Nikakor ne morem, čeprav se trudim, razumeti hudobnosti narcisov. Porčcena sem z enim in včasih se mi zdi, da je to zakon s hudičem. Obcutek imam, da se hrani z mojo bolecino in zadeva s tem, ko ga kljub hudobiji ne zapustim. Vedno znova me prizadane, kljub temu, da ve kako mi je hudo in sem v depresiji.
Sprasujem se samo ali je res mozno, da nekdo povzroca zlo tistemu, ki ga ima rad in pri tem celo uziva? Ali uziva v tem, da sem danes le se senca tiste nasmejane, lepe in samozavestne zenske? Psihiater in psiholog mi ne verjameta in zatrjujeta, da je problem v moji percepciji. Nihce mi ne verjame, saj je vendar zgleden oce, prijazen, pozitiven in ljubec. Popolnoma sem zlomljena, prestrasena, obsedena z njim. Sprasujem se do kje bo slo, koliko lahko se trpim. Tudi ce ga jaz prizadanem z besedami, me ne pusti, ampak tiho in subtilno kaznuje, dokler spet ne pride kaksen sok, dokler spet ne pridejo na plano njegove lazi. Dozivljam posttravmatski sok, vedno znova in znova in znova in vem, da sama sem si sama kriva, ker sem mu pustila. Nihce me ni silil.

Dobrodošla, res sočustvujem s tabo. Dobro si ugotovila, da se hrani s tvojo bolečino. Kadar tebe prizadene mu da zadovoljstvo zavedanje, da nekdo še bolj trpi, kot on sam. Kajti zelo globoko v sebi ti ljudje trpijo. Ampak to niti slučajno ne pomeni, da je kdorkoli na svetu dolžan prenašati njihovo obnašanje! Oni sami so dolžni poskrbeti za svoj notranji mir na način, ki ni za nikogar boleč. Praviloma pa tega ne storijo, ker je težko gledati v sebe, kjer je toliko grdega. Veliko lažje se je hraniti z bolečino drugih. Ampak nisi sama, še kako dobro te razumemo. Kako pa ti poskrbiš za sebe? Še hodiš na terapije?

Kako to misliš, ali je mogoče, da te ima rad?
A pa ti veš, kaj pomeni imeti nekoga rad?
Da uganeš njegove želje, še preden jih on sam ve, da si ga želiš osrečiti vsak trenutek, da te skrbi zanj, za njegovo varnost, za negovo zadovoljstvo?
Da ti njegov srečen odziv na tvoje pozornostii in ljubezen pomeni vse?
Ga ga/jo braniš pred vsem, kar bi lahko prizadelo? Razžalostilo?
Da si njen/njegov varen pristan, kjer se lahko sprosti.. in je on tvoj, kjer si lahko res ti..

Sem ti odgovorila?
Tole zatekanje k “ali me ima rad” je v tvojem primeru samo plesanje okoli resničnega problema –
– tebe same. Punca resno vzami pomoč, ki si jo poiskala in naredi kaj zase, ker odnos, ki ga imaš do same sebe je zelo napačen…

Nikakor ne morem, ceprav se trudim, razumeti hudobnosti narcisov. Porocena sem z enim in vcasih se mi zdi, da je to zakon s hudicem. Obcutek imam, da se hrani z mojo bolecino in zadeva s tem, ko ga kljub hudobiji ne zapustim. Vedno znova me prizadane, kljub temu, da ve kako mi je hudo in sem v depresiji.
Sprasujem se samo ali je res mozno, da nekdo povzroca zlo tistemu, ki ga ima rad in pri tem celo uziva? Ali uziva v tem, da sem danes le se senca tiste nasmejane, lepe in samozavestne zenske? Psihiater in psiholog mi ne verjameta in zatrjujeta, da je problem v moji percepciji. Nihce mi ne verjame, saj je vendar zgleden oce, prijazen, pozitiven in ljubec. Popolnoma sem zlomljena, prestrasena, obsedena z njim. Sprasujem se do kje bo slo, koliko lahko se trpim. Tudi ce ga jaz prizadanem z besedami, me ne pusti, ampak tiho in subtilno kaznuje, dokler spet ne pride kaksen sok, dokler spet ne pridejo na plano njegove lazi. Dozivljam posttravmatski sok, vedno znova in znova in znova in vem, da sama sem si sama kriva, ker sem mu pustila. Nihce me ni silil.
[/quote
NE, NE, NE IN ŠE ENKRAT NE NISI TI KRIVA. Kar srh me spreletava, ko berem tvoj post. Sploh tisti del, ko pišeš, da ti nihče ne verjame.
Živeti z narcisom pomeni izgubiti sebe. Izgubljaš pa se počasi in potiho. Šele, ko je tako hudo, kot je sedaj s teboj se zaveš, da je nekaj hudo narobe. Tako življenje lahko traja leta in leta. Težko se opiše vem. Ko začneš govoriti niti ne najdeš besed in ko se poslušaš, se ti zdi vse tako zmešano, da niti sami sebi ne verjameš več. Kaj pa če pretiravam? Kaj pa če sem jaz tista, ki povzročam partnerjeve reakcije? Kaj pa če sem tako zanič, on pa je tako milosten, da ostaja z menoj, se žrtvuje, saj do drugih ljudi je pa tako šarmanten……? To so vprašanja, ki se ti verjetno pletejo po glavi. In vsakič, ko se to vprašaš potoneš še bolj globoko.
Nikar. Na srce ti polagam, nikar se tega ne sprašuj.
Vem da je prekleto hudo in težko. Na youtubu je ogromno prispevkov na to temo. Poglej si kakšnega. Toplo priporočam.
Prvo se moraš zavedati, da te nina rad. Narcisi ne čutijo ljubezni. Nimajo empatije. Znajo pa posnemati ta čustva, jih igrati. In to leta in leta oz dokler imajo od tega kako korist. In ker ne čutijo ljubezni in empatije, nimajo zavore, ki bi jih ustavila pro njihovih dejanjih. Vejo, da prizadanejo partnerja, otroke, prijatelje… Ampak njim je popolnoma vseeno. Seveda le do točke, ko njihova ignoranca ogrozi njihovo podobo. Takrat so zopet čuteči in ljubeči, za širšo publiko seveda. Zato ti nihče ne verjame.
Narcisi so v bistvu ene velike reve, nule, telesa brez vsebine. Njihov največji strah je, da bojo razkriti. Zavidajo vsem in vsakomur, ki ima vsebino, ki pozna srečo in jo je sposoben deliti…
In kje si v tem ti? Predvsem si trenutno na tleh. Vendar je že prvi korak na poti k “ozdravitvi” ta, da se zavedaš kaj se dogaja. Nujno za tvoje zdravje je, da ga odstraniš iz svojega življenja. Da začneš delati na sebi. Pridobiš na moči in samopodobi. Ker eno naj ti bo jasno: spremenil se ne bo. Psihiatri pravijo, da je to motnja, ki jo je skoraj nemogoče odpraviti. Da se jo umiliti vendar bi moral narcis najprej priznati da je nekaj z njim narobe. To pa kot vidiš ni ravno v njihovi navadi.
Zato ne poskušaj spremeniti njega. Ne bo šlo. Samo pekel bi postal še bolj vroč in opekline še bolj globoke.
Rešuj sebe in otroke če jih imata. Poišči si pomoč. Išči toliko časa, da boš našla psihiatra ali psohologa, ki to motnjo pozna. Beri, glej, poslušaj in se uči. Boš videla, z vsakim novim spoznanjem ti bo lažje.
Hudo je, vem. Vem kako se počutiš. In ne bom ti lagala, hudo bo še nekaj časa. Ampak zavedaj se, da je tvoje življenje v tvojih rokah, ti si gospodar same sebe. In četudi ti je sedaj za umreti težko, si depresivna, odvisna itd je to prehodno. Minilo bo. Le dovolj močno si moraš želeti. Pobrskaj in najdi tisti zadnji atom moči, da se dvigneš nad to bedo.

Zivjo,
Ja zal je mozno, NOMovci to pocnejo, hranijo se z negativo. Povzrocati kaos in bolecino drugemu je za njih futr. Najvecji futr jim je zrtvin strah. Zamenjaj psihiatra, saj ocitno ne pozna dosti dobro NOM. Povrhu vsega je tvoj moz t.i. prikriti narcis……te so najhujsi, v bistvu pocnejo isto zlo, samo zelo tezko jih je odkriti. Imam oceta prikritega narcisoida (covert narcissist) in ti povem, da mi nihce ne verjame kaksnim manipulacijam smo bili podvrzeni kot druzina, vsi mislijo, da je popolen moski, prijazen, vedno pripravljen pomagat, dober moz itd…..kar je totalen bullshit.

Ja zrtve NOMsterjev v vecini primerov dozivijo posttraumatski sok, te cisto razumem. Ne krivde valiti nase, ampak delaj na tem, da te ne bo vec strah moza. Ko enkrat presezes ta strah, se zadeve zacnejo obracati na bolje.

Res je vse kar pišete, ampak ta strah je zelo težko premagati. Sama sem prekinila odnos s partnerjem in mu to jasno povedala, vendar se od njega zaradi določenih razlogov nisem odselila (tudi zaradi strahu med drugim). In sedaj me še vedno drži v krempljih. Čeprav se je njegov odnos do mene 100% spremenil, tako da je sedaj prav osladen, še vedno čutim manipulacijo in izsiljevanje. On se z mojo odločitvijo nikakor ne sprijazni, za manipulacijo pa izkorišča tudi otroke. Ker vidim, da me spet vleče nazaj v “brezno megle”, spet zbiram pogum, da bi ga zapustila še fizično. Ampak strah me hromi, popolnoma me izčrpava.

Ta grozni strah. Na zacetku se sploh ne zavedas, da te je res strah. Se mi zri sele pri odlocitvi, da gres ugotovis, da te je strah ze zelo dolgo. Mene je strah ze zjutraj, ko ne vem ali mu no vsec kar oblecem, ali se bi spet uzalil, ce mu kaj recem. Vse poteka pasivmo prek tisine, zavijanja z ocmi, brez ocesnega kontakta. Ko se pa jaz zlomim, pa pride na plano posast, tisti narcisticni bes in toliko sovraztva v oceh, da se vcasih bojim ze za zivljenje.
Res se mi zdi, da je prikrit narcis in pocasi si dopovedujem, da mi niti ni vec pomembno kaj si drugi mislijo. Jaz in moja dva otroka zivino z njim. S starejsim tudi manipulira jn mi govori, da se me boji. Ne postavlja mu nobenih mej. Tudi pri meni je po kregih, ko se nevihta poleze osladen, kaksna 2 tedna potem pa spet vse po starem.

Zdravo,

poznam ta strah. Ali z drugimi besedami, ljudje ki smo precej empaticni, zelo dobro cutimo druge ljudi, kar ni slabo. slabo pa je, ce ze takoj ko stopimo v sobo, se naravnamo na temperaturo sobe. Če sem dobre volje, pa pridem domov in je partner tih, zajedljiv, postanem previden, cekiram kaj se dogaja, kako naj se obnasam…
resitev za to je, da se preprosto ne “naravnamo” na njihovo temperaturo.
Če smo dobre volje, bodimo se naprej dobre volje. Ja, mogoce mislimo, da je to grdo, sploh če je drugi bogi, ga boli glava, je imel tezak dan v sluzbi, ali res mi ne smemo biti dobre volje? saj potrdimo njegovo dozivljanje, vendar… to ne pomeni, da mi ne smemo biti veseli.
Verjetno te spelje na pot “če se jaz slabo pocutim, se moras se ti…”.

Strah kako se bo odzval, pa je drugi korak. Moramo biti pripravljeni na izpad, na tihe dneve, na vse mogoče tantrume…
in potem pocasi gre…

lp SVO

Živijo,

imam 50 letne 🙂 izkušnje z mamo mom, mišljeno od rojstva dalje. Izkusila sem številne oblike nasilja, zanemarjenja, hudobije, neobčutljivosti, pokvarjenosti…ni konca:)….skratka majhna duša.

Želim ti/vam sporočiti, da se danes počutim varno pred vampirsko energijo, ker si jo vedno predstavljam (v mislih), da stoji za steklom. Med mano in njo je steklo, vidim jo, vendar njena energija, zvok, ne seže do mene. Njena negativa me ne doseže. In si mislim “sama žri svoj drek”. Podobno vizualizacijo delam tudi z bivšim partnerjem.
Lep pozdrav vsem:)

Živijo,

imam 50 letne 🙂 izkušnje z mamo mom, mišljeno od rojstva dalje. Izkusila sem številne oblike nasilja, zanemarjenja, hudobije, neobčutljivosti, pokvarjenosti…ni konca:)….skratka majhna duša.

Želim ti/vam sporočiti, da se danes počutim varno pred vampirsko energijo, ker si jo vedno predstavljam (v mislih), da stoji za steklom. Med mano in njo je steklo, vidim jo, vendar njena energija, zvok, ne seže do mene. Njena negativa me ne doseže. In si mislim “sama žri svoj drek”. Podobno vizualizacijo delam tudi z bivšim partnerjem.
Lep pozdrav vsem:)

Bravo, čestitam! Tako se to dela!

Pozdravljeni,
ravno pred kratkim sem naletela na en tekst, ki bi bil morda zanimiv tudi za ostale, sploh pod to temo o hudobnosti narcisov, zato sem ga na hitro prevedla za tiste, ki angleško ne berete. Ostali pa raje poiščite original na spletu 🙂
Lep pozdrav,
Anuk

Temu pravijo »Posilstvo duše«
Story Lynne, 17. januar 2016
»Pri narcistični zlorabi gre dejansko za obliko onesnaženja duše«, piše Christine Louis de Canonville v svoji knjigi Tri obrazi zla: Razkrinkanje celotnega spektra narcistične zlorabe. Če ste bili kdaj žrtev narcistične zlorabe, potem to izjavo globoko razumete. Zakaj? Ker je absolutno, popolnoma in stoprocentno brez najmanjšega pretiravanja, RESNIČNA.

“Ko je žrtev zapletena z narcisom, še zlasti če se je to začelo že v otroštvu, se ta oseba pred vsem ostalim najprej nauči dajati svojo pozornost, naklonjenost in čustveno podporo tistemu, ki jo zlorablja; sčasoma ta oseba začne izgubljati svoj občutek sebe, svojega jaza. Zdi se, da postavlja potrebe narcisa (in pozneje ostalih drugih) pred svoje. To je do neke mere res, vendar pa je bolj resnično in pomembno to, da je prva vsakodnevna potreba žrtve ta, da ohrani svojo varnost v okolju z narcisom. Za osebo, ki skuša ves čas ugoditi to pomeni način, kako si zagotovi varnost, kar doseže tako, da »spreminja razpoloženje« zlorabljajoče osebe in se s tem izogne njegovim izbruhom besa, ki so ponavadi za žrtev pomenile kaznovanje, krivdo, sram in zapuščenost“.
Na tem mestu želim poudariti dva izraza v tem odstavku, ki sta me razjezila in verjamem, da sta razjezila tudi veliko drugih žensk. Ti dve besedi sta »oseba, ki želi ugoditi« in »bes«.

“Oseba, ki želi ugoditi” mi je dala misliti, ker sama sebe nisem nikoli videla tako. Bila sem ‘močna ženska’. Nisem se pustila imeti za norca. Razmišljala sem s svojo glavo. Bila sem samozavestna. Ko je moj mož postal zloben, tega nisem kar sprejela. Vpila sem nanj, mu povedala, da je kreten in da bo šel v pekel, ker da jaz si ne bom dovolila tega, da z mano dela kot s smetjo. Tako! Seveda pa sem kljub vsemu ostajala z njim…

Tudi beseda “bes” me je zmotila, ker moj mož je redko “besnel”. Morda dvakrat ali trikrat v osmih letih. Vem, da je veliko ljudi, ki v besu mečejo stvari naokoli ali kričijo vsake toliko časa. To ni nič nenavadnega. Torej če jaz nisem bila oseba, ki želi ugoditi drugemu in on ni imel napadov besa….kaj potem? (Na tej točki me je pograbila panika in sem se začela spraševati, kaj pa, če sem v resnici jaz narcis in tega ne vidim, ker … no, zato ker sem narcis!).

In potem se je nekega dne zgodilo, da sem prišla v konflikt z osebo, kateri sem si upala reči »Ne« … in sem pri tem vztrajala… in posledica je bila ta, da sem bila deležna silovitega izbruha besa. To ni bil moj prvi »Ne«, že kdaj prej sem to rekla. Tokrat pa je šlo za nekaj, kar je ta oseba od mene potrebovala, da bi potrdila njeno verzijo realnosti. In takrat me je zadelo spoznanje. Pri »ugoditi drugemu« ne gre za všečno obnašanje, kar najprej pomislimo, ko slišimo ta izraz. Gre za to, da počnemo stvari, ki jih narcis od nas želi, z namenom, da ga oskrbimo s tistim, kar potrebuje. Zato »bes« ne pomeni vedno jeznega ali fizično nasilnega izbruha. Gre za narcisovo izgubo kontrole nad njegovo skrbno zgrajeno – in obenem patetično ranljivo – fasado ter za občutek nemoči, ki jim ga ta izguba kontrole pozvroči.

Torej s tem, ko si oseba, ki ugodi drugim, si podložna oseba, ki sebe zanika. Pri tem tipu »ugajanja« gre za to, da narediš vse, kar narcis od tebe želi .. oz. povedano še bolje, si oseba, kakršno narcis želi, da služi drami njegove notranje ranjenosti. In ta zadnji stavek je ključen za razumevanje, kajti to povzroči tisto, čemur šamani pravijo »izguba duše«. Zahodni psihologi pa to imenujejo »disociacija«.

Ko narcis stopi v razmerje, to naredi zato, ker je našel nekoga, pri katerem je intuitivno zaznal globoko empatijo, sočutje in žal tudi globoko ranjenost, ki jo lahko izkoristi. Narcisov cilj je, da sčasoma svojega partnerja preoblikuje v podobo narcisovega izvornega zlorabljalca, tako da lahko naprej igra dramo/scenarij iz svojega otroštva. Seveda je vse to popolnoma nezavedno. Pa vendarle, to je tisto, kar so dogaja.

Prepričana sem, da je to razlog, zakaj mnoge žrtve, ki imajo sindrom narcistične zlorabe (ja, ta način zlorabe ima zdaj tudi svojo kategorijo), poročajo o občutku, kot da »sami sebe več ne prepoznajo«, ali »ne vedo več, kdo so« ali »se ne počutijo več cele«. To je ne samo značilen znak izgube duše, pač pa tudi znak, da se je narcisov podzavestni načrt, da svojo žrtev spremeni v svojega izvornega zlorabljevalca, uresničil… vsaj delno.

Dala vam bom primer. Če je bila narcisova izvorna nasilna oseba pretirano kritična, fizično nasilna in nadzorujoča, bo narcis ustvaril situacije, dogodke in okoliščine, ki bodo skorajda prisilile žrtev, da se bo obnašala natanko na opisani način. Narcis bo dražil, zbadal, negiral, razvrednotil, ignoriral, preziral, omalovaževal, hujskal… in neusmiljeno provociral žrtev, dokler ne bo ta končno eksplodirala in mu dala tisto, kar on želi – nasilni izbruh. In to se da izsiliti tudi iz ženske, ki je bila nekoč pozitivna, radostna oseba, ki se je pred razmerjem z narcisom zelo redko razjezila.
Narcis potem reagira obrambno, noče sodelovati niti pri najmanjših, najbolj nepomembnih opravilih, tako da je žrtev prisiljena v konstatno izražanje svojega nezadovoljstva zaradi tega obnašanja, kajti narcis ne bo naredil ničesar, za kar ga ona prosi ali kar od njega potrebuje. Vsako prošnjo bo užaljeno odbil, dokler se ona ne ukloni in postane pretirano kritična sitnoba, kakršno on potrebuje.

Na tem mestu boste morda rekli, da ni mogoče, da bi narcis »prisilil« žrtev, da se obnaša na določen način. Njeno obnašanje je njena odločitev. To je do neke mere res. Vendar pomislite na to, kaj se zgodi, če ona NOČE igrati njegovih iger. Če se ne bo razjezila, če ne bo kontrolirala, kritizirala, zahtevala, kričala itd., bo boleče kaznovana. Narcis bo našel način, kako bo svojo žrtev konstantno travmatiziral in jo spravljal v stres (najsibo tako, da jo bo zapustil, zanemaril, razvrednotil, degradiral, prevaral, se zapil ali zadrogiral itd.), dokler se ne bo vdala (torej dokler ne bo dobil tisto, kar od nje hoče)… dokler mu ne bo »ugodila«… dokler se ne bo obnašala tako, kot narcis od nje želi, da se bo lahko počutil, kot da je še vedno žrtev svojega izvornega nasilneža iz otroštva.

Narcis se počuti izjemno neudobno, če žrtev noče sodelovati v njegovi drami, kajti s tem je ogrožen njegov skrbno zgrajen občutek identitete (njegove lažne identitete). Iz osebne izkušnje vam lahko povem, da če NISEM sprejela moževih miselnih igric… torej, če se nisem razjezila, vpila, jokala itd… je on enostavno stopnjeval svojo krutost, dokler ni na koncu naredil kaj tako grdega, da se nisem več mogla pretvarjati, da me ni prizadelo ali razjezilo.

Če se jaz ne bi razjezila oziroma reagirala na njegovo zlorabo, bi se moral on valjati v njej. Moral bi sedeti tam s svojim nepravilnim početjem, moral bi se soočiti s tem, da nima prav. Te sramote ne bi mogel prenesti. Nič na tem svetu ni moglo izbrisati njegovega občutka gnusa nad sabo … zato je postajal bolj in bolj zloben, lagal je še bolj in bolj … dokler vsega tega nisem mogla več sprejeti. Hej, prav vsakdo ima neko točko, čez katero ne more – in narcis se NE BO ustavil, dokler ne najde tvoje. Ne bo se ustavil, NIKOLI. Kajti če ti ne boš reagirala – potem mora biti ON tisti, ki je slab in on svojega obnašanja ne more opravičiti, če ti ne reagiraš. On vedno uporabi tvojo REAKCIJO na njegovo zlorabo/nasilje, kakor da je ta tvoja reakcija RAZLOG, zakaj je to sploh naredil (ja, vem, to je popolnoma sprevrženo).

Torej, kje je tu koncept ‘posilstva/izgube duše’?
Pri posilstvu duše gre za to, da je oseba nasilno oropana svoje biti, svojega bistva, s tem, ko je žrtev ponavljajoče se travme. Z drugimi besedami, moj mož je takrat, ko nisem reagirala na njegovo nasilje in je v sebi začutil občutek nemoči, začel z odtegovanjem »ljubezni« in vsakršne naklonjenosti (tu gre za temeljno človeško PREŽIVETVENO POTREBO) in je stopnjeval svojo zlorabo/nasilje z vse večjo jakostjo (in s tem povzročal ponavljajočo se travmo), dokler se nisem zlomila – na tej točki pa je spet dobil občutek moči in nadvlade nad mano, medtem ko mi je istočasno odvzemal moč in s tem trgal mojo dušo na koščke.

Vse znane narcistične taktike, kot so izkrivljanje realnosti, kaznovanje z molkom, patološko laganje, klevetanje, nezvestoba itd. so v bistvu metode posilstva duše. Te taktike niso niti približno enako močne in obsežne v bolj običajnih nasilnih situacijah, kar nam razloži, zakaj mnoge žrtve nasilja okrevajo, medtem ko žrtve narcisov ostajajo fragmentirane. In navsezadnje, kako bi lahko sploh pričakovali, da se bodo popolnoma »zacelile«, če del njihove duše še vedno manjka?
Šamani izvajajo metodo, ki se ji reče »povrnitev duše« in z njo ponovno integrirajo »odlomljene« ali disociirane dele žrtvine duše. Zahodni strokovnjaki prav tako prakticirajo podobno metodo reintegracije in če ima žrtev srečo, da najde terapevta, ki prepozna simptome narcistične zlorabe, potem je proces zdravljenja pogosto uspešen in žrtev lahko končno spet najde svoj notranji mir.
Ponovno se lahko sama v sebi počuti celo.

~Narcisova žena
http://thenarcissistswife.com/they-call-it-soul-rape/

P.S.: Popravljam eno napakico v začetku teksta:
Pri narcistični zlorabi gre dejansko za obliko oskrunitve/oskrunjenja duše.

Hvala za ta prevod. To je to. Po drugi strani se ne zavedamo, kako šibki, ranljivi in na splošno “nikakvi” so narcisi. Problem nastane, ko si nekako od njih odvisen, otrok, zakonec, ki se pregloboke spusti v odvisniške odnose itd.

Na splošno jih imajo ljudje radi, ampak na daljavo. Le žrtev in še kaka so-žrtev so res v njihovi bližini. Ostali jih “prenašajo”.

Tole je res zelo deskriptivno opisano. Hvala za to. Hvala, da delite vase izkusnje in znanje na to temo.
Pocutim se kot da je ugrabil mojo duso. Vcasih se ujamem v dejanjih, ki so proti mojim nacelom, samo zato, da bi bila njemu vsec. Res smesno, ampak resnicno. Nisem sproscena. To me najbolj ubija. Ce se pa izrazam, sem pa jaz tista, ki provocira, je egoisticna in izziva kreg. Jaz vidim tezavo tudi v tem, da ker si v takem odnosu tudi mi nismo postavili mej, jim pravzaprav dajemo potrditev o nasi pripadnosti. Ker smo jim samoumevni in ker smo ze tolikokrat, kljub njihovi nesramnosti ostali z njimi, jim na nek nacin dajemi moznost izkoriscanja se naprej. Dajemo jim potrditev, da delajo prav. Potem je z nase strani groznja o odhodu, kateri se najprej smejijo. Ce gre pa ze zares, se pa spet prelevijo v ustrezljivega narcisa, ki nas poskusa ponovno zapeljati. Vsaj pri mojemu mozu je tako.
Cestitajmo si vsi skupaj, da ogromno zdrzimo. Smo mocni. Se vedno smo samozavestni in nismo nori. To je samo odziv na manipulacije, pranje mozganov, gaslighting,.. ne pustimo jim, da nase duse spremenijo v crne.
Meni tole branje foruma resuje zivljenje! Nimam nobene podpore mojih bliznjih. Ko sem se nazadnje zlomila in je klical mojo druzino, je tudi njih obrnil proti meni. Tudi z njimi manipulira. Najtezje pa mi je, da sem nekako obsedena z njim. Ogromno premisljujem o njem, tudi ko ga ni ob meni. Tega ne morem razumeti in me jezi.

Sprasujem se samo ali je res mozno, da nekdo povzroca zlo tistemu, ki ga ima rad in pri tem celo uziva? Ali uziva v tem, da sem danes le se senca tiste nasmejane, lepe in samozavestne zenske?

Tanjica80,

žal nam je veliko resnice o naravi ljudi zamolčane ali vsaj prikrojene, zato nam je težko razumeti, da ti bližnji lahko povzroča toliko zla in pri tem celo uživa, kot praviš. Če gledam sebe, sem bila desetletja najslajši vsakodnevni obed svoji mami. Da je preživela, je potrebovala mojo energijo, moj strah, mojo jezo, žalost in depresijo. Desetletja sem se obremenjevala z njo in vsa ta nakopičena miselna energija je bila njej prvovrstna papica, posladek, futr. Pri tem je šla vedno do skrajnih meja, toliko da sem preživela. Če bi me ubila, bi ostala tudi ona ostala brez futra. Vedno je zmagala.

Če samo pomislim koliko moje kreativne energije je šlo za pomije, mi je kar slabo.
Mene je rešila ravno ta spletna stran, vaše iskreno napisane misli in zdrav razum.

Juhuuu in hvala bogu za Mojco Z. Dernovšek, GittoAno in internet !!!!

Hvala za objavo!

Psihologi, psihiatri in tudi nekateri psihoterapevti dejansko ne prepoznajo in tudi nimajo interesa, da bi prepoznali borderline osebo. To je za njih pretežko (intelektualno) delo. Zato so še vedno mnenja, da je bolna le tista oseba, ki je pomoč poiskala. Dejansko pa je bolj bolan tisti, ki se skriva v senci tistega, ki je pomoč poiskal (partner, starš, sodelavec…)
Poišči terapevta, ki ti bo znal svetovati, kako s tvojo percepcijo ravnati, ne pa da te prepričuje, da je tvoja percepcija napačna (ker ne potrpiš dosti itd.)

Jaz sem se v letih življenja z narcisi nekaj naučila. V bistvu je na koncu bila lekcija tako huda, da me psihično pripeljalo res do roba in takrat ni druge kot da ukrepaš. Še vedno se sicer ne morem znebit staršev, ki pač sta na stopnji ko zase ne znata poskrbet in se nalepita name.

Kar se tiče moških, je nekdo nardil tako ogabno grdo stvar in na tal način, da se mi je dobesedno zameril cel svet in vse. Dokler pustiš, se ti to dogaja. In pol se ti zgodi najhujše. Ampak dokler tega najhujše ni bilo, pač nisem dojela enih stvari. Ker od takrat sem kontra tej osebi ko sem bila. Sicer me več ljudi ne mara zdaj kot prej, ampak sama se pa počutim bolje. In ko sem srečala podoben tip osebnosti kot je bil moj bivši, seveda ves sladek na začetku, sem se ga znebila po hitren postopku in brez obžalovanja in tudi brez prizadetosti. Seveda se e spravil name, itak in me žalil in vse mogoče. Sem se mogoče še celo zalotila, da mu razlagam stvari in pojasnjujem, ampak sem se hitro ustavila. Ker se tega ne dela. Nihče nima te pravice, sodit o tebi, ko te niti pozna ne. Če poznaš svojo vrednost, se s takimi bedaki sploh ne ukvarjaš. In te niti ne gane. Upam, da se kdaj vprašate, kje ste same v svojem življenju in kje so taki.

Čim prej stran od takih. Pa se boste na koncu smejale vsemu. Ko se boste psihično pobrale in enkrat boste mogoče celo srečne.

Narcis je hudoben, ker hoče z nečim opozorit nase in če ne more z zapeljevanjem, to naredi na negativen način. Potem dobi svoj narcističen futr, po navadi najbolj uživa, če svojo žrtev uspe prestrašiti, malo manj “okusna” mu je tudi njena žalost, depresivnost, jeza…ampak ta močna čustva, ki jih sprovocira, mu nekako potrdijo, da sploh obstaja, ker je notranje prazen in rabi potrditev od zunaj, od svojega vira narcistične zadovoljitve. Zato uživa tudi v bolečini, ki ji povzroč, ker se vsaj takrat počuti, da je drug postal zrcalo, da ga je zvlekel v svoj temni svet. Vem, moj oče je bil takšen in sem rabil desetletja, da sem ugotovil, da je to res to, da je MOM Narc. Ampak se da, vse skupaj ne smeš jemat preveč osebno, ne smeš pustit, da te zvleče v igro sploh, v svoji nepredvidljivosti, klevetah in drugem pa itak postanejo potem predvidljivi. najbolje je sicer imeti nobenega kontakta, jaz ga skoraj 20 let nisem imel, potem so prišle neke zapuščinske zadeve in je mislil, da bomo šli vse še enkrat od začetka..opa bato, odpade ;)… samo, kar je nujno treba, odraslo, formalno..ostalo pa odpade, še osel gre samo enkrat na led, jaz ne bom šel .

Pa lep pozdrav in vse dobro vsem, ki smo preživeli narcisa :)) – saj so pomilovanja vredni v bistvu in na koncu velikokrat ostanejo sami z vso nakopičeno zlobo v sebi, ki je nimajo več na koga stresat