Agresivni ljudje
Vsa ta leta sem bila prepričana, da z nečemer povzročaš reakcijo agresivnih ljudi. Šele sedaj vidim, da je to daleč os resnice in da so nekateri ljudje enostavno kreteni in jim ni pomoči. So agresivni od rojstva in takšni bodo ostali. Manjka jim nek gen ali mogoče del možganov. Ne vem. Definitvino pa gre za ljudi, ki nimajo nobenega občutka niti sočutja za druge ljudi drugače bi vsaj vedeli kdaj odnehati. Da bi sami pomislili na samokontrolo ali to, da njihovo vedenje ni ravno ok, pa seveda ne. So prepričani, da jim pripada in imajo pravico se tako vedeti ker so za njihovo vedenje vedno krivi drugi. Vedno je nekdo drug nekaj naredil kar jih razjezi in vedno je nekdo drug kriv, da so oni jezni. In seveda je njihovo vedenje samoumevna reakcija na vse tisto, kar jim ni prav in vse tisto kar jim ne odgovarja. Ne glede na to kaj je prav. Če ni tako kot sami hočejo ali tako kot oni mislijo je definitivno narobe.
Včasih opazujem otroke in že takoj od mejhnega se vidi kateri bo empatičen kateri pa bo agresiven in napadalen do drugih. Hecno. Opazuješ otroke med igro in vidiš že kakšne bodo njegove osnovne oziroma najbolj izrazite osebnostne lastnosti. Vidiš takoj kateri bo nasilen, če ga bodo starši spustili z vajeti, kar se pogosto zgodi. Prej se je dogajalo ker starši niso bili usposobljeni za marskikakšno situacijo, danes pa zato ker je treba otroku pustiti, da se izraža in se ga ne sme zatirati.
In tako se znova najdem v situacijah, ko opazim nasilne, arogantne in agresivne ljudi. Zakaj že? Mogoče ker sem jih že toliko v življenju videla, doživela. Mogoče zato ker jih je enostavno preveč na tem svetu.
In s svojim razdiralnim vedenjem zastrupljajo vse okoli sebe, nemilosrdno in brez občutka in brez vesti. Najprej sem imela strah, telo se je avtomatsko odzvalo s krčem ob vsakem izbruhu jeze teh psihopatov, sedaj pa se prvič vprašam kaj in zakaj pravzaprav imam strah. Zakaj je moja reakcija na agresijo drugih strah. Vsi ljudje doživljamo strah ob agresivnih ljudeh? Ali pa smo le določeni privilegirani? Tudi vprašam se kaj naj naredim. Kaj sploh lahko nareidm in zakaj? Zakaj bi človek vztrajal v razmerju (kakršnemkoli) z agresivnim človekom? Obrača se mi v želodcu ko poslušam in doživljam to agresijo, ki je posledica zagrenjenosti in frustracij. Gledam te ljudi in se res vprašam ali obstaja način, da se človek spopade s tem in preživi. In čedalje bolj ugotavljam, da ni šans. In bolj ko opazujem iste osebe ugotavljam, da z leti postajajo še bolj nasilne. In proti temu se ne moreš boriti. Edini izhod je da zbežiš čim dlje lahko. Njim samim ni pomoči niti obstaja metoda s katero bi se jih ozdravilo, nam ki jih moramo prenašati pa življenje postane nočna mora. In potem se ti kr nalepijo v želodec in možgane in postaneš obremenjen samo s tem. In ne glede na to koliko se trudiš se psihično ne moreš odtstrupiti. In ko ti to uspe, potem si znova tarča in te znova zsstrupijo. In tako v nedogled, sokler nisi mrtev ali pa dokler ne postaneš tak kot oni.
In neštetokrat se sprašujem zakaj moramo prenašati agresivne ljudi. Zakaj družba podpira in prenaša takšno obnašanje. Koliko časa še bomo vsi skupaj obračali glavo stran in brez sankcij prenašali agresivne ljudi. Mogoče zato ker smo vsi skupaj tudi agresivni, mogoče ne tako očitno in navzven, da nam takšno obnašanje ni tuje. Ali pa zato ker nam takšno obnašanje pride prav….Verjetno so tudi Hitlerju dovolili, da počne kar hoče, ker je nekdo imel interese v ozadju in je tlo bilo plodno, narod zrel za še eno vojno.
Pozdravljeni,
vsi imamo agresijo v sebi, uporabljamo pa jo na zelo različne načine in različno pogosto, v različnih okoliščinah in z različnimi ljudmi. To, v čemer se strinjam z vami, je, da smo zelo agresivna družba. To vsekakor drži in da imamo visoko toleranco do nasilja. Že na javnih mestih jo je veliko, da ne pomislimo, koliko jo je v zaprtih prostorih. Obstajajo zakonitosti v nasilju tako kot povsod. In res je agresija se sama od sebe ne konča, potrebne so jasne meje. So situacije, v katerih se lahko izognemo nasilju in so situacije, v katerih je potrebno potegniti mejo in so situacije, v katerih potrebujemo pomoč. Na to, kakšna bo neka oseba, ko bo odrasla vpliva tako genetika, vzgoja kot osebna odločitev. V naprej govoriti, kakšen bo nek otrok, ko bo odrasel, je nevarno početje. Seveda so določena rizična vedenja, ki lahko nakazujejo, da bo nekdo v odraslosti bolj podvržen agresivnemu vedenju ampak ne moremo in ne smemo posploševati.
Sama sem v teh vodah, kar zelo domača, tako da vam lahko povem, da je v prvi vrsti, če želimo, da se nam stvari razjasnijo, pomembno, da se iskreno vprašamo, kako sem jaz in moja agresija ali jeza. Jo znam konstruktivno izraziti? Jo zanikam, jo potlačim? Jo sploh nikdar ne čutim. Jo pasivno izražam. Se opazovati. Nato pa se zopet iskreno in z zanimanjem vprašati, zakaj se me ta tema tako dotakne. Kdaj so se začeli agresivni ljudje pojavljati v mojem življenju? Kdo iz zgodnjega otroštva se je obnašal do mene tako, kot sedaj vidim ljudi, da se obnašajo, drug do drugega in se me dodatke? Se je kdo? In sva že tam na tistem področju, kjer je dobro imeti strokovno pomoč pri raziskovanju občutljivih in bolečih tem. Kot sem napisala na začetku, smo agresivna družba, prikrito in odkrito, in tako se skoraj vsi, če ne že vsi, na poti odraščanja tukaj ali tam srečujemo z agresijo in včasih nam taki dogodki pustijo nek pečat v nas, ki povzroča to, da se nam ponavljajo zelo podobni dogodki.
Drugače pa je treba pohvaliti tudi družbo, da se delajo premiki na področju preprečevanja nasilja, zakon o preprečevanju nasilja v družini, je prinesel veliko pozitivnih premikov. Še veliko je pa za postoriti.
Mateja Debeljak, Društvo VseDobro