Izgorelost, kaj narediti, če imaš družino???
Postavljena diagnoza je izgorelost. Sem.na tabletih. Če imam možnost počitka, kar gre. Ampak imam družino. Imam ostarelo mamo. Za otroke in mamo sama skrbim. Mož je doma šele pozno zvečer.
Meša se mi. Delam, kar je najnujnejše, pa mi je skoraj vsak dan tega dela preveč. Me stiska, me duši. Pa ne vidim izhoda.
Drugi sorodniki me pa ne razumejo, ker nisem v službi in je zanjih nepredstavljivo, da je nekdo izgorel, ki sploh ni v službi.
Če je ženska zaposlena, imajo zanjo vsi razumevanje, oziroma vsaj večina. Če pa je ženska doma, če “ni v službi”, zanjo marsikdo misli, da kaj pa ji je hudega, saj ji “ne zvoni ura”.
Avtorica,slutim, da si v hudih težavah. Domnevam, da imaš več otrok, da so še majhni in je mama hud invalid. Najbrž imaš vsega preveč in ne zmoreš več! Koliko so stari otroci? So še zelo majhni, so stari toliko, da bi ti lahko že marsikaj pomagali? V kakšnem stanju je mama? Je nepokretna, jo moraš dvigovati in obračati?
Če si na tabletah, se lahko vsak trenutek sesuješ! Kaj bo potem? Tako ne bo šlo. Nekje bo treba izpreči. Če ti dokončno omagaš, potem bo pri hiši popolna polomija. To se je treba zavedati.
Če imaš kakšno sestro, brata, ali svakinjo, bi ti morali stati ob strani, ti pomagati, ne zgolj špikati. Kaj pa mož, ti nudi kaj pomoči, ali je zvečer tako utrujen, da od njega nimaš kaj čakati.
Žal ti ne morem nič pomagati, sočustvujem pa s teboj.
Če bi bila tvoja soseda, bi ti dala eno roko. Tako pa – res ne vem, kaj naj ti svetujem.
Taki smo, kot človeška rasa, da nam ni mar za ljudi, in odkar obstajajo forumi, FB in ostale zadeve, se z veseljem znašamo nad neznanci. Avorica, kmalu boš pod nos dobila, da kaj se vsajaš, saj ne hodiš v službo. Bolje, da nehaš brat odgovore. Tule gor te nihče ne bo razumel. Doma sem bila 10 let, in vem, kako te to počasi ubija. Moj nasvet je, da poišči službo, za mamo se obrni na socialne službe za pomoč. Poskrbi zase na prvem mestu, da boš lahko skrbela za ostale. Na žalost je družba taka, kjer je za moškega “je bil cel dan v službi” zadosten izgovor, da pri družini nič ne pomaga.
pozdravljena, mogoce ti bo pomagala najina zgodba…moj partner je prav tako dobil diagnozo izgorelosti – vrstili so se panicni napadi, depresija, nemoc, vse je bilo motece in preglasno…ravno tako je jemal zdravila. Za eno leto je pustil sluzbo, ker ne fizicno in ne psihicno ni bil sposoben. Sama sem mu ves cas stala ob strani, hodila v sluzbo in skrbela za otroka. VSe skupaj je trajalo skoraj je trajo dobro leto, da se je normaliziralo in je lahko pricel znova. Vendar brez moje pomoci in bodrenja in dostikrat tudi brce v rit, zagotovo ne bi zmogel. Torej, da se premagati, vendar bos potrebovala pomoc in spremembo zivljenskih navad in miselnosti. Morda lahko moz vzame bolniski stalez, da vsaj nekaj casa skrbi za tebe, ali pa da poisceta pomoc, kaksne pridne zenske, ki bi prisla vsaj za nekaj ur poskrbeti za vse. Ti se moras trenutno posvetiti sebi, da bos lahko, cez nekaj casa spet skrbela za otroke in jih vzgajala. Z njimi in mozem pa se tudi iskreno pogovori. Vsi skupaj boste zmogli.
Še kako poznam,..tudi sama bila doma več kot 10 let, rihtala hišo, otroke, vrt, bolnega sorodnika in ko sem enkrat malo pojamrala, sem od prijateljic dobila pod nos, da kaj jamram, saj nisem v službi in imam ful časa za vse. Za skozlat no, delaš cel dan, pozna se itak nič, mož pride zvečer, obnaša se, kot da je v hotelu, od tebe se pa pričakuje, da si še hvaležna, ker ti ni treba delat. Mislim, da so par let nazaj delali neko raziskavo o sindromu izgorelosti in ugotovili, da je velik delež prisoten prav pri gospodinjah, ženskah, ki so doma. Verjetno je res najboljša varianta, da najdeš službo, a potem bojo izgoreli drugi.
Zgoraj ti je že ena postavila kup vprašanj.
Zdaj, če otroci niso ravno mali, naj ti čim več pomagajo. Pomiti posodo, čistiti in take zadeve. Če je mama kolikor toliko ok, ji tudi ni treba ves čas nekaj pomagat.
Kako ste pa s financami?
Je kaka možnost, da greš na kak oddih pa, da dobiš pomoč za mamo oz. a mama res ves čas rabi pomoč?
Pa kot je ena omenila: ubija te rutina, to je dejstvo. Od dedca očitno nimaš nič, razen denarja, ker ga ni nikoli doma. Delo imaš pa samo rutinsko.
Glej, nujno, ampak res nujno moraš presekat, vsaj za nekaj dni, to rutino. Nujno rabiš oddih. Upam, da ste s financami vsaj kolikor toliko ok?
za vse kar navajaš je vzrok rutina, skrbi zaradi službe in druge ter premajhna toleranca za težave družinskih članov in pomoč pri tvojem delu. To vodi v izgorelost in padec imunskega sistema in posledično do psiho fizične bolezni. Najprej pogovor doma, nato pa si za dvig imunskega sistema in več energije lahko pomagaš s smolo industrijske konoplje – CBD.
Te čisto razumem, vem da ti je težko. Upam da imaš koga, s komer se lahko normalno pogovarjaš in poveš o svojih težavah. Ko sem bila sama v podobni situaciji, mi je bilo najteže, ker nisem imela nikogar za odkrit pogovor.
Sicer pa mislim, da res nujno potrebuješ en dober dopust, sama ali z možem, če se dobro razumeta, drugače bolje da sama.
Pred tremi leti sem bila na istem. Nikogar, ki bi lahko prevzel del bremena. Potem sem šal k eni dobro spovedi/na pogovor. In sem dobila za pokoro eno popoldne na teden, ko MORAM iti ven, od doma. Na začetku je bilo peklensko najti nadomestilo. Res je, ko se navadijo, da si doma, te imajo na špagci. servis je skozi na razpolago.
To pokoro pridno delam še zdaj. Doma me bolj cenijo, ker vedo, kaj vse je v resnici za naredit, jaz pa vdihnem in se nečesa veselim.
Biti doma ni noben dopust. Sploh, če je od tvojega dela odvisno tudi to, da prideš čim gospodarneje skozi… Še kakšen ostareli in bolnik, te pa sploh čisto izpije.
Od prijateljic najbrž dobiš pod nos zato, ker same opravljajo enaka dela – od 16.00 ali 17.00 ure dalje. Ti pa od 8.00 zjutraj dalje. Vmes si lahko tudi kadar koli skuhaš kavico, kadar koli skočiš menjat vložek, kadar koli odpreš okno in se zazreš ven, kadar koli prižgeš tv in poslušaš kaj se dogaja v svetu in oprosti – kadar koli se lahko za 3 minute počiš na kavč. Pa čeprav za 3 minute in ne za ves dan.
Prijateljice pridejo domov po 8 ali 9 urah službe, nekatere se vozijo 10, druge 20 minut, nekatere več. Doma jih čaka to, kar je tebe čakalo ob 8.00.
Če bi poskusila malo tako kot tvoje prijateljice bi te prec končala izgorelost “zaradi nenehnega napora”.
Če je izgorelost zaradi rutine, je pa druga reč.
Od prijateljic najbrž dobiš pod nos zato, ker same opravljajo enaka dela – od 16.00 ali 17.00 ure dalje. Ti pa od 8.00 zjutraj dalje. Vmes si lahko tudi kadar koli skuhaš kavico, kadar koli skočiš menjat vložek, kadar koli odpreš okno in se zazreš ven, kadar koli prižgeš tv in poslušaš kaj se dogaja v svetu in oprosti – kadar koli se lahko za 3 minute počiš na kavč. Pa čeprav za 3 minute in ne za ves dan.
Prijateljice pridejo domov po 8 ali 9 urah službe, nekatere se vozijo 10, druge 20 minut, nekatere več. Doma jih čaka to, kar je tebe čakalo ob 8.00.
Če bi poskusila malo tako kot tvoje prijateljice bi te prec končala izgorelost “zaradi nenehnega napora”.
Če je izgorelost zaradi rutine, je pa druga reč.
[/quote]
Tega pa ne kupim nikoli in nikdar. Sem dala skozi vse. Službo od jutra do sutra in biti doma ob umirajočem seveda ob skrbi za družino – mož je pa cele dneve delal, ker je bil edini finančni skrbnik.
Ko sem bila v službi, sem naredila najbolj nujno od najnujnejšega, ostalo sem kupila. Zdaj moram vse to narediti. če tega ne živiš, ne veš o čem je govora.
Od prijateljic najbrž dobiš pod nos zato, ker same opravljajo enaka dela – od 16.00 ali 17.00 ure dalje. Ti pa od 8.00 zjutraj dalje. Vmes si lahko tudi kadar koli skuhaš kavico, kadar koli skočiš menjat vložek, kadar koli odpreš okno in se zazreš ven, kadar koli prižgeš tv in poslušaš kaj se dogaja v svetu in oprosti – kadar koli se lahko za 3 minute počiš na kavč. Pa čeprav za 3 minute in ne za ves dan.
Prijateljice pridejo domov po 8 ali 9 urah službe, nekatere se vozijo 10, druge 20 minut, nekatere več. Doma jih čaka to, kar je tebe čakalo ob 8.00.
Če bi poskusila malo tako kot tvoje prijateljice bi te prec končala izgorelost “zaradi nenehnega napora”.
Če je izgorelost zaradi rutine, je pa druga reč.
[/quote]
Ti pa nimaš pojma o tem, kar piše avtorica, kajne! Ona ima majhne otroke in invalida, ki zahteva skrb 24 ur na dan, to je dosti težje kot biti v službi. Pomoči nima nobene.
Drugo je, če bi bila doma sama, da bi vse delala počasi in brezskrbno.
Kako ste nekatere ozkogledne, pojma nimate o življenju!
Od prijateljic najbrž dobiš pod nos zato, ker same opravljajo enaka dela – od 16.00 ali 17.00 ure dalje. Ti pa od 8.00 zjutraj dalje. Vmes si lahko tudi kadar koli skuhaš kavico, kadar koli skočiš menjat vložek, kadar koli odpreš okno in se zazreš ven, kadar koli prižgeš tv in poslušaš kaj se dogaja v svetu in oprosti – kadar koli se lahko za 3 minute počiš na kavč. Pa čeprav za 3 minute in ne za ves dan.
Prijateljice pridejo domov po 8 ali 9 urah službe, nekatere se vozijo 10, druge 20 minut, nekatere več. Doma jih čaka to, kar je tebe čakalo ob 8.00.
Če bi poskusila malo tako kot tvoje prijateljice bi te prec končala izgorelost “zaradi nenehnega napora”.
Če je izgorelost zaradi rutine, je pa druga reč.
[/quote]
Ti pa nimaš pojma o tem, kar piše avtorica, kajne! Ona ima majhne otroke in invalida, ki zahteva skrb 24 ur na dan, to je dosti težje kot biti v službi. Pomoči nima nobene.
Drugo je, če bi bila doma sama, da bi vse delala počasi in brezskrbno.
Kako ste nekatere ozkogledne, pojma nimate o življenju!
[/quote]
Da je njena mama invalid, si je nekdo tukaj izmislil, ona tega ni potrdila. Da so otroci majhni, tudi ne. Tudi jaz mislim, da ona ne more biti tako utrujena kot mame, ki otroke in tudi bolne starše furajo ob službi. To norišnico poskusite, pa boste videli. Kako je furati 40 urni delavnik, otroke in bolne starše. Je pa čisto mogoče, da je naveličana vsega in tudi depresivna. Jaz vem, da bi bila. Seveda imaš ogromno dela, ves čas delaš, vidi se pa ne nič. Zame bi bil to popoln brezup.
Glede na to, da si kljub vsemu lahko sama razporejaš čas ti svetujem, da si izmisliš šport, ki ti je vsaj približno všeč, in ga vsak dan vsaj eno uro neguješ. Npr kolo, hoja v hribe, hoja po ravnem. Vsak dan! Kupi si superge in hlače in pojdi ven!!! Od začetka boš trpela ko žival! In jaz sem še tablete zabrisala v smeti. Trajalo je pol leta, da sem prišla k sebi.
Nekje sem prebrala: če si ne morete vzeti časa za rekreacijo/vadbo, si ga boste morali vzeti za bolezen.