Moja zgodba je sledeča:
Sin, star 21 let, mi je te dni povedal, da je gej. Že prej je povedal možu, pri katerem se mi je sicer zadnja 2 meseca zdelo, kot da mi nekaj prikriva… no, sedaj vem, da je bilo to. Z očetom se od vedno dobro zastopi, enako tudi z dvema bratoma in sestro. Vsi so vedeli pred mano… celo naš župnik, s katerim se je tudi vedno dobro razumel (… in ne, ni!). Pred tem, da je to zgovorno, si ne morem zatiskati oči.

Imam ga rada. Zelo. Vem, da so naslednji koraki, ki jih bom storila, zelo pomembni. Lahko jih bom naredila le enkrat. Ne želim ga izgubiti. Je odrasel, njegove odločitve bom sprejela. Vem, da se za homoseksualnost ni odločil, vem, da je to prišlo, ne da bi kdo to zares hotel.

Strah me je. Več stvari. Strah me je zanj, strah me je, da ga bom prizadela, strah me je, da ga bo svet zlomil. Predvsem me je strah, da bi v življenju ne našel neke stabilnosti, nekega mirnega pristana, ljubeče osebe…

Pred 4 leti je umrl moj brat. Bil je gej. Kot najstnica sem ga zmerjala s “peder”… in enkrat je rekel, da pač to je in naj se s tem sprijaznim. Bila sem popolnoma v šoku, saj tega nisem pričakovala. Tudi kasneje se o tem nikoli nisva pogovarjala, čeprav sem vedela. Zelo je bil vesel svojih nečakov, z vsemi je imel lepe stike, vedno je prišel, ko smo ga rabili… bil je boter vsem otrokom. Zaradi nečakov so se otoplili tudi najini odnosi.
Videla sem, da je zelo nesrečen. Vem, da je jemal antidepresive. Nikoli ni našel partnerja. Mislim, da si tega niti ni želel, da je bolj potreboval prijateljstvo, pač da bi ga kdo sem pa tja poklical, šel z njim v hribe ali v kino. Imel je prijatelje, ki so bili geji. Nekatere sem kasneje tudi spoznala. Vsi v redu ljudje, urejeni in čisto v nasprotju z mojimi stereotipi… pričakovala sem tetkaste ljudi, prišli pa so takšni, kakršen je bil tudi on: izobraženi, urejeni, vljudni, prijazni, razgledani. Dva sta sedaj postala tudi naša prijatelja. Zelo sem hvaležna zanju.

Pred 4 leti je umrl. Sam, v postelji. Star je bil 39 let. Kričala sem od žalosti in občutka krivde. Kasneje, ko smo pospravljali, sem našla njegove dnevnike. Vse od najstniških let do smrti. Zadnja leta jih je pisal bolj poredko, komaj kak vpis v letu, a dovolj zgovorno. Bil je tako zelo osamljen, tako zelo ni hotel obremenjevati drugih s svojim stanjem, malo se je bal, želel je umreti in se hkrati zelo veselil lepih trenutkov v življenju, njegovo pribežališče je bila glasba, tudi slikal je. Bil je odličen kitarist. V mesecih pred smrtjo mu je bilo zelo hudo. Pisal je skoraj vsak dan. Pač depresija. Ko bi vedela!

In sedaj je v njegovi koži moj sin. Prej nisem znala, kaj naj naredim tokrat? Videti je čisto srečen, a tudi moj brat je bil videti tak večino časa. Včasih je potret, a ko je bil potret moj brat, je to očitno pomenilo, da je čisto na tleh. Strah me je. Sin je priden. Študira in precej dela. Zadnja sem izvedela, ker me ni hotel prizadeti. Tako pravi. Mož pravi, da bo že. In bo, ker mora, vem.

Ne razumem te vaše drame, da je vaš sin gay. Ni čudno, da vam je zadnji povedal, ali kaj? Razen, da vlečete neko podobnost s svojim bratom.

Hočem rečt, v Ljubljani je bila ravno parada ponosa. Jaz nisem razumel vse te drame , ki jo delajo, parada itd, wtf. , kaj sploh hočejo, ker nimam nič proti homoseksualni populaciji in nisem še slišal za primere diskriminacije. Zato sem vprašal frenda, socialnega aktivista in ta mi je povedal, da imajo v manjših mestih lahko težave, tudi z zaposlitvijo. Ok, potem…

Depresije ali pa podobna stanja so lahko tudi posledica drugih duševnih težav ali poškodb osebnosti. Jaz bi bil na vašem mestu srečen z vašim sinom, se malo hecal in sploh ne bi delal iz tega kake drame.

So pa določeni avtorji, ki trdijo, da je del homoseksualnosti tudi pri ljudeh z narcistično rano. Osebnost je tako šibka, da jim je vseeno s kom spijo…

Ganc iste strahove imaš lahko za heteroseksualne otroke, ker tudi heteroseksualci ne najdejo vedno sreče v življenju, ljubezni in svoje poti.
In depresivni so tudi heteroseksualci, tudi samomore delajo zaradi tega. Ni vezano na spolno usmerjenost.
Skoraj gotovo mu bo težje, kot če bi bil tak kot večina. Največkrat je res tako, ni pa niti slučajno rečeno, da je nesrečen in da bo zaradi svojih spolnih preferenc končal kot tvoj brat.

Araksa pozdravljeni.

Hvala za vaš iskren prispevek. Vidi se, da imate svojega sina zelo radi. In tako kot vsaka normalna mama imate impulz, da želite sina zaščititi pred negativnimi zunanjimi vplivi. V vašem pisanju je mogoče zaznati velik občutek krivde, predvsem v povezavi z bratom.

Seveda je pomembno, kako se okolje odzove na neko osebo. Vsakemu je lažje, če je dobro sprejet v okolju v katerem živi, takšen kot je.

Okolje je takšno kot je. Pogostokrat kruto, zelo kruto. Ne samo do gejev, ampak do vsega kar ne ustreza nekemu notranjemu prepričanju avtoritet od katerih smo odvisni. Pa vendar kljub temu nekateri to preživijo in drugi ne. Biti odrasel pomeni, da nehaš kriviti okolje za vse slabo. Biti odrasel pomeni, da prevzameš odgovornost za svojo usodo. In to velja tudi za geje. Živimo v času in okolju, kjer je homoseksualnost bolje sprejeta kot je bila sprejeta v preteklosti. Tudi vaš brat je imel okrog sebe ljudi, ki so ga imeli radi takšnega kot je bil. Zdi se, da sam ni zmogel prevzeti odgovornosti za svoje življenje. Zakaj ne? Ne vem. Vem pa, da vi niste odgovorni za njegovo smrt, niti depresijo.

Enako je z vašim sinom. Največjo napako delate s tem, da ga vidite kot nemočnega in nepripravljenega za soočanje s krutim zunanjim svetom. Tukaj je v ozadju zelo omejujoč (in pogost) vzorec, ko mama ne zmore transformirati svoje vloge iz zaščitniške v podporno. Pri svojih 21 letih postaja vaš sin odrasla oseba. Kot tak ima vso sposobnost, da prevzame odgovornost za svoje življenje. Ima veliko srečo, da ima okrog sebe ljudi, ki ga sprejemajo in imajo radi. Od tu naprej je vse odvisno od njega. Spustite ga, naj kreira svojo usodo sam.

V kolikor bo potreboval psihološko pomoč sem mu na voljo. Enako sem na voljo tudi vam. Menim, da bi morali začeti resno delati na sebi in vašemu občutku krivde.

Želim vam vse dobro.

v glavnem je odvisno od karakterja, ne toliko od usmerjenosti. po eni strani je še boljše bit danes homoseksualen, ker moški se med sabo dobro razumemo, ženske se tudi med sabo, veča se pa prepad med moškimi in ženskami, zato ni čudno, da so homoseksualne zveze vedno bolj pogostje, v heteroseksualnih pa je vedno več neke prizadetosti in tudi navadno ne trajajo dolgo.

jaz sem heteroseksualec in sem osamljen. sem tak karakter ki rabi čas za spoznavanje, da lahko zaupam in imam nekaj več z nekom, ampak v današnjem svetu kjer so odnosi čist površinski in so ljudje/partnerji bolj potrošni material kot pa karkoli drugega, se enostavno ne znajdem.

tudi živimo v bolj gejem prijazni družbi danes (ne pa na splošno odprti! ker nad nekaterimi nevsakdanjimi stvarmi se to kao “odprti” ljudje še vedno primitivno zgražajo), zaradi česar je sin na boljšem kot je bil brat.

Araksa, zdi se mi nadvse spodbudno, da se ti je sin razkril, da je gej (temu se pogovorno rece “da je prisel iz omare”) in da o njem razmisljas tako ljubece. Zaradi bratove izkusnje in ker si pac mama, si malo bolj panicna. Razumljivo.

Ampak kot so ze zgoraj povedali, tvoj sin raste v drugacnem druzinskem in socialnem okolju, kot je tvoj brat, poleg vsega je drugacna osebnost. Mladi so zdaj veliko bolj drzni, pogumni, odprti, pripravljeni se pogovarjat, na voljo imajo vec resursov, na katere se lahko naslonijo (npr.Legebitra za mlade pa Dih za malo manj mlade, drustvi za homoseksualce, biseksualce, lezbijke in vse tiste vmes), 20 let nazaj si bil res prepuscen sam sebi in obsojen na tiste redke ljudi, ki si jih previdno spoznaval v roza disku ali prek casopisnih oglasov.

Tvoj sin ni nebogljeno bitje, ki bo potonil in ki se ne bo znal obrniti na druge, kadar bo to potreboval. Je razmisljujoce bitje, kar kaze tudi na to, da si pac izvedela zadnja 🙂 Izvedela pa si. To je bistvo. Verjetno ima nekaj kolegov, prijateljev, izkusnje si bo nabral sam, ker si jih vsak clovek mora. Zaljubljal se bo, bil razocaran, nesrecen, potem spet nasel veselje – kot vsal drug. Samo zato, ker ima rad druge fante, njegovi mozgani ne custvujejo nic drugace. Ne vem ce obstaja kaka podporna skupina za starse, ampak izobrazuj se, kontaktiraj ti drustvi, lahko tudi Drustvo parada ponosa, odvrzi predsodke. Nekateri jih pac imajo. Trditve da je homoseksualnost bolezen, da ne znajo biti zvesti, da se rinejo v ospredje, da skacejo iz veze v vezo…. so larifari. So ljudje kot vsak hetero. Vsak s svojim vrednostnim sistemom.

Kaj na to situacijo pravita tvoja dva prijatelja (ki sta bila prijatelja tudi od tvojega brata)?

Vse bo se v redu, bos videla. Pogovarjajte se v druzini o tem, ne izogibaj se temi ker je zate boleca/neprijetna.

Pozdravljeni, Araksa.

Tudi sam se nahajam v vlogi vasega sina (star sem 23 let) v bistvu sem pred letom dni povedal svojim starsem.
Odziv ni bil ravno prida, ce se lahko tako nekako izrazim…
Z mamo sma sicer v redu, tako ali drugace sma se vedno razumela, je ok- sicer se o tej temi sploh vec ne pogovarjava , niti me ne vprasa nic,… problem je ata.

Ponavadi samo prebiram forume, berem, samo ta je pa bil taksen, da se me je dejansko res dotakno.
Zal mi je za vasega brata, si predstavljam kaksen psihicni pekel je moral prestajat, depresija med nami je zelo pogosta in tisti obcutek osamljenosti, ki traja in traja..ubija.
Po opisanem se da razbrati, da je vas brat bil clovek z velikim stcem. Malo je taksnih.

Vprasanja, ki ste jih zastavili vi, glede iskanja partnerja, neko ljubeco osebo, da ljubis in si ljubljen, neko normalno zivljenje- kako bom tudi jaz to nasel ne vem, me pa je tega tudi strah, ja.

Se mi pa zdi fejst lepo, da ste ga vsi lepo sprejeli 🙂

Oglasite se kaj,:)

Lep pozdrav,

Spoštovana, po prebranem sem prepričan, da dobro veste, kako ravnati. Sina imate radi, vedno ga boste imeli in tako je prav. Povedal je očetu, vam. Pomeni, da vaju ima rad in vaju spoštuje. Ne bojte se, on bo našel pot, vi mu samo stojte ob strani in mu dajte vedet, da ga imate in da ga boste vedno imeli radi. Ne izgubljajte se v vrtincu misli in filozofiranja. Mož ima še kako prav, vse bo vredu!