Pozdrav, prosim za pomoč. Ne vem, kje naj začnem in kako, ker sem namreč glih v stiski. Pri nas je tako lepo, lepo urejeno okolje, lepa hiška, prijetno domače vzdušje, delovni ljudje, otročki, ki tekajo okoli hiše, glasen smeh…Men se pa blede. Odkar sem poročena, smo v vezi trije-jaz, mož in tašča, oziroma pardon, tašča na prvem mestu. Že ves čas imam občutek, da nisem ena in edina, pač pa na drugem, tretjem…mestu al pa še niže. Pa ni problem v možu, no na nek način je, ker ima tako sprane možgane pri 40 ih, vsa smrad izhaja od tašče. Torej to ni zgodba o nasilnem možu, ampak o nadpovprečno inteligenti, delavni, sočutni in seveda neskončno ubogi, osamljeni in trpeči tašči. Ne bi o tem, kako se vse vrti okoli nje, ker vam je bolj jasno kot meni. Problem je v meni, ki sem ga prinesla od doma, imenuje se strahospoštovanje. Na začetku najine veze bi lahko marsikaj naredila, pa nisem, ker je moralo biti vse po njeno, jaz pa tako kot vsi ostali v miselnosti, da je to edino pravilno. Mož mi je govoril, da je pri njih tako in da moram to sprejet, celo bile so rahle grožnje, vse v smeri da bi le bilo njegovi mami, ki je toliko pretrpela v življenju, lepo in po njeno. No pa sem si mislila, saj moram res potrpeti in se podrediti, saj je vse njeno in ona že ve, kako se gospodari, je že prav, da nam govori, kdaj bomo kaj delali in kako. Na strašno prijeten način me je odrtgala od vseh prijatelejv in me hotela še od moje primarne družine, slednje ji nekako ni uspelo. Leta mi je prijazno prala možgane, tako da sem funcionirala popolnoma po njeno. Ni bilo dneva, ko me ne bi oblivala tesnoba, depresija, živela sem v strahu (pojma nimam zakaj, saj me ni tepla, jaz pa sem se jo bala in še se jo…mislim si, da sem to prinesla od doma, ker sem tud živela v strahu, pa še zdaj ne vem zakaj, mislim, da sta oba starša MOM) Našla sem si strokovno pomoč, s pomočjo katere sem se nekako spravila k sebi, čeprav se mi zdi, da me terpavtke v tem mrzlične strahu ni razumela, vsakič znova me je spraševala: zakaj se jo bojim?. Z možem sva končno začela gledati malo bolj nase, se postavljati zase…bila sem vse, samo človek ne…obrekovanja, izsiljevanja, vsiljevanja…uničevalka družine. No nekako smo to dali čez, pa so prišli otroci. Ta tema pa je zame tako boleča, da komaj pišem. Prvi otrok je od mene popolnoma odtujen, saj kar v eno posluša samo o njej….enkrat mi je razlagal, da mu je rekla, da me ne sme imet rad, takrat sem ponorela, malo se je ustrašila, čeprav je obrnila, da kako jo lahko tako obsodim, ker ona kaj takega ne bi nikoli naredila. V resnici pa mu je govorila, kako on ne more brez nje, pa kako si mora zapomnit, da ga ima ona najraje, pa seveda mu je kupovala darila nadpovprečnih vrednosti, pa da kako je ona boga, pa sama….vse to in še več. V bistvu nemočno opazujem, kako se sin stiska k njej, mene pa odriva, opazujem, kako jo poveličuje, mene pa zaničuje..O teh strahovih sem govorila možu še preden sem rodila, da mi je sposobna vzet otroka, pa mi je odvrnil, da sem že čist obsedena z njo in naj se umirim. Pa sm pojamrala prijateljici in terpavtki, pa so rekle, da ima vsak otrok najraje mamo in naj se ne bojim. Zdaj pa se dogaja točno to. Moj triletni sin me zavrača. Vsak dan potrebujem najmanj uro, dve, da vzpostaviva normalen odnos, da se stisne k meni, da mu lahko dam poljub, da lahko skupaj prebereva pravljico, da počneva kakrkoli skupaj…pa se samo prikaže-ona, pa ga spet izgubim, kot da me ni, gre k njej, se k njej stisne, uboga njo, mene presliši…nobenega vzpodbujanja, da naj gre k mamici, pač karkoli o mamici….vse samo o njej! Tako, pa sem prišla na dno. In rečem možu, da grem, to je pa že končno dovolj in reče, da gre z mano. Pa vse obstane, on ne zmore, js ne. Zakaj se je tako bojimo. Vidim ga, da postane trd od strahu, ko začneva s tem pogovorom, ve pa tudi, da drugače res ne bo šlo. Vso resnico o njej veva samo midva. Tast je veliko odsoten, kar je prisoten, si rad malo popije, tako da vsega ne vidi, svakinje so 100%v njeni zgodbi, kako je uboga in celo življenje trpi, zdaj jo pa še mi tako grdo. Celo sorodstvo ima mnenje, da je ona naša žrtev. Proklet naj bo dan, ko sem prvič od nje prejela kakršnokoli pomoč. Tko prijazno s e mi je ponudila. Kolikokrat sva uvidela, da je vsa pomoč samo del igre, pa sva vsakič znova padla na njen prelestni šarm in sprejemala pomoč…in vsi so to vedeli, koliko ona naredi za nas, popazi otroka, skuha…mi ji pa še otroka na pustimo. Vse je tako prekrasno, ona dobričina, z nadpovprečnimi lastnostmi, midva z možem pa nehvaležne pošasti, ki jo uničujeva. Kako naj greva? Nisem si vredna toliko, da bi zase to naredila, mi je pa materinski nagon udaril vsaj malo pameti, da bom res šla. Vem, da bom šla, vendar kljub temu, moram pred njo narediti ščit, da se bo ustavila, ker drugače jo tudi razdalja ne bo ustavila. Odkar jo poznam si o sebi mislim, da sem najbolj nesposobno bitje, ki ni sposobno skrbeti za svojo družino. iN nekako se res na trenutke obnašam, tako kot me je ona ustvarila. Postala sem njene besede o meni. Le nekje notr v sebi se nekaj bori in kliče tisto izgubljeno osebo, ki sem jo nekam skrila. Mi lahko pomagate, da jo najdem in se rešim in rešim svojo družino?

Draga moja,
noben strokovnjak nisem, ampak saj ni treba biti, da vidiš, da tole vodi direktno v pekel. Zavedaj se, da boš, če ne boš ukrepala, posledice reševala še leta in leta, tako pri sebi kot pri otroku. To, kar izvaja tvoja tašča, je čustvena manipulacija najgrozljivejše vrste, zato moraš nujno nekaj naredit. Za začetek preberi knjigo čustveno izsiljevanje, dobiš jo v knjižnici. Vmes, ko boš brala, pa že išči, kam se boste odselili, ali pa vsaj vidva z otrokom. Ne govorim ti tega kar tako, sama sem tudi živela s taščo, sicer ni bilo tako hudo kot pri tebi, pa je vseeno močno vplivala tako name kot na hčerko, praktično vse je šlo v maloro zaradi nje. Pogovori se z možem, najdita rešitev in pojdite stran. Kolikor morete, daleč od nje. Ne oziraj se na nič, ne na njene prošnje, ne na grožnje, na nič! Verjemi, zmogla boš. Rabiš pa podporo, povej komu, ki te bo razumel in podprl, magari si poišči terapevta. Vztrajaj, ne daj se! Samo stran, mislim da ni druge rešitve. Misli na otroka in nase. Resno. Vso srečo in moč ti želim!

Drugega načina, kot popoln rez, jaz ne vidim.
Morate stran – po možnosti čim dlje, stike pa prekiniti na nulo, pa potem graditi s te nule, pa še to samo, če boste prišli toliko k sebi, da bo to možno.
Najprej – nič ji ne bo hudega, očitno ima podporo v ožji in širši družini, torej brez vas ne bo umrla.
Potem – postavite se na svoje noge. Zdajle imata z možem gotovo občutek, da nog sploh nimata, ali pa so te šibke in majave. Pa ni tako. Čisto v redu noge so, samo nič jih nista uporabljala.
In zadnje – življenje z ne nujno preusmerite nase. Ne poskušajte slediti govoricam, poročilom, kaj je ona rekla, kaj je ona naredila, kaj si ona misli o vas – to NI VEČ VAŽNO. Naj si misli, kar si pod milim nebom hoče, to je čisto njen problem, zdaj je na vrsti vaše življenje in vaša družina, ki je pod njenim vplivom ogrožena.
In občutek slabe vesti komot zatolčeš z zavedanjem, da to delaš za svojo družino in za svoje otroke in imaš do tega vso pravico pod soncem.

ga.Majdalenka hvala, da ste si vzeli čas in prebrali moje dolgo pismo. Žal mi je, da so vaše besede resnične, v smislu, da če ne naredim spremembe, lahko res zaplujemo v pekel. Dolga leta sem mislila, da res mora biti tako kot reče tašča. Mislila sem, da je prav, da se vtika v naše finance (imava vsak svojo službo in niti malo nisva odvisna od nje), zahtevala skupno gospodinjstvo, prepovedovala dopuste, če smo kam šli, smo ji morali povedat, kam gremo in kdaj pridemo….res sm mislila, da ima za vse to pravico. Pred kratkim pa sm, ne vem zakaj, dojela, da nima niti najmanjše pravice in še najmanj mi odtujevat otroka. Teorijo vem, ne vem pa zakaj ne najdem moči, ne razumem, zakaj se mi tukaj ustavi. Podobne situacije vlečem iz otroštva. Nikoli se nism znala postavit zase. Doma smo imeli vzgojo v smislu, da se ljudje delimo na unga, ki podreja in podrejenega. Druge vloge človek nima. In ker drugega ne znam, v vsakem odnosu sprejmem vlogo podrejenega. Kako ste vi rešili situacijo s taščo?

skela nepr-lepše, kot z anekdoto z nogami, me ne bi mogli opisati. Res ne vem, zakaj svojih nog ne uporabljam. Najbrž zato, kot sem zapisala zgoraj, ker niti ne vem, da jih lahko. To se mi šele zdaj počasi svita. In tudi to, da kaj si drugi mislijo o meni, me ne zanima. Vzgojena sem bila v tem, da je to najbolj pomembno. Težko prenašam laži o sebi. Pa tudi to, da nekdo povzdiguje samo moje napake. V takih primerih postanem napaka na dveh nogah. Enostavno začnem tako razmišljat. Vendar si mislim, da če me ne bo materinski nagon zbudil, me najbrž ne bo nič. Edina rešitev je odhod, da zaživimo v miru. Res moram poiskati moč.

Neprepoznana, pozdravljena!

Napisala bom le svoje mnenje, kako jaz vidim tvoj in možev problem in kako jaz vidim pot iz vsega tega. Z vsem zapisanim, kar so napisali predhodniki, se popolnoma (podčrtano!) strinjam. K temu bi dodala še:

Vsi, ob katerih se znajdemo v težavah, so nam v bistvu zelo dragoceni učitelji… Pa s tem niti slučajno ne mislim, da podpiram ravnanje tvoje tašče in moževe matere… Slednje sem pač ugotovila po dolgotrajnem delu na sebi… Tudi iz številnih zapisov, kjer se je posameznikom uspelo rešiti, veje enako spoznanje… Nikogar na svetu ne moremo spreminjati, ampak edino sebe lahko rešimo in spremenimo…

Problem si opredelila in o njem si zelo jasno zapisala. Popolnoma te razumem. Sedaj je najbližja pot k rešitvi v tem, da se čimprej prenehaš v mislih ukvarjati s taščo, ampak misli preusmeriš v raziskovanje izključno sebe. Na primer o tem, kje je vzrok in zakaj si ji toliko časa dovolila vse to škodljivo ravnanje? Še marsikaj o tem, boš lahko sebe vprašala…

Taščino ravnanje pač v tebi izziva del tvoje notranjosti (nezavedno ponotranjenih škodljivih vzorcev!), ki jim nezavedno služiš, lahko celo od otroštva… Mislim, da se še huje lahko dogaja s tvojim možem, kar je lahko za vaju in otroke usodno, če ne celo pogubno. Skupaj z možem sta se sedaj znašla pred zelo pomembno prelomnico, ko bi morala prerezati nezdravo navezo (beri: odvisnost od patoloških vzorcev!) s starši. Škodljivi vzorci se iz naših prednikov in skozi nas prenašajo na naše potomce, iz roda v rod… Življenje nas zato kliče po naši notranji spremembi, ki je lahko ugodna ne le za nas, ampak za vse naslednje rodove…

Vesela sem zate, da si se začela problema že zavedati… Če se problema vsaj zavedamo, smo lahko že na poti rešitve.

Mislim, da je mož celo nekoliko v težjem položaju, ker je prežet in navajen s tem “hudičevim plesom” že od otroštva… Vzbujanje občutkov krivde, je lahko eno najbolj usodnih ravnanj, ki uničuje naše odnose in to ne le v odnosu nas staršev do otrok, ampak tudi obratno; tudi v odnosu otrok do staršev. Skratka: vzbujanje občutkov krivde pri nekom, uničuje vse odnose med ljudmi na sploh… Ko nam tako, kot počenja tvoja tašča, nekdo vzbuja občutke krivde, začne naše življenje upravljati NEZDRAVA KRIVDA. Take osebe so, običajno nezavedno prevzele vlogo “večne žrtve”, ki jo znajo s pridom zlorabljati. Žal je tak način odnosnega ravnanja zelo škodljiv za vse vpletene, ne le za vaju, ampak tudi za žrtev…Tvoja tašča je s svojim NEZAVEDNIM ravnanjem zelo nazoren primer “večne žrtve”… S tem ravnanjem bo upravljala tudi naprej , dokler ji bo vse to DOVOLJENO. Problem pri vsem tem je, da so vloge med odnosno vpletenimi prepletene in se lahko celo izmenjujejo…. Vpleteni v take nezdrave odnose običajno začnejo na dolgo in široko razpredati kaj je rekla, kaj je rekel, kaj je naredil/a, kaj je storil/a in iskati krivdo eden v drugemu… V takih odnosih se med udeleženimi običajno dogaja veliko dram in v zvezi s tem ogromno nepotrebnega trpljenja. A žal do rešitve NIKOLI ne pride.

Edino rešitev tudi jaz vidim v popolna odstranitvi iz tako škodljivih odnosov. Žal druge rešitve ni, ker človek pod temi vplivi, enostavno pleše ples, ki mu ga drugi že leta nezavedno vsiljuje… Ob vsem tem pa enostavno ne zmoremo nikoli zaslišati sebe, kaj si želimo in slediti temu kako bi radi živeli. V takih odnosih NEZAVEDNO služimo nezdravim pričakovanjem drugih in ne sebe… Živimo namesto drugega, namesto sebe.

Zelo pomembno je, da vemo, da namesto nikogar ne moremo živeti in pri nikomur ne moremo razrešiti njegovih notranjih problemov (ki jih ima zagotovo tudi tvoja tašča!), razen to, da izključno živimo svoje življenje in edino pri sebi lahko razrešimo svoje notranje probleme, ki nam ob takih odnosih običajno privrejo na dan…

Največji problem pri tem vidim v naših močno okvarjenih notranjih mejah. Običajno so nam bile te močno okvarjene že v otroštvu… Ob takih stiskah, v kateri si se znašla, nas življenje enostavno pokliče k odgovornosti do sebe, da pri tem ugotovimo kdo smo, kaj si želimo, kako bi radi živeli, kaj bi radi naredili zase, za svoje potomce, za druge…

Najbolj zanimivo pri vsem tem je, da ko se usposobimo do te mere, da prenehamo služiti hotenjem žrtve (nismo več z njo udeleženi “hudičevem plesu!”), s tem ne pomagamo le sebi, ampak pomagamo tudi žrtvi. Ko smo vase in v svojo pot notranje neomajno prepričani (beri: poiščemo v sebi zdrave meje še dopustnega!), ko popolnoma verjamemo vase in ne nasedamo več provokacijam ter pričakovanjem oseb, ki igrajo vlogo žrtve, nas tudi te izpustijo iz svojih “krempljev” nezdravih ravnanj… V svoji biti moramo postati kot skala, ki je ne more več nihče premakniti…

Morda sem na videz vse to zelo “učeno” in morda premalo razumljivo zapisala… Vendar zame to ni več zgolj le teorija… O tem me je poučila lastna izkušnja, za katero sem življenju in Stvarniku neizmerno hvaležna. Zato iskrena hvala vsem mojim učiteljem, s katerimi sem se srečevala skozi življenje in so mi tako močno razburkali moje notranje življenje, da sem morala nekaj narediti sama s sabo, če sem hotela preživeti. Vsem njim gre zasluga, da sem postala, to kar sem. Neizmerno rada sem to, kar sedaj sem. Posebna zasluga pri tem gre neznani sili v meni, da je bilo še toliko zdravega v meni, da nisem nikoli klonila in sem vztrajala na svoji poti.

Iskrena hvala vsem sogovornikom tega foruma. Vsak posebej mi je veliko pomagal pri mojemu dvigu. Vesela sem vsakega, ki si tu podajamo roke, da ne klonemo in posebej še tistih, ki so našli sebe. V teh vrstah želim, da se znajdeš tudi ti. Zato ostani z nami in “Neprepoznana” SREČNO na poti ! Lp Odmev

Draga neprepoznana,

Jaz sem sebe in hčere rešila tako, da smo se iz hiše odselili v najemniško stanovanje. Seveda je šel zraven tudi mož – on je tudi zaprosil za službeno stanovanje in ga dobil. To je bila seveda moja želja, on je zgolj sledil moji želji in naredil “tako kakor sem jaz hotela”, kakor on pravi. Problema on namreč ni videl, po njegovem je bilo vse v redu in še danes, po 20 letih od te selitve, ne razume, zakaj smo se morali odseliti. Seveda ne razume, saj je tudi on del problema, mama je iz njega namreč naredila mejno osebnost, ki se s problemi sploh ne zna spopadati. Spopadam se jaz, se psihiatrično zdravim in sprejemam težke odločitve; končno sem namreč spoznala, da ni druge kot da zaživim lastno življenje (nekaj lahko prebereš v mojem postu tu gor). Zase vem, da sem predolgo čakala, predolgo pustila, da je tašča vplivala na mojo družino. Kot berem, si ti še mlada, zato ti lahko svetujem le, da ne čakaj! Predhodnica Odmevanje ti je zelo natančno popisala dinamiko teh škodljivih odnosov, zato ne bom ponavljala. Vedi le, da se tašča ne bo spremenila, nenazadnje zato, ker se ji ni treba. Zakaj pa bi se, ko pa ji vidva z možem jasno sporočata, da vse, kar počne, perfektno deluje! Delovati bo nehalo tisti trenutek, ko ji bosta postavila meje, najboljša bo seveda povsem fizična: odselitev čim dlje stran. Vse ti je že jadmo, problema se zavedaš, torej le še pogumno naprej! Uspelo ti bo, ker ti mora! Vso srečo!

….napisati sem hotela “vse ti je že jasno”, pa sem se zatipkala 😊

Ne bom dolgovezila, ampak ti bom povedala čisto na kratko. Punca, odidi! Če res ne moreš že danes, pa zagotovo jutri. Ampak res: odidi! Zberi vso moč, ki jo imaš v sebi (verjemi, imaš jo!), pozabi na vse strahove, pred taščo in ostalimi, vzemi otroka in pojdi. Čim dlje. Brez ampak, brez če-jev, brez “tako sem bila vzgojena”, samo ČRTA! Briga te za moža, če ne bo hotel s teboj. Pusti ga! Če te je vreden, bo prišel za vama. Samo stran pred čarovnico in krvosesko! DANES!

Tale odgovor bi si lahko veliko ljudi prebralo. ODMEV hvala vam. Prebral ga je tudi moj mož in ostal brez besed. No do tukaj sva že prišla:). To sva nekak ugotovila, da sva na taščini poti, na katero naju je zvlekla in nas tam usmerja in na njenem teritoriju se tud borimo in smradimo. Vsekakor je odhod prvi cilj, vendar moram še veliko predelati pri sebi, tudi če gremo, saj nam razdalja ne bo nič pomagala. Seveda v tej smeri, o kateri ste pisali.
Majdalenka, hvala, ker mi razsvetljujete glavo. Nekako nisem več tako mlada, kar lezem proti 40-im, imam pa zelo maldo družinico, saj dolga leta nisem mogla zanosit. V sebi vem, zakaj. Zanimivo mi je pa to, da sem cel vikend gledala stanovanja, kamor bi lahko šla, polna zagona, danes pa se spet sprašujem, če ni morda krivda v meni in da jaz pretiravam…isto kot zmeraj.
Lepotička, hvala vam za podporo! Kakor sem že zgoraj napisala, sem cel vikend bila v planih o odhodu, iskala stanovnaje itd…danes sem pa spet v občutkih, da je morda pa vse skupaj moja krivda, pa da pretiravam, pa da ne vem, če je tako hudo…..kje imam hrbtenico. Očitno nikjer. Ne vem, je dovolj hudo, da zbežim ali lahko v miru uredim zadeve, ne vem recimo kupim parcelo, zgradim hišo (finančno nisem tako močna, ampak s krediti bi šlo) ali zbežim v neko staro stanovanje…vedno ista pesem, dokler je zatišje, popustim, ko udari strela, pa zganjam paniko. Je možno, da imam tudi jaz to motnjo-MOM?

Še enkrat vam vsem hvala. Ne veste, koliko mi pomagate. Sem v fazi zavedanja, vseeno pa imam v sebi eno veliko bremzo, ki sem si jo sama naredila. Mislim, da je zaradi nizke samozavesti in celo življenje prepojena z lažno slabo vestjo. Slaba vest me razžira cele dneve, če samo pomislim na kaj, kar bi dišalo po osamosvojitvi.

Aja še to…vi in vaš mož. Kljub vsemu je šel za vami. Moj bi tudi šel za mano, ampk uničen. Pa imate še kak odnos s taščo? in vaša hči, ima z njo stike?

Neprepoznana, ponovno pozdravljena!

Vesela sem za vaju z možem, da sta bila toliko pogumna, da sta oba skupaj prebrala moje pisanje. To daje slutiti, da se tudi za vaju morda utegne zgoditi ustrezna sprememba….

Vajine tašče in matere sicer ne poznam dovolj.

Utrnila se mi je misel, kaj pa, če bi se o vašem skupnem problemu na primeren način seznanila tudi ona? S tem pa niti slučajno ne mislim, da bi to moje razmišljanje omogočilo spremembo pri njej, ker ljudje, ki niso zmožni empatije in se nikoli niso podali na pot iskanja, enostavno NE ZMOREJO TEGA RAZUMETI. V primeru, če v problem vključite tudi njo, vaju zato posebej opozarjam, da je lahko bitka že v naprej izgubljena.

Na primer, če bi bila jaz na njenem mestu, bi ponujeno sprejela z vsem srcem in se močno zamislila nad sabo… O tem morata v prvi vrsti presoditi sama. Predvsem pa vem, da tudi ona potrebuje strokovno pomoč.

“Edini človek na svetu, ki ga lahko spremeniš, si vedno le ti sam!” Ko popolnoma dojamemo in sprejmemo to osnovno vodilo, smo že lahko na pravi poti…

Rešitev za vaju in za vajino družino vidim tudi v tem, da skupaj poiščeta pomoč ustreznega terapevta. Ponovno poudarjam, RES USTREZNEGA TERAPEVTA! To je bilo večkrat in to ne brez razloga poudarjeno na predhodnih postih, za katere predlagam, da si jih skupaj prebereta…

Z namenom, da vama pokažem smer rešitve, vam bom nanizala nekaj modrosti Katie Byron, iz knjige “Izprašaj svoje Misli, spremeni Svet”. Jaz v povedano verjamem in sem po dolgih letih težkih preizkušenj, do tega prepričanja tudi sama prišla.

Napisane misli so torej le vodilo, kje vidim smer iskanja:

– “Nasveti, ki ste jih dajali sorodnikom in prijateljem, so se izkazali kot nasveti za vaše lastno življenje. Modri učitelj postanete, ko postanete sami svoj učenec. Ni več pomembno, ali vas kdo sliši, saj se sami poslušate. Vi ste modrost, ki nam jo ponujate. Ta modrost diha, hodi in je neutrudljiva, medtem ko sklepate posle, nakupujete ali pomivate posodo.”

– “Če je vaša sreča odvisna od sreče vaših otrok, to pomeni, da so vaši otroci VAŠI TALCI. Ne vmešavajte se v njihove zadeve, ne izkoriščajte jih za svojo srečo in bodite sami svoja sreča.
Tako boste njihov učitelj, oseba, ki zna srečno živeti.”

– “Samouresničitev je nekaj najlepšega. Pokaže nam, da smo popolnoma ODGOVORNI ZASE in tako najdemo svojo svobodo. Ne iščite uresničitve pri drugih, uresničite se sami. Namesto, da se obračate na nas, ko iščete izpolnitev, jo najdite v sebi.”

-“Zakaj bi svojim otrokom dajala nasvete, če pa nikakor ne morem vedeti, kaj je za njih dobro?
Če jim to kar delajo, prinaša veselje, si to želim tudi jaz, če jim prinaša nesrečo, si to želim tudi jaz, saj se iz tega učijo, tega pa jim jaz ne morem dati. Temu zaupajo, zato zaupam tudi jaz
in sem srečna.”

– »Moji starši so odgovorni za moj miselni sistem in za moje težave.« Je to res? Ne, le jaz sem odgovorna za to. Če se tega zavedamo, imamo vse, kar smo si kdajkoli želeli, in sicer popoln nadzor. S takim načinom poglabljanja vase, je konec trpljenja, če seveda želimo biti svobodni.”

– “Vaša družina je odmev vaših lastnih prepričanj iz preteklosti.”

– “Starši so lahko modri le, ko prenehajo učiti.”

– Otroci, ne glede na polnoletnost in število let starosti, odrastejo šele takrat, ko za svoje trpljenje ne iščejo vzroka v starših, ampak, ko popolnoma sprejmejo odgovornost za svoje življenje.”

Amen! Vesela sem, da sem to napisala. Še bolj bom vesela, če bo komu vsaj malo v pomoč. Vsem vse dobro! Lp Odmev

Rešuj sebe in otroka, ne čakaj. Zdaj!!!

Pozdravljena,

mogoče bom po domače napisala, pa nič zato … s tesnobo v srcu sem prebrala tvoj klic na pomoč. Jaz sem za sabo pustila primarno družino, nisem več mogla prenašat odnosa do mene, korak sem zmogla šele, ko sem videla, da se njihove lovke spuščajo na moje otroke. Mislim da sem podobno čutila v sebi kot ti, naučen si nebogljenosti, ubogljivosti, branja želja drugih, namesto svojih, sprašuješ se kako bo danes ko prideš na vrata, upaš na nekaj, kar se nikoli ne zgodi. Ne moreš zmagat. Nisi slišan. Nisi važen ne ti, tvoje mnenje…..

V bistvu nas ne potrebuješ zares, zgolj da ti pokažemo naše izkušnje in kako smo sami kaj rešili. Jaz verjamem da je to v tebi, dobro bi bilo da greš stran, super pa bi bilo če bi šel mož s tabo. Vi ste družina, vi ste važni.

SEVEDA lahko greš stran, včeraj bi morala! Raje v najemu, brez dopustov in drugih priboljškov. Rešuj sebe in svoje otroke! Nikoli več jih ne pusti k njej. Kaj te briga kaj bodo govorili, dovolj je da ti veš kako ti je pri srcu in kaj je bilo. Nikomur nisi dolžna odhoda napovedat, ga pa dobro in po tihem planiraj. Nisi dolžna pojasnjevat NIČESAR.

Vztrajaj da z možem govorita o tem, važno je kaj čutiš in kar čutiš je tvoja RESNICA, ni namišljeno, je še kako resnično in to naj ve tudi mož. tako ČUTIŠ, pika, vsi bi morali poslušati notranji glas. Svoj, ne njen.

Kakšno varstvo, ne potrebuješ njenega varstva! Ne potrebuješ njenega kosila. Ni res, da morajo otroci k njej na obisk, lahko gre tudi samo mož sam. Ni treba, res, cel kup zadev v resnici ni treba, enostavno ker ne gre in ker ti ni! Če bo klicala: ne, ni se treba z njo pogovarjat! Če pride na vrata: ni treba odpret! Ni treba poslušat njenih npr. sester, ki ti bojo jokale, da si jo uničila. Prekineš debato in greš. Ja, lahko razdedini moža, pa kaj potem, bolj si važna ti, tvoji otroci, vaša družina, vaš mir. Ga ni denarja, ki bi to lahko nadomestil.

Nadaljuj s terapijo, pomagala ti bo.

Želim ti da se čim prej rešit tega pekla! Rešuj sebe, mož bo že sledil ali če drugače povem, ne glej preveč njega, najprej naj bo gledan interes otrok!

Mogoče samo še to: ne, nimaš MOM (niti pod razno). S tabo nič ni narobe.

Kako misliš kako je bilo meni, ko sem se vozila od primarne družine in si rekla: jaz tja več ne grem. To je dolgo zorelo v meni, dala sem vmes preveč “novih” šans njim, ne pa sebi (! kakšen bedak). Jaz sem prekinila s celo primarno družino. Ne, ne hvalim se. Hočem povedati da me je bilo strah strah, kot da bi mi nekdo potegnil tla pod nogami. Občutek je držal nekaj mesecev. A po dveh letih sem še vedno tu, v redu sem, težko je bilo, na začetku se sprašuješ ali si naredil ok, ali bi lahko drugače, ali bi lahko…. samo nisem mogla, zaradi otrok nisem mogla drugače. Kako naj gledajo da moji doma pometajo z mano? Kakšen zgled sem? Kakšna mati, da jih ne zaščitim pred neprimernim vedenjem? Ta misel mi je bila neznosna in mi je dala moč za odhod.

Normalno da te je strah, samo ali misliš da v najemu ne moreš preživet, zakaj ne, kaj pa naj bi bilo tam narobe? Kaj je lahko bolj hudo kot ONA in njena bližina? Odkod ta navidezen, mogoče vcepljen strah. Zakaj se je res bojiš? Kaj konkretno ti lahko naredi? Zakaj misliš da moraš ti narediti vse, njej pa ni treba nič? Zakaj nosiš v sebi idejo, da moraš sebe popravit, pa bo potem vse ok. Ker to se ne bo zgodilo! Pri meni se že ni.

Drži se!

Še enkrat. Rešuj svoje otroke. Če mož ne razume, se odloči sama. Takoj zdaj. Hudo bo, kjer boš na novo in mogoče sama z otroki, a če ne narediš tega, bo samo še huje tu, kjer si zdaj. Nič ne preskočiš!!! Predvsem pa se poslovi od otrok že sedaj…če ne naredita tega nujnega koraka.

Draga neprepoznana,

moja tašča in tasta sta oba že umrla. Hčeri sta obe že odrasli. Ko se je to dogajalo, sem bila stara 35 let, hčeri pa 12 in 9. Po selitvi sta kontakte s starima staršema sicer imeli, vendar ne prav pogoste.

Zelo dobro razumem tvoje občutke, ko praviš, da včasih pomisliš, da pretiravaš. Tudi sama se tako počutim zdaj, ko se razhajam z možem. Pa se moram samo spomniti vsega, kar me je bremenilo, in takoj vidim, da nič ne pretiravam. Takrat, ko mi je po živcih skakala tašča, se nisem nikoli tako počutila. Vedela sem, da tega ne maram in vse, kar sem si želela, je bilo ITI STRAN. Ravno tako kot ti sem si ogledovala oglase za stanovanja, pisarila prošnje na občino za dodelitev občinskega, po celem mestu sem imela naštudirana prazna stanovanja. Videla sem se v vsakem od njih, vse mi je bilo všeč. Vse, samo da bi bili sami, da ne bi bili pod taščinim budnim očesom! Ko mi je film dokončno počil (ob nekem nepomembnem dogodku, ampak bila je kaplja čez rob), sem možu rekla: ali gremo vsi, ali pa pobašem otroke in gremo v šotor. Res je dal prošnjo v službi in dobil najemniško stanovanje. Trajalo je eno leto od podpisa prevzema do dejanske selitve. Eno leto!!! Ne vprašaj, zakaj… ker je moj predragi mož tako rad odlašal. Plačeval je položnice za novo stanovanje, hkrati pa smo živeli v hiši. Vedno je bil kak izgovor: nimamo še tega, nimamo še onega, zdaj ni čas zaradi tega, zdaj ni čas zaradi onega… Bilo mi je za pop***dit! Pritiskati nisem upala, saj sem ves čas imela občutek krivde, da sem ga že tako ali tako prisilila, da je sploh oddal prošnjo. Ja, slabo vest!! Izvrstno mi jo je znal povzročat, pravi doktor je bil za povzročanje slabe vesti! Niti ne toliko z glasnimi očitki kot s tisto namrgodeno faco “zakaj sem moral to naredit”. In mi kasneje, v vseh letih, ko smo živeli v tem stanovanju, ni pozabil vsake toliko tudi glasno vržt v obraz stroškov, ki jih imamo v tem stanovanju, ko pa bi vendarle lahko bili v hiši. Moj mož namreč nikoli ni razumel (in še danes ne), kaj je mene tako motilo, da smo morali iti. Jaz mislim, da zelo dobro razume, vendar s tem, ko pravi, da ne, sebe prikazuje kot žrtev. Ampak pustimo to.

Hočem ti povedat samo to, da so tvoji občutki normalni, ampak ne, ne pretiravaš. Če se ti bo spet tako zazdelo, samo pojdi brat, kar si nam napisala in kar smo ti odgovorili. Zavedaj se, da bolje ne bo nikoli. Nepopravljivo bo vplivala na otroka. Zdaj je še majhen, še imaš čas. Zavedaj pa se, da se do petega leta postavijo temelji za naprej. Vzorci, ki jih bo do tega časa prevzel, ga bodo spremljali celo življenje in le težko se jih bo rešil. In še to samo, če bo spoznal, da so neustrezni. Tudi ti ne boš brez posledic. Mogoče se boš privadila, ampak človek se navadi na čisto vse, pa naj bo še tako slabo!!!

Razen seveda, če ji začneš postavljati stroge meje, čez katere je ne boš spustila niti enkrat več. ampak tudi če to narediš, te to ne bo obvarovalo pred nesrečnostjo in pred neprestanim prežanjem, kaj bo že spet rekla ali naredila. pa tudi, ko bo sama z otrokom, bo lahko počela karkoli, pa sploh ne boš vedela. Torej!!! Noben denar za najemnino ni nič v primerjavi s ceno, ki jo boš plačala, če ostanete. Verjemi, da ti depresija in tesnoba ne uideta… in posledično obiski pri psihiatru, tablete, zdravljenje. Nič ni narobe s tem, super je, da imamo možnost zdravljenja, ampak zakaj, če se lahko izogneš?

Se pa pogovori tudi z možem. Jasno mu daj vedeti, naj ti takoj pove, če ima karšne koli pomisleke v zvezi z ljubo mamico, ker če jih ima, greš sama z otrokom in pika. ker tega, da bi ti kasneje očital, kaj ste ji naredili, pa res ne rabiš.

Glede nasveta, ki ti ga je dala Odmev, da vse to povejta tudi tašči. Nikakor! Mislim kakor hočeta, ampak jaz ne bi. Ker mislim oz. skoraj 100% sem, da ne bo drugega kot kričanje, jok in vitje z rokami, kaj da ji delate, kako ste nehvaležni, kako jo boste uničili itd. itd do neskončnosti. Zato si to lepo prišparajte in meni nič, tebi nič spokajte. Pripravljajte se na skrivaj, tako da ne bo vedela. Lahko mi verjameš, da vam bo, če zavoha, skušala odhod na vse načine preprečiti.

Kaj naj ti še rečem drugega kot: vztrajaj, zaupaj občutkom, misli nase in na otroka!
Srečno!

Majdalenka, Odbita, Meduhec…vsem hvala za odgovore! Vsi so neizmerno dragoceni.

Še vedno nisem šla..:). In še vedno se sprašujem, če sem jaz kriva, če jaz pretiravam….Nekaj dni sem si zadala, da se bom potrudila, da bom požrla, da bom recimo za vse skuhala (saj drgač vse to že tko in tko delam) itd…morda le zato, da si ne bom pol kaj očitala. Imeli smo smrt v družini in se morda posledično malo bolj povezali, a ni trajalo dolgo, v nedeljo sm se že počutila, kot da me je kdo polil s kropom.
Otrok mi še vedno govori, da me ne sme imet rad, vzdušje je še vedno napeto, obirajo me še vedno za hrbtom, jaz pa še vedno razmišljam, da morm malo potrpet. Vem, da je ves paket že od doma, če neb bla tolikokrat poteptana, zanikana, ponižana…bi morda zadeva šla čist dobro čez. Mojemu otroku se ponavlja ista zgodba kot sem jo imela jaz, razpeli so me med stare starše in moje starše. Vedno sem poslušala o svojih starših, kako so ničvredni, najslabši, leni, ne sposobni…izbirat sem mogla med njimi. zdaj živim na drugem koncu države, situacija pa zelo podobna. Bi morala moja mami takrat popokat in it al zgolj naredit mejo?
Oprostite mi, ne vem, zakaj se zdaj to sprašujem, ker je vse jasno. A mene nekaj močno bremza, kot da bi me kdo privezal k tašči in tisti hiši. Kaj je to?

A kaj te bremza? Ti bom povedala, kaj.

Bremza te občutek krivde, ki ti ga je vcepila tašča. Zmanipulirana si. Zavedaj se, da je tako zato, ker si to omogočila. Ne pravim, da si kriva, le to, da ji nisi postavila meje , zato lahko s tabo dela, kar hoče.. Zakaj je nisi postavila, je lahko več razlogov: ker je nisi znala, ker si bila preveč prijazna, ker si se bala, da jo boš prizadela… vidiš, vse to so lastnosti, ki jih manipulatorji zelo dobro prepoznajo in jih zato tudi izkoristijo. Edina razumna meja, ki jo v tvojem primeru vidim jaz, je odhod. Čimprej. Najemite nekaj in pojdite. Ne dovoli strahu, da te drži v krempljih. Nič se ti ne more zgoditi, razen tega, da bo tašča norela, vpila, jokala, obtoževala… naj počne vse to! Pa kaj!! To je veliko bolje kot to, kar počne zdaj! Ni tvoj problem, kako se ona počuti. To je NJEN problem. Ki naj ga tudi sama reši. Ti pa rešuj svojega.

In čimprej pojdi v knjižnico po knjigo Čustveno izsiljevanje (avtorica Susan Forward), ali pa katero drugo na to temo, če te ne bodo imeli. Ali pa si na internetu poišči podatke o tem. Da boš videla, da nisi edina in da se da ven iz tega. Taki manipulatorji so ljudje z različnimi osebnostnimi motnjami, ki so lepo opisane na strani Out of the fog (http://outofthefog.website/). Če znaš angleško, boš tam dobila marsikaj koristnega. FOG je v tem primeru ne le megla, ki nam jo povzročijo manipulatorji, ampak je kratica za Fear, Obligation, Guilt (=FOG), se pravi, strah, obveznost, krivda. To pa so točno tista tri področja, na katerih manipulator gradi. Povzroča ti občutke strahu, občutke, da nekaj moraš (čeprav ti ni treba), in občutke krivde. Ko se teh občutkov znebiš, ti ne more več do živega. Ampak ponavljam: odhod, odhod, odhod!!! Okolje, v katerem raste tvoj otrok, je kužno, strupeno, ogrožujoče! Vem, da je težko, ampak SE DA!!! Ne čakaj. Začni iskat stanovanje DANES!

Res je. Neverjeten opis mojega notranjega strahu. Če to ne bi že imela od prej v sebi, tašči najbrž ne bi uspelo narediti take psihoze pri hiši. Za otroka je to res zelo slabo okolje. Kako ga obvarujem, da ne bo padel pod vpliv teh manipulacij?
Se opravičujem, ker toliko sprašujem, ampak nekako čutim, da je pomembno, da najprej ubesedim in ozavestim svoj problem, ker se sploh ne razumem več, šele potem bom lahko pomagala otrokom. Namreč imam bolan strah pred določenimi osebami, najbolj pred taščo. In ni mi jasno, kako ji je to uspelo.
Hvala za članek, v angleščini sem bolj bosa, ampak se bom potrudila, da ga preberem.
Majdalenka opažam, da imate obilne izkušnje s tovrstnimi ljudmi. Hvala vam za pomoč. lp