prosim za definicijo motnje
Najprej lep pozdrav vsem na forumu. Dolgo časa sem bila le bralka, ker se bojim razkritja svoje zgodbe z določene strani, ampak zdaj sem se odločila, da se vam vseeno pridružim, saj sem tu našla VELIKO koristnih informacij, odgovora na določeno vprašanje, ki me muči že dolgo, pa ne. Zato bom zdaj vprašala dr. Drnovškovo, GitoAno in ostale: v mojem življenju je oz. je bila določena oseba, ki ji bom rekla kar DO, ki ima definitivno duševne težave, ampak ne vem, ali je MOM ali histrionik ali kaj drugega. Za histrionika ji manjka tista seksualno zapeljevalna komponenta, sicer pa ustreza.
Gospa Drnovšek je govorila o tem, da momovci ne razumejo povezave med vzroki in posledicami: sem bi lahko dali tudi dotično osebo (DO), ki ni NIKOLI odgovorna za nič, kar se zgodi; DO je ŽRTEV okoliščin in se zgolj in samo na odličen način odziva na te strašne okoliščine, drugi je pa ne razumejo in zato je ta DO zapovrh vsega še ŽRTEV (to vlogo pa naravnost OBOŽUJE, mislim resnično obožuje). In da, edini način za uvid je, da bi ji VSI zaprli pipico. Ampak to ne gre skozi; vedno so ljudje/sorodniki, ki tega niso zmožni. In potem pritiskajo na ostale, ki so se vlogi reševalca odpovedali.
Še nekaj besed dr. Drnovškove: »Na kratko pa: MOM ima v sebi kaos, negotovost in drugi so na svetu samo zato, da skrbijo za njegovo srečo in varnost.« Tudi omenjena DO v drugih vidi le eno: kaj lahko ti storiš zame? Finančno, z delom, s svojim časom … Kakorkoli. Pa tudi sama rada pomaga, in sicer takrat, ko tega nočeš in izrecno odkloniš, ti vsili svojo »pomoč«. Tako da hkrati seveda preuredi tvoj urnik po svoje in povzroči kaos. Zato sem zelo zgodaj stvari (vse, kar se le zmogla glede na to, koliko sem bila stara, bila sem na začetku te zgodbe namreč otrok) naredila sama, kasneje pa tudi plačala, kolikor je bilo treba za storitev, ker bog me ubrani njenih uslug!
Poleg tega so ostale bistvene značilnosti te osebe: name je vedno vpila (zelo veliko in strašno intenzivno), na mojo sestro ne, na očeta (100% MOM, ustrezal vsem merilom), tudi kar pogosto. Rada izsiljuje z jokom (vse) in samomorom (mene pogosto, očeta občasno, sestre pa ne). Vedno je ljudi izsiljevala za denar (največ mojo sestro), vse pa je pognala za posli, od katerih so ostali le dolgovi.
To je na kratko vse, itak je razvidno, da gre za mojo mamo, s katero nimam več stikov, ker ogroža moje duševno zdravje. Ker vem, da se ni zmožna spremeniti, sem pred leti prekinila odnos in vztrajam pri tem. Od takrat mi gre veliko bolje, bila sem tudi na psihoterapiji, ljudje okoli mene pohvalijo moj napredek, so pa tudi taki, ki me hočejo prisiliti v vrnitev v ta odnos, česar nočem in ne zmorem. Ker bom kmalu tudi sama mati, me ta tema zadnje čase okupira (prej me ni). Tudi izsiljevanje sorodnice, naj vzpostavim odnos mi je le povzročilo hude nočne more. Sem ji pa rekla, da naj odneha in me je upoštevala.
Upam, da dobim kako »definicijo«. Meni bi namreč pomagalo, če lahko dam na zadevo nalepko, če vem, za kaj gre. Hvala.
oj
saj ne potrbujes nalepke, vazno je obnasanje, in ce siga prepoznala, potem se lahko nanj odzivas in se ne pustis ujeti v pasti.
tudi jaz sem vcasih mislil, da potrebuje dignozo, ampak kaj naj z njo?
postavljanje meja in doslednost je za vse enako, tudi ce je samo prijatelj, ki je prestopil dolocene meje…
lp SVO
SVO, tole si pa tako lepo povedal!
Zdi se, da imamo ljudje, ki se na kakršenkoli nacin zapletemo z momovci (tudi, če samo kot sodelavci: https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=465&t=11038676 ), nenehne dvome. Dvomimo vase in v to, kar nam sporocajo lastni občutki. Verjetno zato iščemo neko diagnozo, da bi končno le imeli dokaz, da imamo prav. Dokaz, da so naše meje res prestopane in zlorabljane. In da bi si morda končno le drznili reči: Dovolj je, tega se ne grem več!
Ugotovila sem, da sem počela enako. Zdaj pa si počasi jemljem pravico, da mi ni treba utemeljevati in opravičevati tega, da z nekom nočem imeti več opravka. To je moja odločitev in pravzaprav sploh ne rabim nobenih razlogov. Predvsem pa ne rabim dovoljenja okolice, da prekinem stike. V službi sem kontakte zelo omejila. Pa še jih bom 🙂
Vida2017, pogum velja!
Pozdravljeni!
Pozdravljam odprto temo, kako reči “NE”, ki je za nas bistveno bolj pomembna, kot vse diagnoze, ki jih iščemo… Vse življenje me je spremljala nezdrava krivda, zato je bilo reči “ne” zame ena težjih lekcij. Zelo dobro je o tem veliko razmišljati, ker šele tako se učimo postopno oblikovati naše notranje meje, ki so bile pri nas popolnoma okvarjene…
Prilagam link zanimivega članka: http://cdk.si/sci/cl_nenigrdabeseda.htm
Vsem želim veliko uspeha! Lp Odmev
Pozdravljeni!
Verjetno se med tem, ko ste čakali na moj odziv že sami našli odgovor na svoje vprašanje. Diagnoza je nek predalček, kamor uvrstimo neko vedenje, čustvovanje, razmišljanje in življenski slog, ki vse našteto odslikava. Tudi odzivi okolice so pomembni za diagnozo. Pa tudi načini reševanja proboemov s strani okolice.
Kot je videti iz vašega opisa, ste našli zase odlično rešitev in ste prekinili stike. Nič ni narobe s tem, saj vam gre očitno bolje na ta način. Včasih je to edini možni način. Seveda bi si vsi želeli, da bi se ta človek spremenil, pa žal ne gre tako. Spremenimo se mi sami, uvedemo neke strategije varovanja. Sedaj ste na novi točki, ko se boste spet poglobili vase in se odločili, kako boste opravili z vašim dvomom, ki ga je še vedno za izvoz. Za vas je biti samozavesten in odločen, verjetno znak egoizma in egocentrizma, pa še boleče za okolico. Skratka – dvom je normalen pri zdravem človeku, ki se odloča. Dopustite si nekaj dvoma, pa tudi nekaj odločnosti. Majhen dvom nenehno preiskuša naše odločitve, kar je prav. S strani vaših sorodnikov, ki zaradi ljubega miru hočejo še vas vplesti nazaj ali pa vam zavidajo, da ste se umaknili, utegne pasti še kakšna izjava – na primer zelo boleča je tista, da ste eneko nepremalkjivi in nedopovedljivi kot mama …. ker pač ne želite “pomagati” njim nositi breme, ki so si ga naložili. Naj vas ne prizadane takšno mnenje. Je le odraz nerazumevanja, neodločnosti in še hujšega dvoma, kaj je prav in kaj ne. Vi pač mislite, da je tako prav, kot ste se odločili. Ostali pa niso sogovorniki za stvari, ki ste jih sama pri sebi že sklenila in se odločila. Niste enaki kot mama – kajti preveva vas dvom in vstrajate v odločitvi, ki je korista, namesto da vstrajate v svoji zmoti. To pa je velika razlika.
LP
M