Sem B star skoraj 16 in pol.Naj za razumevanje predstavim svojo zgodbo. Kot majhen sem bil popolnoma običajen otrok s fantovskimi prijatelji,začelo se je nekje v 4. razredu.Družiti sem se začel s svojimi sošolkami,ki so mi bile všeč, a dlje od prijateljstva ni šlo.Doma sta se starša veliko prepirala.Oče je bil vedno nekoliko pasiven,mama pa ukazovalna kot hudič.Potem sta se ločila,jaz pa sem nastradal.Mama je bila tako jezna nanj, da je pozabila da otrok rabi oba starša in me vse bolj oddaljevala od njega.V najpomembnejših letih nisem imel nobenega moškega vzornika, ki bi me usmerjal. Samo nevedna mama, ki me je obravnavala kot nekaj med deklico in fantom,kar malo preveč pocukrano.
Ker nisem imel pogojev za normalen razvoj v moškega,sem danes tu,kjer sem.Na zunaj urejen in pozitiven,navznoter pa razdejan in globoko v sebi uničen.Nikakor ne najdem svoje moške identitete.Sem čisto zbegan,nesamozavsten in se v moški družbi težko znajdem.Danes se z očetom po več letih zadržanosti razumeva veliko bolje,ampak imam občutek da je za spremembe pozno.
Sam sem se poskusil postavit na noge,ampak ne gre.Sošolci so opazili, da imam nek zadržek pred druženjem z njimi razen z enim,ki se sicer druži tudi z njimi.Izgubil sem skoraj vse prijatelje in sem asocialen.Umaknil sem sem iz družbe punc.
Morda imam nerazrešen ojdipov kompleks.Ne bom napisal celega spisa,le ne vem kaj narediti.Trenutna situacija me vse bolj žre in mi je hudo.Punce so mi bile nazadnje všeč pred enim letom,zdaj pa že lep čas fantje.Groza me je,da grem skozi to.Kaj naj naredim?Hočem svoje življenje,dom,družino,ženo,otroke.Je kakšna možnost, da postanem moški moški?A mi lahko psihoterapevt pomaga v smislu sprememb?Prosim ne odgovarjati s klasičnimi odgovori da se moram sprejeti in tako naprej. Hvala in lp.

Pozdravljen,

hvala za tvojo iskreno “zgodbo”. Mi je žal, ker ti nisem utegnila hitreje odgovoriti ampak saj ni nič zamujenega, kajne? Praviš, da ne želiš klasičnih odgovorov v stilu, da se sprejmi kakršen si. Ampak, kaj pa nam vsem na koncu preostane?
Tisto, kar se je zgodilo v tvojem otroštvu ( ločitev staršev, odnos z mamo v tistem času) je že mimo. Dobro veš, da dogodkov iz preteklosti ne gre spremeniti, popraviti…Mi je žal, da nisi imel idealnih pogojev za odraščanje, ampak zdaj si kjer si. Verjetno bi si tudi tvoja starša kaj želela spremeniti za nazaj, če bi le lahko, pa sta v tem nemočna, takrat pa sta naredila tisto kar se jim je zdelo najboljše v danem trenutku in pač po svojih najboljših močeh. Verjetno ti to vsega skupaj ne olajša, pa vendar ne morem kaj, da ti tega ne bi napisala. Ne želim prizadeti tvojih čustev, samo meni se ne zdi nič grozno, če so ti všeč fantje. To še ne pomeni, da nisi moški ( kot praviš) oziroma, da ne odraščaš v “moškega” moškega. Življenje je pač raznoliko in pisano in tudi ljubezen pa spolna nagnjenja prihajajo v različnih niansah. Poleg tega se v teh letih spolna identiteta še oblikuje.
Psihoterapija lahko pomaga. Mogoče ne v tem smislu, kot si ti zdaj predstavljaš, da bi se recimo spremenili v smislu, da bi bili bolje sprejeti v družbi, kot bolj “normalni” ali povprečni ali običajni, ampak bolj v tistem smislu ( ki ga nisi želel slišati), da zaživimo v miru s seboj kakršnikoli že smo, ker tukaj ni prav in narobe ampak samo je…
Ni potrebe, da se preveč psihoanaliziraš, pomoč psihoterapevta pa ti lahko seveda zelo prav pride in sicer v smislu, da si olajšaš to življenje. Torej le pogumno- psihoterapija ti pripada preko napotnice zdravstvenega zavarovanja- v tem primeru se obrneš na svojega zdravnika, lahko pa se dogovoriš zanjo na katerem od Svetovalnih centrov za otroke, mladostnike in starše ( pač glede na kraj bivanja),
Vse dobro želim, lp, Bernarda