povedati celotno mojo zgodbo, ki sem jo sicer že napisala v tem forumu,a sem prosila za izbris zaradi dokaj “napačnega” uporabniškega imena. Naj opišem na kratko.

Najina oz.moja preobrazba se je začela pred dvema letoma, ko sem se odločila, da ga več ne bom prenašala, da bom nekaj spremenila in da ga bom zares zapustila. Ali se on poboljša, ali pa si najdem drugega. Do tedaj sem si govorila, da bom vzdržala do tedaj, dokler otrok ne odraste in si najde službo. In tako se je tudi zgodilo. Otrok je odrasel in živi daleč od naju.

In ko sem začela ljubiti sama sebe sem spoznala tudi kratko romanco- izredno dobrega moškega z samimi pozitivnimi lastnostmi, ki je prav tako imel življenje z določene strani zagrenjeno. Zaradi določenih okoliščin pa žal ni bilo mogoče, da vzpostaviva resno zvezo, zato sva se v kratkem času razšla, čeprav sva se zares odlično ujemala v vsem. Na koncu sem mu bila in sem mu še vedno izjemno hvaležna za prečudovito izkušnjo. A o tem kasneje…

Kot prvo naj povem, da sem moža spoznala v zgodnjih mladostnih letih. Najina oz. MOJA trnova pot se je začela kmalu- takoj ko sva se poročila, so se stvari začele drugače odvijati. A takrat seveda nisem vedela zakaj tako.

Tako bom naštela nekaj iz najinega življenja:
– gaslighting izvaja že celo življenje – vendar tega do sedaj nisem vedela, ker je to zares dobro izurjena tehnika uničevanja druge osebe
– na projeciranje, ki je prav tako izvajal od vsega začetka najine zveze sem pomislila že prej. Vendar tega nisem znala poimenovati. Vedno pa sem nekako vedela, da je sam takšen. Vse njegove slabe lastnosti je projeciral na mene in vedno sem mu rekla, da govori o sebi.
– nikoli in res nikoli ni bil zmožen pravega pogovora ali reševanja problemov. S tem me je tako izmučil, da sem direktno čutila, da mi jemlje energijo. In ta interval ko sem se lahko pogovorjala z njim brez, da bi to začutila je bil vedno krajši. Na koncu sem se raje sama izognila nadalnjemu pogovoru, ker me je totalno izčrpal. Ko se začneš pogovarjati o eni stvari, pa se naenkrat znajdeš v mešanici vsega mogočega (predvsem pa obtoževanja, pa vmešavanje družine, prijateljev…), da že sam ne veš kako je prišlo do tega… Skratka prava drama iz vsake najmanjše stvari.
– karkoli sem izjavila je uspel spremeniti v posploševanje vsega, njegovemu monologu ni bilo konca. Moji argumenti niso bili nikoli upoštevani niti poslušani. Bila sem vedno tista preveč občutljiva…
– moja mnenja je v sekundi spremenil v svojo verzijo razumevanja in nikoli mu nisem mogla dopovedati kaj sploh mislim. Vedno je “bral moje misli”, s tem ko je zatrjeval, da točno ve kaj mislim in čutim. In vse to ni bilo nikoli v skladu z mojo notranjostjo-nikoli!
– zelo hitro sem spoznala, da mu ne morem zaupati prav ničesar. Če sem mu zaupala, da sem finančno slabša, me je hitro začel zmerjati. Če sem mu zaupala, da sem dobila povišico, je zelo hitro omislil kakšno zadevo, ki bi jo bilo treba kupiti pri hiši ali pa kakšen zares drag dopust, samo da dam ven zadnji cent in da me potem ima spet v šahu in me izničuje z njegovo kritiko. In tako je bilo pri vsaki stvari v najinem življenju- razumljivo sedaj vem zakaj.
– da me seveda ni poslušal, ni nikoli posvetil temu pozornosti je samo po sebi razumljivo
– da me je od vsega začetka najine zveze kaznoval s tistim, kar je bilo meni najbolj pomembno: to je nežnost, bližina in tudi seks. Gledanje pornografije, samozadovoljevanje je bilo na njegovem seznamu in to tako, da sem vedela. Pa sem si ga tako želela… In to se je stopnjevalo vse do te meje, da je bilo le še nekajkrat na leto!!! Da ne govorim o nežnostih. Nikoli me ni pobožal, oz. res izredno redko in to daleč nazaj. Če sem mu rekla, da naj me le vendarle malo poboža, ker sem tega lačna- je potem le dal roko na mene- in to z zaprto dlanjo! Vedno isto, ali pa je tako rekoč drgnil po enem in ta istem mestu, da me je že pekla koža.
– dopusti so bili katastrofa, vedno se je posvečal drugim ženskam, mene pa kot da ni. Dobesedno tako. Niti plavati ni hotel z menoj. Pa nisem grda, ravno nasprotno. A sem visela na njem kot privesek. Hvala Bogu, da je tega visenja konec. Hvala Bogu sem se začela ceniti in spoštovati. Tega mi je manjkalo.
– pa celo življenje mi govori, da skrbim samo za sebe. Dejansko sem se pa razdajala za njega in otroka. Na sebe sem povsem pozabila. No do nedavnega vsekakor… Res pa je, da se mu nisem pustila izrabljati. Sem močna osebnost vsaj v smeri samozavesti in te mi ni mogel uničiti. Z vsakim udarcem me je naredil še močnejšo, le da on tega ni vedel.
– vedno kriva jaz, nikoli on. Nikoli opravičila. Nikoli besede prosim.
– pustila sem mu, da me je deloma oddaljil od prijateljev. Dobro, da imam takšno službo, ki mi je omogočala, da sem bila lahko vseeno povezana z njimi. Tudi tu se mu nisem pustila. Če sem prišla kasneje iz službe je pač tako bilo. Le domov mi ni dovolil sprejeti prijateljic. Oz.se je obnašal do njih zelo odklonilno, da mi je bilo zares nerodno in sem se raje srečala drugje.
– da ne govorim o ljubosumnosti, ki ji ni bilo konca in ne kraja. Tukaj je bilo veliko projekcije njegovnih lastnosti na mene. A jaz sem se vseeno vsepovsod zabavala in bila vesela in to mu je šlo na živce. A takšna sem in takšna sem ostala. Tudi to je dobro. Čeprav je vedno delal scene, če sem se v njegovi bližini pogovarjala z moškim- naj si bo to na zabavi, v trgovini, pri avtomehaniku…
– nikoli mi ni zamenjal gum na avtomobiluzelo redko mi je kaj pomagal, anikoli sam od sebe oz. samo na prigovarjanje določene stvari in nikoli me v ničemer ni podpiral. Pravzaprav sva zares imela prazno življenje. Nič nisem imela od njega in zdaj vem, da bi morala prej oditi od njega. Otrok bi že prebolel. Morda bo zdaj težje, ker je moral vse to prenašati. Poskušam mu pomagati z nasveti, literaturo, da obdela vzorce, ki jih je vzel s sabo iz naše družine. Predvsem pa, da obdela tisto, kar se je morda naučil od očeta narcista oz. v želji po njegovi ljubezni, ki je ni bilo. Velikokrat sta se skregala, ni maral njegove avtoritete brez pojasnil… Dobro, da sem mu tukaj stala vedno ob strani. Bilo je veliko negativnega v naši družini in tega mi je zelo zelo žal. Zato menim, da vsaka ženska, ki ve s kom živi naj dvakrat premisli ali bo ostala zaradi otrok, ali pa bo zaradi otrok in sebe rajši odšla. Jaz sem vsekakor predolgo čakala. Vedno sem upala, da bo boljše. Zadala sem si cilj, da vzdržim dokler otrok ne odraste, nisem pa pomislila kakšne posledice ima takšno življenje na njega. Bila sem mu dobra mama, a vseeno je spremljal in občutil negativo očeta.
– seveda je redno in obilno uporabljal tudi odprte in prikrite grožnje: če boš ti to, bom jaz to… Me zmerjal itd.
– kontrola nad vsem pa je vsekakor prioriteta njegovega delovanja v najini skupnosti. Vendar sem imela tudi tukaj kar dosti meja, preko katerih mu nisem dovolila.
– in pa seveda bojim se starosti z njim. Bila sem že bolna in nikoli mi ni stal ob strani. Tega ne želim več doživeti.

Vedno sem vedela, da je z eno besedo hudoben človek, pripisovala sem vzgoji, podedovanju. Da je bil zadržan v ljubezni, sem pripisovala njegovi osebnostni zadržanosti, nikoli pa si nisem mislila, da nima čustev, da ljubezni ne čuti in je nikoli ne bo.

Ah lahko bi naštevala do onemoglosti… To navajam izključno z namenom, da v kolikor se morda kdo še išče in ne ve kaj bi naredil… Da mu bo malo v vzpodbudo, da se bo začel zavedati, da je življenje eno in da smo vredni, da ga živimo v najlepši možni obliki.

Pa nazaj k moji kratki romanci. S tem moškim sem končno spet po tolikih letih neželjene abstinence od ljubezni spet spoznala lepote dveh, ki se ljubita in spoštujeta. Ta občutek nisem imela dolgih 25 let! Od radosti sem se takrat zjokala. To je vredno več kot karkoli na svetu! Hvaležna sem mu, da sem smela z njim odkriti sebe in svoje želje. In da sva ostala še naprej dobra prijatelja, ki sicer vesta, da se privlačita in celo telepatsko občutita. Lahko bi rekla, da sva sorodni duši. A žal se on ne more odločiti za razvezo, kar spoštujem. Vedno ga bom imela na določen način rada to vem. A ne hrepenim po njem. Pustila sem ga v njegovo življenje in želim mu vse dobro tega sveta. Nikakor pa se ne sramujem svojega dejanja, ker to kar sem imela v življenju ni bilo vredno ničesar in za to nisem bila rojena- torej za prosjačenje ljubezni in vsega lepega.

Možu sem v vmesnem času priznala ta “spodrsljaj”. Dejansko sem že takrat vedela, da je med nama konec. Seveda je bil ves iz sebe. A je v treh dneh že spremenil taktiko. Kazalo je, da se bori za mene (takrat še nisem vedela za NOM) in ni bilo jasno zakaj se tako čisto drugače obnaša- kot nikoli prej v življenju. Delal je vse mogoče, da bi me obdržal (tako se mi je zdelo takrat, zdaj vem, da me je želel spet emocionalno prikleniti in nato spet zavreči kot smet), dva meseca me je nosil po rokah. Potem je pa vse izginilo. V tem času si je dopisoval in se dobival z ženskami (dovolila sem, da si vrne). Ko mi je priznal, da je bil z eno, da se je zaljubil itd. Najbolj zanimivo pa je to, da mi je povedal, da ni našel tistih občutkov, ki sem mu jih jaz opisala iz moje romance. Sedaj vidim, da je dejansko, kar se tega tiče čustev prazen, sploh ne pozna teh občutkov, nima pojma kaj to. Jaz sem vsaj iz moje mladosti imela te spomine. On je pa prazen. Dejansko ne čuti ničesar in potem povprašuje in se uči od drugih-in si dela lastne predstave o tem, da potem to lahko zaigra naprej. Res tako funcionirajo ti narcisti. Živijo, vendar so brez čustev. Dejansko se ti tak človek zasmili. Čitala sem, da je edina možna terapija, ki jo je navajal nek psihiater sledeča: osamiti osebo za 40 dni- torej samica, brez vsakršnega stika. Nato pa dolgotrajna terapija, da se osebo nauči novih čustev. Gradnja od začetka torej. Kar pove, da gre za zares močno motnjo osebnosti. Žal mi je vsakega, ki ima to motnjo, vendar je hudo, oz.nemogoče, da bi zato morali trpeti tudi drugi. Ker trpi dejansko narcist zelo malo- vsaj, če mu ne primanjkuje hrane. Trpi tisti, ki z njim živi.

Tako vidim, da je vse kar se je dogajalo v teh dveh letih bilo potrebno, da naredim svojo preobrazbo. In uspelo mi je. Vsak pač na svoj način. Zdaj me čaka samo še, da se preselim in zaživim svoje življenje. Veliko čitam: knjige “Dobra vila Maja” in vse mogoče o osebnostni rasti. Veliko se ukvarjam s športom, privoščim si tisto, kar si želim (v okviru osebnih zmožnosti) in srečna sem sama s seboj. Verjamem v Zakon privlačnosti in priporočam vsakomur, da se sooči s to tematiko. Vse navedeno sigurno pomaga, da se človek ponovno najde, da spozna svoje želje, svoje potrebe, da si upa izraziti, da je dovolj.

Vsem lep pozdrav in se še javljam…

Lahko greš na drugi konec sveta mira nebo nikoli. Ko pa boste šle pa vas bo na daljavo kontaktiral, samo da bo provuciral lahko. Ne odzivajte se na to. Ko bote šle poskrbite da zaščitite sebe in otroke. Če imate nepremičnino vse račune shranite kaj ste ve plačale.darilne pogodbe vzamte sabo, če je možno poskrbite da bo zašita notri za vas. Je pa dosti lažje prenašati na daljavo. Kot pa živeti pod isto streho. Mi še naše zadeve rešujemo. Mira ne bo nikoli, ampak na drugo posest pa vstopa nima brez vašega dovoljenja torej takoj aktivirati policijo. Kontak pa mejte samo preko epošte. Pozanimajte se kako je z varnimi hišami. Otroka pa vzamte sabo ne glede na to če je mladoleten ali polnoleten kar počne vam bo njemu tudi.

Imam pa vprašanje ali to počne samo doma za štirimi stenami? Za sosede pa je miren. Ali zapoveduje tudi izven doma?

Ja res je “bibel”. Moj si je sicer sedaj našel dve ljubici- z eno dokaj pohajkuje- tudi ponoči, drugo pa se mi zdi, da si drži zelo blizu “na toplem”. Danes ga že cel dan ni. Je rekel, da gre v Nemčijo glede svojega s.p.-ja. Ampak vse je kazalo na to, da se je kar z eno šel potepat kamorkoli že. Vseeno sem naredila fotko obstoječih kilometrov v njegovem avtomobilu. Ker ga vedno mirno konfrotiram, ko vidim, da mi laže. Ampak ga bom danes prvo lepo vse izprašala, da si da duška z vsemi lažmi…in šele tedaj bom odkrila resnico. Čeprav vem, da bo v naslednji sekudi sledila naslednja laž… Sem pa mirna in trenutno vse dovolim, da bo imel hrano, ko bom odhajala. Vidim, da mu to neizmerno pomaga. Pa meni tudi, ker je v hiši mirno. Čeprav priznam, da šele sedaj vidim, ko me opleta z vsemi mogočimi lažmi, da je lagal tako že celo življenje. Temu se pa lahko reče moja “slepost”. A kaj ko sam nisi tak in tega niti v sanjah ne zaslutiš – v tej meri seveda. In zanimivo: vedno kadar mu ni bilo po volji, če sem bila z drugimi prijazna, mi je očital, da “padem” na vse kar mi drugi povedo in da me vsakdo lahko “obrne”. Ampak ne, s tem je bilo mišljeno, da njemu vse verjamem- to je bilo to. Zelo malo sem dvomila v najinem življenju. Imel me je v nulo naštudirano.
Vem, moram se dobro pripraviti. In se bom, kolikor bo le v moji moči.
Kar se tiče odnosov drugje ali v soseščini je pa povečini sladek kot med. Moje prijateljice in znanci in celo moja mama nikakor ne morejo razumeti. Je pa res, da če mu kdo stopi na “žulj”- ali v službi, ali drugje (tudi med prijatelji ali v njegovi družini), pa je takrat tudi do teh ljudi enak, torej s prostaškim obnašanjem, žalitvami, maščevalen… Pri njem velja pravilo: če mi kaj narediš, kar meni ne ustreza, ti bom to vrnil najmanj dvokratno- in to celo odkrito pove. Vem, da vsakršna vojna z njim naredi še hujše. Zato moraš biti tudi ti z njim malo pretentan, a kaj ko se tega zdaj z njim šele učim. Vem tudi, da ima v službi do določenih ljudi (to so vedno predpostavljeni) zelo slabe odnose. Sodelavce pa sigurno zmanipulira ali pa jih zatre v vsem, kar mu pač ne paše. Predpostavljeni so pa seveda drug oreh. Menjal je že več zaposlitev, nobena ne traja dolgo. Trenutno spet išče. Ob delu ima še s.p. Preskrbljen je dovolj – celo uspešen v s.p.-ju. Stremi za zaposlitvami, kjer mu je dovoljeno vsaj neko vodenje manjše skupine. V podrejenem stanju- torej čisto na dnu lestvice bi po mojem dobesedno umrl. Avtomobil, motor itd. menjava kot srajce. Sem slišala, da se ljudje že pogovarjajo ali ne najde svoje sreče?! A kaj bi govorila- tipičen narcist.
Lp,

Na kratko se oglašam z linkom in se hkrati zahvaljujem uporabnici “No name” za informacijo o narcistu G.H. Tudor. Ravnokar prebiram vprašanja bralcev in njegove odgovore in tukaj je res veliko informacij. Prilagam link, če koga zanima:

https://www.quora.com/profile/H-G-Tudor-1

Ker angleško slabo razumem si prevajam v prevajalniku. Prej odprem vse nepopolne odgovore (glej “more”). Odlično gradivo. Ampak tega je za celo knjigo. Sem si naredila Word datoteko, ker mi bo to vzelo veliko časa…

Pozdrav vsem,

Pozdravljena, vzhajajoče sonce.

Težave sem se lotila na enak način, ampak traja že toliko časa! Začela sem dvomiti v uspeh te misije.

Našla sem veliko pohval o knjigi

Becoming the Narcissist’s Nightmare: How to devalue and discard the narcissist while supplying yourself.

Naslov je obetaven! Srečno!

Oprosti, ampak koliko tednov, mesecev in let pa še misliš zapraviti ob tem človeku? Se mi zdi, da si nekje omenila, kako že 2 leti veš, da je konec. Torej, kaj še počneš ob njem?

Po vsem prebranem, sem nekako dobila občutek, da kolikor si ti njemu hrana, je tudi on ene vrste hrana zate in brez njega nekako ne moreš biti.