Kot otrok sem sanjala o tem kako bom uspela, kako bom samostojna, kako bom imela vse kar si zaželim. Doživela veliko slabega, otroštvo in mladost podarila drugim, podrejena bila željam in ciljem drugih. Kasneje pa le stopila na lastne noge in na vrhunciu uspeha padla na najnižje možno dno. In od takrat se ne morem pobrati. Psihično. Zaradi drugi stvari prisiljena spet se podrediti in trpeti zato da bi rešila kar se je dalo rešiti. Ko sem prišla na neko zeleno vejo, pa so prišle na dan zdravstvene težva, psihične. In tega pa se pol kar ne rešim.
Nikoli prej se nisem spraševala kaj je smisel življenja, zakaj sploh živim. Najprej sem se šolala in marsičemu odpovedala, da sem si lahko plačala šolanje. Naredila šolo. Moj želodec je čutil koliko me je stala šola. Nato delala dolga leta v eni firmi v kateri sem morala delati, ker takrat drugega dela nisem mogla dobiti, zaradi papirologije. Ko sem dobila ustrezne dokumente, sem našla supersko delo. Zaštartala na polno. In takrat se je moje življenje sesulo. In od takrat naprej sem še kar naprej podrejena in trpim zato da se rešim iz te godlje.
In se nenehno sprašujem zakaj sploh živim in kakšno je to moje življenje. Čemu vse to? Ali je svobodno življenje utopija? Ali je res preveč pričakovati, da bom enkrat lahko zaživela brez strahu, da jutri ne bom imela za hrano, da jutri ne bom imela kje spati? Ali je to res preveč kar pričakujem od življenja in ali si res po vsem tem odrekanju nisem tega zaslužila? Ali bom do smrti podrejena in se odrekala vsemu samo zato, da lahko umrem v miru? Zakaj sploh živim?

Gospa, upam, da ste svoje vprašanje zastavila še komu drugemu, ker je velika odgovornost nanj odgovoriti kakovostno. Ne vem, če vam bom znala podati pravilni odgovor, odgovor, ki vam bo pomagal. Občutek imam, da če vam napišem, kar verujem jaz, kako sama vidim življenje, da vam bo delovalo plehko. Pa vendar vam lahko povem, da delam z ljudmi, ki pridejo k meni v podobnem stanju kot ste vi. Samo njih vidim v živo. In s tem, kako delujem, kako sprejemam življenje, ko me vidijo, zaznajo, začutijo, jim nekako vlijem upanje. Tudi sama nisem imela lahkega življenja, ni mi bilo z rožicami postlano in vem, kako je to. Ampak a veste kaj, vseeno cenim življenje, kljub vsemu vidim lepote bivanja, bisere življenja. Ne pristajam na traparijo sodobne družbe, da si vse ustvariš sam. Ah dej no. In potem, ko ti nekaj ne uspe, si pa za vse kriv sam. Verjamem pa v zakonitosti življenja, ki so pozabljene, skrite širšim množicam, zakamuflirane. Ena od takih zakonitosti življenja je, da je naša največja naloga, da dobro poskrbimo zase. In ker bivamo v telesu je pomembno, da dobro poskrbimo za telo. Zdaj mi boste rekli, da kakšne traparije vam natrošam, ko so vaši problemi tako resni, jaz pa govorim o telesu. Ampak je res. Zdrav duh živi v zdravem telesu. Kaj lahko narediti za vaše telo? Kako ga lahko razbremenite? Glede na vašo situacijo, je vaše telo večino časa v stresu in to prinaša posledice tudi črnogledost. Pojdite do bližnje knjižnice in si vzemite kakšno knjigo o izgorelosti, v njej boste našli napotke, kako se okrepiti tako v telesu kot duhu. Tako, kot sem začela, bom tudi zaključila. Želim, da še komu napišete vprašanje in dobiti še kakšen odgovor. Kar sem vam jaz napisala, je samo en vidik.

Z ljubeznijo,

Mateja Debeljak, Društvo VseDobro