Prosim vas za vaše osebno mnenje.Pred tremi leti sem se selila v tujino blizu Dunaja.Żivimo bolj na podeżelju.Tujine nikakor ne sprejmem in tudi po treh letih to selitev dożivljam kot eno svojih večjih napak.Čeprav okolico doživljam kot naravno lepo in urejeno mi ta pomeni manj kot nič.Nenehno sem z mislimi v svojem domačem kraju,ljudeh,dogodkih,načinu żivljenja občutek imam kot da sem nekaj zapravila.Razen zaposlitve mi tujina v čustvenem in zadovoljnem počutju osebno ne daje drugačnih občutkov.Problem je v tem ker se občutka da je bila ta selitev ena izmed mojih največjih napak me morem nikakor znebiti.V bistvu jo ves čas premlevam zato je družinskim članom sploh ne omenjam več.Za razliko od partnerja ki sicer priznava da je bila ta poteza nekoliko prenagljena imam jaz hude težave zaradi tega med tem ko se je on sto potezo pač sprijaznil in se tujini poskuša prilagoditi.Torej nimam prijateljev,dogodkov ki so me veseli itd…nekaj ljudi s katerimi sem se o tem pogovarjala bi se takoj vrnilo v domovino vendar je ostala večina zadovoljna s tujino.Brez dvoma zame żivljenje ob moji vrnitvi v tujino nebi imelo enak pomen kot pa pred odhodom saj je nekaj ljudi pricapljalo v tujino za nami in druzinski clani se ne zelijo vrniti nazaj.Pojma nimam za kaj v resnici pri meni gre ? Ali preveč pogrešam čase in ljudi ki niso več enaki ? Hkrati se seveda vrnitve bojim .V svojem kraju sem bila srecna sedaj pa nisem vec.Ali menite da bi se morala vrniti nazaj na Gorenjsko?

Pozdravljeni,

v vašem sporočilu sem vas razumel, da ste se odločili za selitev v tujino, vendar zdaj s tem niste zadovoljni. Spoznali ste, da vam tujina nudi zgolj zaposlitev, manjka pa vam ostalo. Če je temu tako in hrepenite po vrnitvi domov, lahko to vzamete kot življenjsko izkušnjo? Odselili ste se, pogledali kako je živeti na Dunaju in zdaj se lahko vrnete na Gorenjsko? Kaj vas pri tem ovira? Česa se bojite?

Omenjate, da tam nimate prijateljev, ki bi vas bili veseli, so pa z vami nekateri družinski člani. Kako vam je glede tega?

S prijaznimi pozdravi,