Kako naj se sprijaznim z odlocitvami?
Spoštovani,
imam vzorec, ki mi zadnje čase (leta) onemogoča kvalitetno življenje.
Stara sem 37 let, redno zaposlena že 10 let s svojim stanovanjem, življenje sem si uredila po svojih željah (bolj ali manj), težave mi povzroča moja nesposobnost odločiti se za eno stvar in se ji potem predati brez obžalovanja, da nisem sprejela druge (ali tretje) poti. Vem da so spremembe nujen del življenja, se pa težko odločim zanjo, kadar gre za pomembne stvari, ki konkretno spremenijo moj vsakdan: menjava službe, vztrajanje v nefinih odnosih, odločitev za novo aktivnost, ki bi od mene terjala čas, obveznost, kontinuiteto.
Problem ki me muči, je, da se odločam za študij. Čutim da v sedanji službi ne dobivam dovolj miselnega izziva, da moje delo nima večjega smisla, poleg vsega imam samo 5.stopnjo, zato je naslednji korak nujen. Vpisujem se na študij (izredno ob delu) in se nikakor ne morem odločiti za smer. Vsaka ima svoje minus in pluse, ali so oddaljeni in se bo treba vozit, kar pomeni usklajevanje v službi, druga je predraga in se študira 1 leto dlje kot ostali programi, tretja želja se mi zdi prezahtevna, poleg vsega bi mi vsakdan obrnila na glavo in bi morala skenslat vse druge aktivnosti (sem namreč tudi prostovoljka v dveh društvih).
Ne znam se odločiti. Bojim se da se bom napačno odločila, da mi bo kasneje žal, da bom sredi študija ugotovila, da sem si izbrala nezanimiv/brezvezen študij. Vem da se moram odločiti (prošnje so že poslane, čakam na odločitev voisne službe), ampak cincam in se obotavljam.
Kako se pomiriti sama s seboj in se predati življenju na polno? In predvsem kako se ne ozirati nazaj in idelaizirati prejšnjih situacij/odločitev, prejšnjih poti?
Hvaležna bom za vsak napotek, hvala!!
Pozdravljeni,
kako živeti polno življenje? Tako, da si čim manj omejen z razumom in čim bolj spontan. Da si v povezavi s tem, kar smo v celoti in z vsemi našimi potrebami, ne samo z nekaterimi. Npr: telo nima samo potrebe po hrani in pijači ampak tudi po plesu, po tem da se giblje, da se izraža, pa da se objemamo, pa potrebe naše duše, da poje, da ustvarja, imamo potrebo po moči, svobodi, zabavi, pripadnosti, … Če želimo polno živeti je pomembno, da zadovoljimo čim več svojih potreb, seveda se jih je pa potrebno najprej zavedati in iti dalj od dandanes vsiljenega razmišljanja, da je nakupovanje naša najbolj pomembna potreba. Tako se lahko tudi glede študija vprašate, katere potrebe vam bo kateri od študijev zadovoljiv.
Nikakor se pa ne boste mogli na koncu izogniti, da boste poleg tega, da boste nekaj dobili, nekaj izgubili. To je del procesa. Prinese tudi nekaj žalosti, samo v enem trenutku je nato dobro, če si razumsko rečemo, glej čaj je, da to pustiš za sabo.
Glede smeri, če vas razumem imate tri in vse tri so vam zanimive, saj naštevate druge ovire, kot to, da študij ne bi bil za vas: oddaljenost, cena … Po drugi strani pa vas skrbi, da študij ne bo zanimiv čez čas. Iz tega je za razbrati, da je najbolj pomemben kriterij vaše odločitve, da izberete študij, za katerega predvidevate glede na vašo osebnost in interes, da vam bo najbolj zanimiv. Potem je pomembno, da se tako odločite. Nobena odločitev pa ni idealna. Kdaj pa dobimo v življenju vse tako, kot nam ustreza?
Upam, da se vam kaj pomagala.
Hvala za vaš odgovor. Najbolj se mi dopade, ko ste napisali, da imamo več potreb in da je dobro, če skušamo zadovoljit tudi tiste- telesne namreč z miganjem in plesom. Plešem zelo rada in zadnje čase mi res manjka, da ne.
Pri študiju je več faktorjev: višanje izobrazbe, potencialna menjava trenutne službe, študij, ki na nek način prepleta in nadgrajuje znanje iz službe in prostoročne dejavnosti (sem namreč tudi prostovoljka). Zelo rada sem aktivna, veliko stvari me zanima, po drugi strani pa si dneve tako zapolnim, da pridem zvečer domov in samo padem v posteljo, potem pa jamram, da nimam časa za nič drugega (novega) in sem stalno utrujena.
Strah me je da pri teh letih ne bom sposobna pomnenja in procesiranja podatkov kot sem 20 let nazaj (ko sem študirala, naredila 3,5 letnike in pustila).
Rada bi postala aktivni gradnik svojega življenja, izkoristila potenciale, utrdila pozitivne lastnosti in se prepustila življenju in njegovim izzivom. V zadnjih letih sem strašno veliko analizirala svoje obnašanje, počutje, situacije in postala pravi control freak. Mletja v možganih nikakor ne morem ustavit, zato se zadnji mesec trudim, da možgane futram s produktivnimi stvarmi, utrjujem svoj fokus (ker sem postala strašno pozabljiva in raztresena).
Rada bi počela miljon stvari, se lotila nečesa in potem vztrajala tudi, ko mi je tema nezanimiva in ko se pojavijo težave. A veste, na nek način bi rada samo najboljše, smetano in veselje, tisto slabo in grenko pa izpljunila.
A to morda pomeni da v določeni točki nočem zares odrast in sprejet odgovornost v polnem pomenu? Moja toleranca vztrajati v mučnih situacijah (najsi gre za družinske odnose ali partnerstvo) je majhna, čepav v njih vztrajam in se mučim in jokam, težko vidim kaj svetlega in potem vztrajam, ker se mi zdi da moram, da se to pričakuje od odrasle osebe (namreč da vztraja v težkih situacijah, saj s tem kaže svojo prilagodljivost, pogum, odprtost…). Oklepam se enih svojih prepričanj, tudi če mi prinašajo več gorja kot veselja. Vztrajam tam, ko bi morala odit oz.postavit mejo, in odneham tam, kjer bi bilo dobro vztrajat. Narobe svet.
Kako naj to dvoje uskladim? Se v resnici ne sprejemam zares in se skušam potrjevat preko zunanjih dejavnikov?
Natrosila sem vam kar nekaj različnih tematik, upam da uspete izluščiti rdečo nit in še kaj komentirati. Nekoč mi je terapevtka rekla da veliko govorim in malo povem (o svojih čustvih). Res je. Kar nekako težko mi gre z jezika, po drugi strani pa rabim kar nekaj časa, da tudi SAMA izluščim bistvo in povem, kaj bi rada, česa ne bi. Zato pa se potem nabere dolgo pisanje 🙂 Upam da ne zamerite.
Pozdravljeni,
oh, kje pa, ne zamerim vam. Res je, veliko tem ste odprli. Dejstvo je, da ste preutrujeni, da imate naloženih preveč stvari. To veste že sami, pa nekako niste pripravljeni stvari spustite. “Zdresirali” ste se, da ste čez dan polno zasedeni, zvečer pa samo padete v posteljo. Če to združiva z besedami psihiatrinje, ki ste jo obiskovali, da bolj malo poveste o svojih čustvih veliko pa govorite. Bi lahko pomisli na to, da z vsemi temi opravili bežite pred tem, kar je v vaši notranjosti. Veliko analizirate sami sebe, bolj malo pa občutite, kar je v vas, saj po vaših zapisanih besedah. Kaj bi se zgodilo, če bi se ustavili? Kaj začnete občutiti, ko si vzamete čas zase in ne počnete nič? Je najprej praznina in nato razni neprijetni občutki, bolečina … ?
Glejte, kar koli že je, iz tega kar ste zapisali, nujno potrebujete počitek- nedejavnost. Samo biti. Sami ali pa ob nekom. Če ste pogosto utrujeni, to ne pelje v dobre rezultate odločanj, najprej se je potrebno spočiti. Potem pa razmišljati o vseh nadaljnjih vprašanjih glede študija in ostalih stvareh. Pomembno je tudi, da ustavite to nenehno mletje v glavi. Poznate dihalne vaje, proti stresne vaje, sproščanje, meditacijo?
Lep pozdrav
Mateja Debeljak, Društvo VseDobro
