karakter???
Življenje mi je pred 1 letom pripeljalo novega partnerja…Bil je ful uredu, prijazen zgovoren duhovit, pozoren.. Tisto kar sem iskala pri partnerju.. Zdej se je pa začela situacija obračat, kaže se očitno njegova prava osebnost če lahko tko rečem.. Do mene je postav besedno grob, prov dobesedno me je začel žalit…z razliko od drugih do katerih je zelo prijazen..Skuša manipulirat zmano, da sem ena velika težava v njegovem življenju… Vsaka moja napačna beseda ga spravi iz tira, vsak moj ton glasu ga zmoti… Kar kol rečem je narobe.. Da bi se pogovorila o naju, na to ne pristaja, ker on se ne pogovarja..V pojstli poskrbi samo zase, tle mi je jasno da sem samo spolni objekt…Občutek imam k da sm lutka in da mu lahko samo prikimavam.. Tko da on vodi to najino vezo stem da je nedolg nazaj izjavu da sploh nisem njegova in nikoli ne bom…Je pa res da se zdravi za depresijo in anksioznostjo tko da jemlje tudi zdravila. Koker kol se skušam postavit zase da se tega ne dovolim tazga obnašanja se razvije se hujši prepir, pravi da sem bolana in da rabim pomoč. Priznam da kj tazga še nisem doživela v življenju in me počasi že psihično izčrpava.. Ni mi jasno kaj je narobe znjemu da vidi vse tko negativno na meni, da ne vidi stvari k jih delam dobro zanga.. A se izživlja nad mano, da uživa v teh stvari ali se pa sploh ne zaveda teh dejanj.. Če sem mu toliko napačna zakaj ne gre od mene? Mogoce ma kdo izkušnje da bi mi svetoval a sem res jaz tak problem ali pa ima on težave.
Lep pozdravček
Pozdravljena!
Napisala si: “Ni mi jasno kaj je narobe znjemu da vidi vse tko negativno na meni, da ne vidi stvari k jih delam dobro zanga…”
Dokler se boš z njim ukvarjala, ne boš našla nobenega ustreznega odgovora zase. Razen to, da boš še naprej taktizirala, se kupovala in se šla neke igrice… Odgovor je v bistvu preprost in to je izključno pri tebi. Predlagam ti, da se potrudiš in prebereš druge poste, ali pa kakšno literaturo na to temo. Kar nekaj vprašanj in odgovorov je na podobno temo. In tudi literature je veliko navedene…
Odgovor boš našla predvsem v odgovoru sebi, ko se boš vprašala: “Kaj je z mano tako hudo narobe, da vse to prenašam?” Pa srečno! Lp Odmev
zakaj se ga bojiš zapustiti?
misliš da je res kriva depresija?
kako to da je na začetku razmerja lahko bil prijazen, zdaj pa ni več?
misliš da bi ga prava baba (močna, samostojna, predvsem polna samozavesti) prenašala?
misliš da se njegovo obnašanje lahko poslabša ali izboljša? ali si prepričana da si ti odgovorna za izboljšanje (kaj še lahko narediš: mu predaš svoje premoženje, pozabiš na prijatelje …. ). Bo po tem srečen? Ali si ti srečna? kaj pa ti potrebuješ od moškega v življenju? Si si tako predstavljala razmerje z moškim?
in na koncu: kaj bi naredila če bi imela otroke in bi se podobno obnašal do njih? kako bi se otrok počutil v taki družini, kjer mamo lahko žalijo? ko bi bi bili večji, ali bi povzeli očetov vzorec? Kaj bi jih naučila s tem, da žena možu ne sme povedati svojega mnenja? misliš da bi tak oče imel otroka res rad ali bi bil nekako v ospredju vedno On?
želim ti vse dobro!
p.s. vprašanja pa sem nanizala, ker se odraščala pri mom očetu, kjer je bila mama velika “žrtev”, no še vedno je njegova žrtev, točno pa ne vem ker nimam več stikov z njimi