Preveč stresa in zgubljena nit
Po vseh bitkah, bojih in stresu, sem zgubljena. Po nekaj letih bojevanja sem prišla do točke, ko sem mislila, da zdaj pa sem zmagala. Nekaj časa je trajala euforija in sem bila najsrečnejša, najbolj zadovoljna, kot bi se mi ukazala Marija. Videla sem luč na koncu tunela. Končno sem malo zadihala. Vmes so se že pojavljali znaki, da toel pa le ni tako naj naj, pa nisem mogla sprejeti. Po tolikem trpljenju sem si želela le mir, da si odpočijem dušo in telo od vseh krčev in stresa. Na kocu pa je itak prišlo bridko spoznanje. Sprijazniti se moram, da je čas za novi boj. Treba je dvigniti sidra in iskati kaj boljšega. IN spet se sprašujem zakaj mora moja življenje biti kar naprej stresno, zakaj potrebujem kar naprej bitke, strah, negotovost. Zakaj ne morem normalno živeti? Zakaj ne morem že enkrat dobiti eno delo katerega bom lahko delala brez prekomernega stresa, s katerim bom dovolj zaslužila za normalno življenje brez odrekanja, zaradi katerega ne bom kar naprej živela v strahu, da bom jutri brez dela….. Tako sem utrujena od vseh teh bitk in bojev, da izgubim voljo za vse. Vse se mi zdi brezveze, počutim se kot hrček. kar naprej bitke in stres, in ko se končno pripeljem do točke ko se lahko malo odpočijem, se kolo spet zavrti. To res ni več normalno.
Pozdravljeni,
razumem vas. To je res tako naporno in stresno kot pravite. Zakaj je temu tako? Če v družbi ne skrbimo drug za drugega ampak vsak le zase oz. za svojo ožjo družino, potem je temu tako. Tekmovanje, kdo bo imel več, tekmovanje kdo bo boljši, primerjanje, kdo je bolj vreden. Rezultat: kup nesrečnih. Nesrečnih iz različnih razlogov ampak bolj ali manj nesrečnih. Eni zaradi preveč denarja, drugi zaradi premalo in še sto drugih razlogov: premalo lepi, premalo pametni, premalo uspešni … – primerjanje. Če se ne primerjam, sem kot cvet rože, ki uživa v svoji lepoti in se ne obremenjuje ali ima več ali manj cvetnih listov kot sosedni cvet. Kje pa, da bi v taki družbi stremeli h temu, da bi imeli vsi enako. To pa ne gre. Ja in potem je temu tako, da ni za vse socialne oz. eksistencialne varnosti. In kako boš imel občutek miru, radosti, če ni te osnovne materialne varnosti.
Groza me je, ko vidim, kako se spreminjamo v sužnje. Kako se dela po cele dneve, kako delo prevladuje nad ostalimi področji človeškega življenja. Povezovanje. V povezovanju vidim vašo razbremenitev. Povezovanju v deljenju stiske, povezovanju v iskanju novih načinov zaslužka, deljenju stroškov … A veste, kako je to. Včasih misliš, da nekaj vse življenje ne boš imel oz. da se ne bo spremenilo, pa se potem enkrat spremeni. Po navadi takrat, ko se sprijazniš s te, da tega ne boš nikoli imel oz. dobil. Kako priti do sprijaznitve je pa izziv.
Naj za konec dodam, da ljubeče malenkosti, ki jih lahko naredite zase, nikoli niso odveč.
Objem, čeprav virtualni.
Mateja Debeljak
