Spoštovani,

moj največji problem na področju psihe je, da ko moram komurkoli karkoli pojasniti, občutim velik napor, kot da bi “šel iz sebe” in mi je posledično to strašno mučno. Vem, da je pojasnjevanje potrebno zaradi učinkovite komunikacije, usklajevanja, vendar pa me moti to, da mi je to tako naporno in imam občutek, kot da “grem iz sebe”, tj. naredim nekaj, kar ni skladno z mojo osebnostjo. Zaradi tega sem raje sam kot v družbi. Kaj bi lahko to bilo in kako to odpraviti? Je še kakšna druga možnost razen psihoterapije? Katera oblika psihoterapije bi bila najboljša za to? Ko berem simptome psihičnih motenj, se ne najdem v nobeni od najpogostejših (depresija, anksiozne motnje, psihoze,…). Edino na depresijo bi lahko kazalo to, da mi ni do pojasnjevanja, vendar pa sem po drugi strani zelo aktiven človek, imam ogromno hobijev, prav tako pa tudi nimam depresivnih misli, tako da to verjetno ni depresija (vsaj po mojem mnenju)…

Pozdravljeni,

napor zaradi pojasnevanja drugim ima lahko pri vas veliko vzrokov. Kakšen je pri vas je zaenkrat uganka, ki jo lahko razrešite le z delom na sebi. Psihoterapija je za takšne primere dobra ravno zato, ker imate poleg človeka, ki je strokovno usposobljen za takšno poglobljeno samoraziskovanje. Hkrati ima vsak človek tudi svoje slepe pege, ki jih težko opazi, psihoterapevt pa jih v določeni meri lahko vidi. V takem procesu sčasoma vidimo (ozavestimo) in tudi predelamo vedno več vsebin. S tem pa se nam lahko kvaliteta življenja tudi izboljša. Predlagam vam bolj poglobljeno obliko psihoterapije kot je npr. psihoanaliza.

Ni se vam potrebno obremenjevati z iskanjem svoje diagnoze. Nobenega človeka zares ne moremo stlačiti v nobenega od teh predalčkov. Bolj pomembno je, da če čutite željo po spremembi/pomoči, greste po tej poti.

S prijaznimi pozdravi,