zakaj ne prenašam ignorance
Spoštovani,
potrebujem pomoč, da bi razčistila, zakaj me ignoranca drugih ljudi tako meče s tira. Bom konkretna: zamenjala sem službo in se znašla v novem okolju, ki je za moje pojme precej razpuščeno (ja, uganili ste, javna uprava). Pri svojem delu sem odvisna od sodelovanja drugih, vendar sodelovanja ni. Ljudje me v najboljšem primeru preprosto odpikajo, ker “se to ne da, ker je brezzveze, ker je preveč dela, ker niso pristojni” blablabla. V večini primerov pa na pošto sploh ne odgovorijo. Moje delo tako stoji, jaz pa se od besa in nemoči mečem po tleh. Nenormalno me prizadene, da se ljudje tako vedejo. Baje ni nič osebnega, ker je to v tej firmi v navadi, ampak pustimo to. Je kak nasvet, kaj moram storiti s sabo, da me brezbrižnost ne bo tako prizadela? Pa ne samo zato, ker ne morem opravljati svojega dela, ampak se me dotakne tudi osebno. S šefi ne morem govorit, ker vedno dobim nazaj: navadi se, saj je vseeno.
Rasla sem v ljubeči družini, doštudirala in dolga leta delala v meni bolj običajnem okolju. Potem sem storila napako in se odločila za nov izziv, kjer se prvič soočam s tako težavo.
Ohoj,
joj poznano mi je, kar govorite, poznano in vem, ja kako te to lahko hitro vrže iz tira. Ampak bom zelo kratka. Ne obupat. Prišel je izziv, ki ste si ga želeli. Morda je drugačen kot ste pričakovali vsekakor je pa izziv. Za začetek kot sem rekla, ne bom povedala oz. napisala veliko, ker čutim, da imate energijo, voljo, da ste pametni in sposobni in da bo tole za vas ena prav zanimiva pustolovščina. Priporočilo je, da se osredotočate nase. V svojo notranjost. In poskusiti občutiti čim več občutkov, ki se porajajo v vas, vsakič, ko vas nekdo ignorira. Ne analizirajte, samo občutite v čim večjem miru kot gre. To pomeni, da se osredotočite na dihanje in istočasno opazujeta, kaj se poraja v vas in vse kar se poraja sprejmite. Ne analizirajte, samo doživljajte: bodisi bo to nemoč, jeza, žalost, strah, … mešanica vsega. Čez nekaj dni mi pa napišite, kaj ste zaznali. Velja?
Lep pozdrav,
Mateja Debeljak, Društvo VseDobro
Draga sotrpinka,
poznam vsaj še eno takšno osebo, kot si ti :).
Izredno vesela sem ko kje preberem zapise ljudi, ki potrjujejo da se le počasi prebujamo in spregovorimo. Vsakdanje teme, pereče teme naše zgubljene družbe o katerih ljudje začenjajo javno govoriti, potrjujejo da bo nekaj iz nas.
Sama sem se soočala in se še vedno včasih soočam z apatičnostjo in ignoranco ljudi. Ko sem bila mlada tega nisem tako doživljala kot kasneje, ko sem dozorela in imela bolj razvit občutek družbene odgovornosti. Veliko ljudi me je preziralo, mi podtikalo in iskalo načine, da se me znebi, kr sem delala, se zavzemala za stvari, bila tečna in nisem dovolila, da me kdo odžene z neumnimi izgovori. S časom sem si nakopala veliko sovražnikov. In ker je danes sovražnih ljudi kar precej, obvelja zakon mase – močnejšega, ki vse kar je drugačno pobruha ven. Tako so tudi mene pobruhali. Na srečo.
Kar naprej sem bila živčna zaradi takšnega okolja. Za vsako stvar sem porabila veliko več energije kot bi jo sploh bilo potrebno, če bi se ljudje obnašali drugače. Na koncu nisem več zdržala in tudi nisem želela zdržati. Zapustila sem okolje in odšla živeti drugam. V novo okolje kjer je ljudem mar, kjer še vedno veljajo prave vrednote. Še vedno se srečam s kakšno apatično osebo vendar je to nekaj drugega in veliko bolj obvladljivega, če gre za občasno in kdaj pa kdaj, kot pa če se ti to dogaja vsak dan. Sedaj se počutim prerojeno. Imela sem srečo in priložnost in možnost, da sem odšla. Sočustvujem pa s tistimi, ki te možnosti nimajo in morajo preživeti v okolju takšnem kot je. Velikokrat vas bolel želodec. Upam, da vsaj imate koga za pogovor.
Moraš predvsem razumeti, kako sistem v javni upravi deluje. In sicer, tvoja pozicija in odnosi v službi bodo zelo dobri, če upoštevaš eno precej enostavno pravilo: delaj čim manj in po liniji najmanjšega odpora!
Ker ti bo ostalo obilico prostega časa, ga lahko porabiš za kakšna svoja razvedrila (npr. za ta forum 😉 ), kofetkanje itd. Ali pa ga porabiš za kaj koristnega (npr. branje kakšne literature, izobraževanje itd.).
To je tudi recept za napredovanje, ker nakazuje na neproblematičen karakter. V javni upravi namreč ne marajo ‘težakov’, ki hočejo ves čas nekaj delati in še druge moriti z delom. Tako pač je, prej ko dojameš, bolje ti bo. Če sistema ne moreš sprejeti, je mogoče bolj smiselno iskati službo v kakšnih drugih sektorjih (npr. v gospodarstvu).
Vir: par mojih kolegov dela v javni upravi