Hočem umret
Zdi se mi da se mi podira svet, ni mi do življenja, veliko krat sem že želela narediti samomor, pa mi ni uspelo imam tudi strokovno pomoč in mi ne pomaga. Razlogi da nočem živet jih je preveliko. Stara sem 16 let in nimam volje do življenja. Vse mi gre narobe, vse zaserem…nočem več, mi je še sploh kaj v pomoč?
Postavi vprašanje raje tam:
Čist razumem… Sem tudi sama nekaj let nazaj razmišljala o samomoru. Pol pa mi je v glavo šinila misel, kaj bi s tem naredila ljudem, ki me imajo radi. Staršem, sestri, starim staršem, fantu, prijateljem… Koliko žalosti in trpljenja bi jim povzročila. Vso krivdo za mojo smrt bi prevračali nase, češ da bi lahko kaj storili, da bi to preprečili, pa niso. Zastavljali bi si nešteto vprašanj, na katere pa nikoli ne bi dobili odgovora. Poleg tega pa so moji starši enkrat že morali pokopati otroka (mojo najstarejšo sestro, ko je bila še čist majhna) in res nisem mogla dopustiti, da bi šli še enkrat čez to. Sčasoma sem pogruntala, da je bil samomor najbolj sebična in neumna stvar, na katero sem kadarkoli pomislila. In namesto, da bi zbežala od problemov s tem, da bi se ubila, se z njimi raje spopadem. Ne uspe mi vedno, kadar pa mi uspe, so občutki sreče, zadovoljstva, zmagoslavja nepopisno lepi. In zaradi teh občutkov je vredno živeti 🙂
Zato dejte rajš dobro premislit, preden nardite kakšno neumnost. In ne igrat vloge žrtve, ker to NI rešitev. Raje se spopadite s problemi in se na koncu počutite kot zmagovalec. Vam povem, se splača potrudit 🙂
Kot je rekel John Lennon: “Na koncu bo vse dobro. Če ni dobro, potem še ni konec.” 🙂
NE SE PREDAT!
LP, T
