Vprašanje
Pozdravljeni,
veste, kaj pa mene zanima, če mi lahko poveste oz. zapišete svoje razmišljanje, me zanimajo vaša mnenja, pogledi. Kako dolgotrajen je po vašem mnenju proces odkrivanja samega sebe, raziskovanja svoje sence? Ali je raziskovanje svoje senco, nekaj, kar se sploh lotiti ali jo je bolje pustiti pri miru? Kakšne imate izkušnje? Ste pogledali v tisti del sebe, ki ni bleščeč in družbeno odobravajoč sami, s pomočjo drugih? Kaj ste storili, ko ste zagledali dele sebe, ki si jih ne bi želeli videti? No, pa da vidimo odziv.
Lep dan vsem.
Mateja
Draga gospa Mateja,
tako rada bi vam napisala kaj modrega, globokega ipd. pa se mi že ob tej misli smeji.
Vaše vprašanje me asocira ne zver, tisto zeleno iz močvirja, ki kdaj pa kdaj udari ven, ko je lačna ali žejna. In ja, vsi imamo v sebi eno takšno zverco, ki preži in nas kdaj spravi v zadrego.
Kar nekaj let sem na tem svetu, sem preživela precej lepih in še več grdih trenutkov, življenjskih situacij. V tem trenutku lahko rečem le to, da sem ravno zaradi neke rasti, brskanja in raziskovanja sebe, izgubila sebe in predvsem izgubila ravnovesje, ki je ključno za zdravo življenje, samopodobo in medčloveške odnose. Danes, ko je to za menoj in ko sem končno dojela, da je zelo nevarno dovoliti napačnim ljudem (ki jih ni malo okoli nas) da nas učijo življenja in nam prodajajo raziskovanje sebe in osebnostno rast, lahko rečem le eno: ŽIVI IN PUSTI ŽIVETI. Raziskovanje sebe in osebnostna rast je modna muha tako, kot kreme za pomlajevanje. Nekaj kar smo uvozili in kupili, pa se sploh zavedali nismo kaj je to in kako nevarno je to lahko, če pride v napačne roke. Ljudje od nastanka človeštva do danes, rastejo, osebnostno in kakorkoli drugače. To dokazuje napredek ne samo človeka temveč vsega okoli nas ….lahko si priznamo da se danes že otroci rodijo bolj inteligentni kot smo mi. Ljudje rastemo skozi stoletja in tisočletja, in bomo rastli, vendar ne tako hitro kot si mi želimo ali mislimo. Trajalo je 2000 let da smo ljudje prišli na nivo na katerem smo. Torej, ne prehitevajte…
Moje osebno prepričanje je to, da vsak čas človeškega obstoja si priskrbi ljudi z določenim inteligenčnim nivojem, kateri posledično poskrbijo za predvidene dogodke v tem času. Rodimo se s takšnim IQ kot se. Lahko se zelo potrudimo in pridobimo določena znanja in veščine in izboljšamo svoj IQ. Nikakor pa ne moremo preseči sebe do te mere, da se lahko dokazujemo ali razkazujemo in tolažimo z neko osebnostno rastjo. Na koncu pa vsi slej kot prej pridemo do zaključka, da smo se trudili, vsak po svojih močeh, prišli do nečesa, nato pa vse za seboj pustili in izpuhteli. Le redki postanejo zvezde, zato se nehajmo mučiti in želeti nekaj kar nam ni namenjeno ker se s tem grenimo. Pustimo življenju da nam da tisto kar nam pripada, dovolimo si želeti in potruditi izpolniti naše želje. In, kot že povedano ŽIVIMO IN PUSTIMO ŽIVETI. Nehajmo kupovati ideale sreče in zadovoljstva uvožene iz tujine, ker nas ravno to dela nesrečne in ravno to zavira osebnostno rast.
Za zaključek lahko še povem le to, da mi je moja zverinca prav všeč. In sem si všeč takšna kot sem in zato ne čutim nobene potrebe po raziskovanju in neki rasti. Sem pa človek in dovolim drugemu človeku da mi s svojim razmišljanje ali nasvetom pomaga da se naučim kaj novega, da postanem boljši človek. Veste, osebnostna rast je tudi to da ti nekdo reče Hej, jaz sem to tko in tko naredil še preden vprašaš za nasvet in na nek nevsiljiv način izveš dobro stvar katero ponucaš in mogoče komu ne poveš da ti je pomagal, ga pa zato ceniš in občuduješ. Zatorej, nehati kupovati merila, ideale in kriteriji sreče, zadovoljstva uvožene iz okoljij, ki nam niti pod razno niso blizu in nam delajo še več škode. Temveč, ŽIVETI in BITI ČLOVEK (s čustvi).
Pozdrav!
Se mi zdi da definitivno ni kratek proces, senčni deli se vedno radi zakamuflirajo. Predvsem je potrebno veliko ponižnosti in iskrenosti do sebe da jih sploh odkrijemo. Logično se mi zdi, da izginejo ko vse strani sebe res sprejmemo, kar je pa spet proces ki zahteva svoj čas. Mogoče je potrebno tudi odkriti kako so nastali.
Ko se zavem nekega odtenka svoje sence, še vedno najprej občutim prezir in jezo ter največje zavračanje. Drugače pa me proces odkrivanja sence celo zabava, saj je potem moj ego povsem poražen, in v tem je nekaj izjemno osvobajajočega.
Spoštovani,
napisali ste mi/nam modre, globoke in tople besede. Skozi prebrano besedilo sem začutila toploto vaše duše. Hvala vam. Strinjam se z vami v tem, da imamo vsi svojo senco/zver. Res je. In ne morem razumeti, zakaj se o tem tako malo govori. Zakaj se toliko ljudi dela, da je brez nje. Manj ko se zavedaš svoje sence, bolj je mogočna in bolj te ona vodi, čeprav misliš, da temu ni tako. In bolj, ko se je zavedaš, bolj si ti gospodar samega sebe, svojih odzivov, svojega življenja. Velja resnica: VSI SMO VSE. In manj stvari, ki jih pri sebi opaziš, več jih imaš v senci. Ne velja, da jih nimaš. In potem ti gredo na živce: leni, zavistni, počasni, neumni ….in še in še ljudje, in ti gredo strašno na živce in v bistvu sploh ne veš zakaj. 🙂 Svojo zverinico je potrebno vzljubiti, tako kot pravite.
Hm, glede tega da ste zaradi brskanja in raziskovanje sebe, izgubila sebe, ne vem, se ne bi mogla strinjati z vami. Res pa je, ta je to tema o kateri bi bilo potrebno govoriti na štiri oči in dolgo časa. Strinjam pa se z vami, da se velikokrat pri raziskovanju sebe izgubi ravnovesje. O pa še kolikokrat. Zato si jaz osebno ne bi upala, pa tudi svetovala ne bi nikomur, da bi se na pot globokega raziskovanja sebe podal, brez dobre in srčne podpore, brez znanja, ups. spolzka tla, kot se reče. Hitro ti lahko spodrsne in boli. Tako kot pišete, če človek sledi življenju, mu ta vse prinese: izzive, nagrade, crtljanje, čutenje, in potrebno je živeti in ni se za bati, da ti življenje ne bo prineslo tudi vse izzive soočanja samega s seboj, ki jih boš potreboval. Tam, kjer boš motiviran, da se boš s tem soočil, pri ciljih, za katere pravite, da si jih je potrebno postavljati. Ko se ti cilj kar odmika in odmika, je potrebno pogledati vase in odkriti kaj tiči na poti do zastavljenega cilja.
Strinjam se z vami, da je ŽAL postala osebna rast modna muha, s katero se da veliko zaslužiti. Ampak tudi tukaj veljajo ista pravila, kako prepoznati kvaliteto, kot pri ostalih artiklih. Če ti ponujajo uspeh čez noč, samo toliko in toliko denarja moraš dati, pa bo vse čisto drugače, potem veš, da je to…. Ali če je oseba, ki to izvaja sploh in oh popolna, ….potem tudi veš kakšna je kvaliteta.
Modri ste ni kaj. Vsak od nas, pa se kje moti, saj smo samo ljudje. In zato potrebujemo drug drugega, da skupaj kot slepci tipamo za resnico modrosti sveta.
Veliko življenja z globinami doživljanja čustev vam želim, vsak dan.
Srečno!
Mateja Debeljak, Društvo VseDobro
Prvi pogoj za osebnostno rast je da sprejmemo sebe in si pokažemo svoj pravi obraz in se ne skrivamo in ne sramujemo sebe – smo iskreni do sebe in posledično do ljudi okoli nas. Kar pa je pri nas zelo težko, ker je večina otrok vzgojena v duhu nesprejemanja od lastnih staršev, družbe. Samo poglejte okoli sebe in vam bo vse jasno: jah, če ne boš igral na violino boš nič, poglej kako si oblečen – vsi tvoji kolegi imajo to in ono ti pa si takšen, ne moreš se družiti s Poldetom ker njegov oče je smetar, moraš hoditi k verouku drugače te bo bog kaznoval, moraš študirati drugače boš nihče,….itd itd….. Gre za zakorinjeno zagrenjenost in nesprejemanje lastne identitete skozi stoletja. In ravno zaradi tega je veliko grenkobe v ljudeh. In ravno zaradi tega kopiramo vse kar nam je poslano v spam. In dokler se to dogaja, ni osebne rasti – tiste ta prave. Temveč eno prazno govoričenje in napuh zato da smo ˝IN˝. Važno, da sin dokonča študij četudi s plonkanjem. Zato pa danes imamo toliko bankrotov.
Celotno področje Balkana je zaznamovano s tem ker so ljudje, ki so se znašli na tem območju enostavno toliko obremenjeni z lastno identiteto. Kamorkoli se obrneš se vsi pogovarjajo o tem kako se nič več ne govori tapravo slovenščino, da kolk je to hudo ipd. Pa kako je čedalje več tujcev pri nas in imajo preveč pravic, pa kako nič ne cenimo sebe in svoje, ipd. Pa kako je malo slovenskega ostalo ipd. Cel svet stremi k enakosti in rušenju meja med ljudmi, po globalizaciji na vseh področjih, kamorkoli hodiš po razvitih državah se lahko sporazumevaš v angleščini in te nobeden ne gleda grdo, so ljudje odprti, pri nas pa je treba nujno znat slovensko. Takoj ko se vidi da nisi slovenc si že na udaru. In dokler bo tako, ne bo napredka. In dokler se bodo ljudje med seboj ocenjevali po tem kdo je kaj in kdo je na kakšnem položaju, in kdo ima koliko premoženja, napredka in osebnostne rasti ni. Stanje v Sloveniji od osamosvojitve do danes potrjuje ta dejstva. Slovenci se v tem času niso ničesar naučili in se niso spremenili. Tajkuni so pokradli državo, narod pa še vedno liže rit tistim ki so na položajih: jah, z njim je treba lepo ravnat ker ne veš kdaj ga boš rabil. To je miselnost Titove Jugoslavije in dokler bo tako, ne bo napredka. Dokler se bodo osebe cenile glede na to na katerem položaju so in ne glede na to kaj so dosegli, kaj dobrega so naredili za družbo, id dokler bodo na položajih ljudje, ki si ne zaslužijo biti na teh položajih, napredka ne bo. In stanje v Sloveniji tudi po recesiji kaže na popolnoma enako obnašanje.
Kaj pomeni da se izgubiš in greš v napačno smer pri raziskovanju sebe? To, da se znajdeš v okolju, ki nikakor ni primerno zate in zato da preživiš v tem okolju in si sprejet, greš korak nazaj in delaš tisto kar je v nasprtoju s tvojimi načeli in osebnostjo. Ker če nisi tak, te družba izobči. Nisi zanimiv, če nimaš Iphone, pa če nimaš točno takšne frizure, pa če tvoj foter ne vozi bmw. Ko odrasteš pa nisi zanimiv če nisi pokvarjen, če se s teboj ne da manipulirati, pa če poveš iskreno svoje mišljenje, če ne potrdiš kar tvoj šef / mož / žena reče samo zato da oni nahranijo svojo zlobo – tj. nisi zanimiv, če se ne lažeš za druge, nisi sprejet ker se trudiš in delaš, ker se izobražuješ. Zrasli smo v duhu, da mora žena potrditi kar mož govori samo zato ker je njen mož in nima pravice nasprotovati. Ali se vi zavedate sploh kakšen je ta nivo osebnostnega razvoja? Vzgojeni smo v duhu, da mora žena posrpavljati, kuhati, skrbeti za otroke, mož pa s tem nima nič. Da en oče ne želi imeti nič z vzgojo in vzrejo lastnih otrok….halo. Pa, da ne govorim o tem da je alkoholizem in nasilje del vsakdanjika in si čuden, če se temu zoperstaviš…..
Ja, izgubiš sebe in svoje ravnovesje, če se raziskuješ v takšnem okolju in med takšnimi ljudmi, ki nimajo nobenih moralnih ali etičnih načel, ki jim je pomembno samo danes in samo jaz. Ker v tem primeru pride do nazadovanja in ne do napredka. In ker smo ljudje po naravi takšni da iščemo mesto v družbi, se izgubimo če iščemo mesto v družbi, ki je zalutala. Konkreten primer lahko navedem iz mojega življenja, ko sem se znašla v družbi deklet za katere sem mislila da so prijateljice in verjela, da so cool – ker pač takšna sem (ne obsojam ljudi v napej). Nakar skozi čas spoznam da gre za dekleta, ki jim je važno samo jaz in danes – ena je imela fanta, istočasno pa delila posteljne radosti z drugim poročenim moškim, in njen odgovor je bil, jah pa če doma ne dobi kar rabi si mora drugje priskrbeti. Meni kaj takega nikoli ni bilo sprejemljivo. S časom sem se distancirala od te družbe. In kaj se je zgodilo: bila sem izobčena in sem ves čas dobivala očitke, da kako sem čudna, kako z menoj nekaj ni vredu in seveda sem s časom začelo to verjeti. Če ti kar nekaj ljudi to reče, začneš verjeti in izgubiš sebe in svojo identiteto. Tako kot izgubiš sebe ker slepo verjameš staršem po nekaj desetletjih pa se zaveš in spoznaš, da niso oni tisti ljudje, ki te lahko ocenjujejo in ti limajo nalepke, ker so samo naredili kar precej gorja. Torej, lahko v neki družbi zrasteš, lahko pa nazaduješ. In traja kar nekaj časa, da se zaveš. To sem želela povedati.
Hvala lepa za vse zapisane besede. Veliko časa ste si vzeli. Napisali ste tako kot je. Res na daljši rok težko verjameš, da je s teboj ni nič narobe, če ti ljudje okoli tebe govorijo, kako si čuden. In to ne sprejemanje je tako razširjeno med nami. Zakamuflirano ne sprejemanje sebe in odkrito ne sprejemanje drugih.
Lep pozdrav,
Mateja Debeljak, Društvo VseDobro