Pozdravljena, ga. Mateja.
Mogoče moje vprašanje ne sodi na ta forum, ker pa izredno cenim vaše mnenje (po veliko prebranih strokovnih odgovorih), sem se odločila povprašati vas. Upam, da mi lahko pomagate.
Imam težavo oz. da ne rečem kar celoživljenjsko breme, kako se odvaditi kajenja. Začela sem pri 13ih letih, se potem dolgo opogumljala in pri 25h odnehala. Za cela 4 leta! Seveda sem se takrat zredila, ampak potem tudi veliko športala in prišla še na nižjo težo kot pred prenehanjem. Zelo zadovoljna sama s seboj. Sledil je en sam samcat kiks na eni zabavi, ko sem prižgala eno cigareto. V enem tednu sem bila spet notri. In tako še do zdaj, ko sem stara 32 let. Vmes mi je uspelo za mesec, dva, ampak očitno potem zmanjka tistega vztrajnostnega momenta 🙂
Res, ampak res ne bi želela zboleti enkrat v prihodnosti. Predvsem pa mi je zoprna odvisnost sama. Že tako ne maram občutka vkalupljenosti, sem precej samosvoja.
1. 3. sem se odločila, da ponovno poskusim prenehati. Obenem bom povečala telesno aktivnost, takrat bo tudi že dovolj toplo za zunanje športe. Ker pa vem, da bom prvi mesec zelo slabo spala (vedno je enako) in bom tudi zelo nemirna, bi vas vprašala, kaj priporočate za umirjanje. Takšno, notranje umirjanje. Bi mi pomagalo, da si vsak dan ponavljam cilje? Naj poskusim z meditacijo? Pravzaprav, kako naj se fokusiram na svoj cilj do te mere, da bom na notri umirjena …
Si pa zelo želim prenehati.
Najlepša hvala za vse vaše sugestije.
Lep pozdrav.

Pozdravljeni!

Najprej hvala za kompliment! Naj vam takoj na začetku izrazim svoje občudovanje, da gojite samosvojost. Bravo! Super! Odlično!
Izziv, ki mi ga postavljate, je velik. Kompleksno vprašanje mi postavljate, še težje pa je, ker vas ne poznam. Če bi poznala vaše navade, začutila vaš energijo, … bi mi bilo lažje.
Glede na to, da ste športni tip človeka, boste živčnost najlažje premagovala s športom. Zdravljenje živčnosti – notranje napetosti, ki je običajno povod za odvisnost, poteka na način, da jo najprej čim bolj celovito občutimo. Če se jo želimo znebiti, je pomembno, da se povežemo z njo, jo zaznavamo in jo nato spravljamo/izpuščamo iz sebe. Za vas bi predlagala, da jo občutite med tekom. Predvidevam, da tečete. Glejte, takole vam bom sugerirala. Izberite si tekaško progo, nekje, kjer je res lepa narava, nekje, kjer začutite povezavo z materjo Zemljo na prav poseben način. Četudi se morate do tja zapeljati z avtomobilom. Lahko imate več tekaških prog, ampak ne vedno druge, naj se ponavljalo. Mogoče si izberete ene tri, različnih težavnostnih stopenj. In potem vsak dan proti glede na stopnjo notranje napetosti izberete pot. Če bo notranja napetost večja, boste izbrali težjo različico tekaške poti in obratno, če boste manj notranje napeti, lažjo. Tista, ta lažja naj bo čim bolj panoramska. Vedno preden boste začeli teči, naredite nek notranji obred, prošnjo ali namen, da tek posvečate/namenjate temu, da iz sebe odstranite razloge, ki vas nagovarjajo na kajenje (poleg seveda telesne odvisnosti). Ko boste tekli, si govorite v sebi: dovolim, da me zapusti vse, znotraj mene, kar omejuje mojo svobodo, dovolim, da odhaja od mene, dovolim,… ne pozabite se zahvaliti, da je bilo to, kar, vam je sedaj ovira, nekoč nekaj koristnega, potrebnega. S hvaležnostjo se poslavljajte od vsebin, ki vas sedaj omejujejo. Zaupajte mi, da je hvaležnost najhitrejša pot do cilja. In ko odtečete, si iskreno čestitajte in naredite spet nek mini obred zaključitve teka-rituala osvobajanja. In če ponoči ne boste mogli spati, si v mislih slikajte pokrajino, po kateri tečete čez dan. Predstavljajte si, kako tečete po tej čudoviti pokrajini, lahko si jo naredite še lepšo in kako ste z vsakim premikom bolj svobodni, bolj samosvoji, bolj notranje čisti…. Če bo nemir prevelik, vstanite in narediti nekaj telesnih vaj, poiščite si tiste, ki vas najbolj umirijo, lahko so jogijske ali kaj drugega. Če ne živite v bloku ali več stanovanjski hiši,, poskusite s skakanjem. Predstavljajte si, da ste na trampolinu in skačete, kot majhen otrok, na vse možne načine, skačete in se pri tem potresavate.
Meditacije, v klasičnem smislu, pri vas za enkrat ne čutim. In lepo prosim, ne obremenjujte se, če boste še kdaj pokadili kakšno cigareto. Če jo boste, jo pokadite čim bolj počasi, čim bolj z užitkom in brez slabe vesti. Če boste raziskovali navade najrazličnejših družb po svetu, boste ugotovili, da v vsaki družbi obstaja substanca, s katero se člani družbe “zadevajo”, odklapljajo od tega norega sveta. Pomembno je, da znamo loviti ravnotežje, da ne gremo čez rob.
Naj bo čim bolj sproščen način reševanja težave – ne “zategvat” procesa z načinom, ki pravi: moram, nočem več kaditi nikoli več, ampak čim bolj sproščeno: uspelo mi bo, slej ko prej, sem na pravi poti, … Ter na drugi strani občutiti, občutiti čim več tega, kar se dogaja v vas in to sproščati iz sebe, v naravi, med gibanjem.
Meni osebno je tudi fina sprostitev izmenično dihanje, ko eno nosnico zaprete in skozi odprto nosnico vdihnete in izdihnete in nato zamenjate nosnico in skozi drugo vdihnete in izdihnete in potem menjate nosnici skozi katero vdihnete in izdihnete.

To bi bilo iz moje strani. V mislih tečem z vami, čez čudovite pokrajine notranjih osamosvajanj….
Pa ne pozabite se smejati sami sebi v vseh tem procesu, za katerega se odločate, namesto graje raje uporabite smeh. Inovativno iščite, kaj vam lahko v danem trenutku pomaga, da ne boste kadili…- to tako sprošča, če si dovolimo malce pošaliti iz vsega, tudi na svoj račun. Pa da vnašamo smešne elemente premikanja h cilju; npr. tečemo in si govorimo smešne stavke o kajenju, si izmislimo pesmico v mislih, si napišemo himno, si naredimo smešne obrede za čez dan, naslikamo posebno majico v ta namen….uporabljajte domišljijo, saj si dovolite biti samosvoji. Meni se zdi, da tisti najbolj prilagojeni ljudje, ki so celo življenje živeli po pravilih, kako se je potrebno obnašati, z največjim obžalovanjem zapuščajo ta svet.

Mateja Debeljak, univ. dipl. soc. delavka

Pozdravljeni, ga. Mateja,

najprej res najlepša hvala za vaš izčrpen odgovor. Moram priznati, da se mi vaša ideja zdi super. Že tako sem mislila ob prenehanju kajenja začeti z bolj intenzivno vadbo, zdaj pa bo ta dobila še dodaten simbolični pomen. Tekaške proge sem že izbrala in zdaj pravzaprav komaj čakam, da napoči marec 🙂
Zelo pa se mi je vtisnila tudi naslednja misel: “Zaupajte mi, da je hvaležnost najhitrejša pot do cilja.” Mislim, da nekaj bo na tem, moje življenjske izkušnje že kažejo tako. Seveda pa ne bom pozabila na vse skupaj gledati s humorjem, ko bo le šlo 🙂
Hvala še enkrat za opogumljanje in se kaj javim, ko bom na poti do cilja.
Lep pozdrav.

Hej.
Jaz sem nehala kaditi, ko sem prebrala knjigo Končno nekadilci. Čisto enostavno in zdaj ne kadim že 2,5 let.

Lp