Pozdravljeni, opažam, da me zadnja leta vedno več ljudi sprašuje, če sem samski oz. poročen, če imam otroke itd… (imam 35 let). Ob tem vprašanju me vedno zaboli, že itak imam probleme z ženskami (beri: jim nisem všeč), ljudje pa me kot nalašč še sprašujejo… Vi, ki ste v mojem istem položaju, kako odreagirate? Z dejstvom, da bom celo življenje sam (zaradi moje psihe, vizuelno sem več kot sprejemljiv), sem se sprijaznil in ga sprejel, toda tole spraševanje in vtikanje v moje zadeve mi ni niti malo všeč… oziroma me tole vprašanje precej demoralizira
Kako pa vi odreagirate, ko vam postavijo tako vprašanje?

Zdravo!

Meni se isto dogaja. Ne vem kako je prišlo do tega, da se lahko opredelim, kot večno samska…..leta so minila in ostala sem sama. Ne da bi bila izbirčna. Enostavno fantje/moški se zame ne zanimajo. Čeprav bi sebe opredelila za simpatično po videzu in po osebnostih lastnostih. Vedno semm si želela fanta, pa ga nimam. Nikoli se ni zgodilo, da bi me kdo povabil ven, vprašal za telefonsko itd. Niti se ne delam za težko dostopno. Sem zgovorna, hodim ven, ukvarjam se z raznimi športi, urejena itd.Imam 38 let in sem res malo žalostna zaradi tega. Včasih se mi zdi, da sem uročena. Da je kdo kakšno črno magijo namene sprožil. Res mi ni jasno, zakaj sem ravno jaz samska.

Takšna vprašanja tudi mene živčirajo. Ponavadi se malo nasmejim in rečem “bo že”, “kaj pa vem”….. nočem biti nesramna, najraje bi pa to osebo zabila nazaj z grdo besedo.

lp

Hej!

Zakaj pa misliš, da boš celo življenje sam- ko si napisal, da zaradi svoje psihe. Kaj pa je narobe, če smem vprašat? In zakaj po tvoje ženskam nisi všeč?

Jaz sem sicer mlajša od tebe, pod 30. let in sem tudi samska oziroma nisem bila še v nobeni dolgi zvezi. Mene tudi sprašujejo, ja kako pa da nisem še nobenega spoznala in naj ne bom toliko zbirčna itd itd… Enostavno v družbi in službi v kateri sem, ne spoznam nobenega oziroma ali so že poročeni/z otroki/zasedeni… v to se potem sploh ne mešam…

Kakorkoli, kako jaz odreagiram? Odvisno, kdo me to vpraša… prijatelji že vejo kako in kaj oziroma njim tudi povem, da mi je npr kdo všeč, ampak da žal pri njem nimam šans itd., oziroma da pač še nisem spoznala tapravega… sorodnikom se pa čisto lepo prijazno nasmejem in rečem, ah, bo že hehe 🙂 je pa res, da pri sebi čutim drugače in bi končno res zelo rada spoznala kakšnega primernega zame 🙂 V službi pa se o tem niti ne pogovarjamo oziroma če že naleti na to tema, pač rečem, da sem trenutno samska in nič ne razglabljam o svoji preteklosti… glede na to, da sem kar prijetna družabnain komunikativna pa mislim, da noben ne dvomi o tem, da ne bi bila prej v kakšni zvezi, čeprav je realnost drugačna :/

Mene pa zanima, zakaj mislite, da boste ostali večno samski? V čem je problem, da nasprotni spol ne pokaže zanimanja za vas? Vam je sram, strah, ni samozavesti, poguma…?

Po mojih izkušnjah je o tem z drugimi brezveze razgljabljati, saj ne bodo nikoli razumeli problema, ker so vedno dobili vsaj nekaj pozornosti od nasprotnega spola in so lahko izbrali. Vsi njihovi “nasveti” pa nimajo sploh veze s tem (pojdi ven, kominiciraj, zabavaj se…to že vse delam pa ni fora sploh).
Jaz pravim, obdrži zase, just smile and wave, reči nek klišejski izgovor v smislu da nisi še našel/a pravega pa maš mir. Sam sebe najbolje poznaš in nima smisla drugim razlagat.

Sem tudi nad 30 in samska, ampak nimam problemov, ki jih ostali tukaj izpostavljate.
Meni je nekako čisto logično, če me ljudje, ki me ne poznajo, te stvari med pogovorom tudi vprašajo, mi ni težko odgovoriti in čisto nič me ne boli. Ostali, ki me poznajo, me pa sploh o tem ne sprašujejo.
Mislim, da je razlika med mano in vami v tem, da se sama glede tega ne sekiram, ampak sprejemam realnost takšno, kot je. Vi, ki se glede tega sekirate, pa še dodatno s tem (nezavedno) spodbujate okolico, da vas sprašuje.

Mene to tudi skos sprašujejo družbi je danes normalno da imaš po 30 otroke tako kot vsi ostali če ne te čudno gledajo. Pa vse čas poslušam kako je meni lepo ko sem samski da si vse privoščim pa grem kamorkoli hočem in imam skos mir. Ponavadi odgovorim…jebi ga ne moreš imet vsega (otrok in svobode)

zdravo
isto sem samski in dobivam ista vprašanja.
ponavadi rečem da se mi samo še tega manka in mam mir, redkokdo sili z nadaljnimi vprašanji…
resnica pa seveda daleč stran, mislim da sem kar simpatičen, postaven, preskrbljen… ampak se me izogibajo (normalne) kot gobavca

Ljudje niti slučajno nismo tako subtilni.
Hočeš reči, da ti recimo pri kaki sodelavki, kolegici, kaj šele prijateljici ali bližnji sorodnici začutiš, da ji je hudo in ji ponudiš robček?

Mogoče imaš predvsem srečo, da so tvoji sorodniki diplomatski in znajo držat jezik za zobmi – tako kot na primer jaz. Zadnjič me vpraša soseda, kje dela ta pa ta. Ja lej, ne vem, ne sprašujem takih stvari, razen če pogovor ne nanese na to. Enako glede otrok, zakaj jih neki par nima. Ne vem, ne vprašam. Eni ljudje pa enostavno nimajo občutka za to, kaj je njihova stvar.

Vedno je vprašanje starosti, minulih dogodkov, otroštva.. na katere pa se ni moč vedno zgovarjati, temveč je naša naloga v življenju premostiti jih.
Lažje in hitreje je mestoma v dvoje. Ni pa to edina možnost.

Paradoks je, da ste po eni strani: “se z dejstvom, da boste sami sprijaznili in ga sprejeli”
In hkrati vas: “to boli, demoralizira in se dojemate, kot da imate problem z ženskami”

Kaj je sedaj res? 1 ali 2?

Temu se reče Kognitivna disonanca. Ko človek verjame v dvoje stvari, ki se medsebojno izključujeta.

Dokler so že zgolj komentarji drugih boleči.. toliko časa bi bilo razmerje z nekom toliko bolj boleče!
Razmerje s sočlovekom je vedno stvar poguma biti ranljiv in potencialno celo ranjen. Dokler nas blokira strah, ne bomo začeli z njim.. in iskali vse-mogoče, hudo za lase privlečene argumente (nisem privlačen, zanimiv.. ali bolj pasivno agresicno obsojajoči: drugi se ne zanimajo zame…).
Razlog pa je opisan v budistični modrosti:

“Ljudje zelo težko opusitjo svoje trpljenje. Ker se bojijo neznanega, se raje oklepajo znanega: trpljenja.”
Thích Nhất Hạnh

Kakšni ljudje ? Domači, iz službe, znanci,… ? Malce kategoriziraj.
Mogoče tudi preveč “šibko deluješ”.

Kako to veš (da jim nisi všeč) ?
Lahko pa se tudi poslužiš kdaj kakšne “escort service” (po možnosti kake hude pupe) in da te vidijo kje z njo… to ti je sicer socialna manipulacija (umetno dvigovanje socialnega statusa, da pritegneš enako ali podobno lepe), vendar bi ti lahko pomagala. To so sicer že PUA vode, pa vendar…
Zadevo lahko ti tudi na šalo obrneš in rečeš: “Zakaj to sprašujete, imate kako samsko zame ?!” 😉
Ali pa cinično humorno: “Zakaj to sprašujete, imate kako samsko zagrenjeno feministko zame ?!” 😉
Lahko bi jih pa tudi šokiral in rekel, da si popolnoma srečen MGTOW-jevc, ki ima občasno kako “call girl”, ko jo rabi, drugače se pa ukvarja z drugimi stvarmi.

Okolje lahko še zmeraj zamenjaš (se preseliš) ali pa nehaš hodit na takšne kraje, kjer veš, da se lahko nahajajo takšni ljudje. To pa storiš pač tako, da odkriješ nove hobije, interese, kar te bo nalašč odvrnilo zahajanja na takšne pozicije.

Prihajaš iz enostarševske družine mogoče ?
Se mi zdi, da preveč daješ “pu**y on pedestal”.
Ljudi lahko hitro in dobro utišaš (na žaljiv ali nežaljiv način), edino vprašanje, če si tega res želiš. Nekaterim je pač neka “victim card” preveč všečna pozicija, ker tako dobivajo pozornost, ki jo drugače (nasplošno) nikoli ne bi.

Pa ti je bila katera iz teh zmenkov res res res všeč? Po moje če bi ti bila, bi morda presegel ta strah in verjamem da bi morda lahko tudi iskreno povedal, da ti je težko na začetku in da s tem ne misliš nič slabega o drugi osebi, ampak da pač potrebuješ malo več časa, da se navadiš na tovrstno bližino.
Vem da je to težje narediti kot pisati tukaj, a vendar je dejstvo da si težave delamo sami in te telesne znake sprožimo sami s svojim razmišljanjem.
Zase vem, da se lahko v enem trenutku počutim super in brez težav komuniciram, v nekem drugem bi se pa najraje skrila pod kamen 🙂
Pomisli kaj razmišljaš in občutiš v takem trenutku ter kaj dejansko sproži tvojo reakcijo.

Koliko si bil star, ko si doživel prvi poljub?

Sicer pa opažam da taki kot si ti in tebi podobni, ste kripli glede vzpostavljanja intimnejših odnosov. Vem še za dva, sedaj stara 30 in 31 let. 30-letnik je prvi poljub doživel pri 22, ona njega prva poljubila. Enako pri 31-letniku, prvi poljub pri 23, prav tako ona njega prva poljubila. Glede na to, da vas pri večih takih primerkih opažam enake vzorce, si upam trditi da boste s tem imeli težave vse življenje. 31-letnik je sicer v zvezi, toda kaj ko gre za zvezo na daljavo in se z dekletom praktično nič ne vidita. 30-letnik je pa že 4 leta samski, že najmanj 2,5 leti neuspešno išče dekle. V zadnjem času je bil na kar nekaj zmenkih, toda pri vseh pogorel (bodisi ona nima časa, bodisi ga ne vidi kot partnerja, bodisi…). Pa bolj ko mu skušam nakazati, kje tiči srž neuspeha oz. kje naj prične z reševanjem problema, bolj se na vse kriplje brani da on pa že ni eden izmed gumpcev, ki jim ne gre pri ženskah.

tako vprašanje vedno odgovorim:,,Očitno še ni taprav mimo pršu” in se zasmejim.
RrrrrrrWWW ne sekiraj se, ko bo prava prišla boš že vedel 🙂

Je šlo kar že leto mimo, pa vseeno vprašam, če je kaj boljše? 🙂

Hehe,sva že dva :).Tudi jaz imam včasih tak občutek kot da sem zaklet,da zaradi tega ne morem najti sreče v partnerstvu.Sicer se imam tudi sam za simpatičnega,sem dokaj zgovoren,mogoče včasih preveč,pa vseeno..

Lepo pozdravljeni,

zelo pomembno je, da znamo ziveti sebe, da se sprejemamo, se imamo radi. Sreca ni odvisna od drugega, ampak nas samih…partner je “cesnja na vrhu smetane”, s katerim delimo nase najintimnejse obcutke.

Ne sme nas biti strah…Vse za kar se odlocimo, pride do nas ko je cas. Seveda je pomembna tudi nasa aktivnost. Brez akcije, ni reakcije…

Le pogumno naprej;

Prav zanimivo je brati vase odgovore. Vedno je z vsemi samskimi vse vredu (dobro zgledajo, so “dobri ljudje”, vendar nekako imajo to presneto smolo, da ne morajo dobiti partnerke/partnerja. Mogoče pa bi bil prvi korak odkrit, kaj ostali delajo, ki imajo zvezo in oni ne …

In tega jamranja je precej. Resitev za vase tegobe je najprej pogled vase. Se pa strinjam, da je iskanje partnerja dosti otezeno, ko si enkrat star 30+ vendar vsekakor ne nemogoce. Dostikrat vidim tedenske dogodke (v Ljubljani) za zmenke na slepo. Mogoce bi lahko bil to prvi korak.

Če si vizualno neprivlačen boš samski. Takšen je zakon narave. Razen če si najdeš partnerja, ki je isto grd kot ti.
Tko pač je.