Pozdravljeni,

imam zelo velik problem. Ne vem, ne zmkrem več sama. Imam otroka starega malo manj kot dve leti. Hodila sem k psihoterapevtki zaradi poporodne depresije in enkrat nisem mogla iti, sem ji sporočila, a nisem dobila več odgovora. Pisala sem ji po tem vsaj še enkraat, a nič. Že zelo dolgo ne hodim več, najprej je bilo stanje vredu, skoraj malo boljše. Sedaj je pa še stokrat slabše. Slaba mama sem. Nikogar nimam, ki bi me podpiral, mi stal ob strani, mi pomagal… samo mama in gospodinja (pa še to zelo slaba. Toliko da skuham in pospravim kuhinjo in posodo pomijem. Drugače je pa hiša svinjak). Tudi mama sem slaba. Nimam svojih hobijev, delam samo kar se od mene pričakuje, pa še to glede hiše bolj malo. Večinoma sva z otrokom sama. Živimo pri mojih starših. Odnosi so slabi. Odkar sem nehala dojiti otroka, je zelo žleht. Zaradi mene. Ko ne morem več in ker sem vedno sama, nimam pomoči (ati obstaja in živi zraven), ponorim. In mi otrok začne načenjati živce, ga udarim. Pozna se mu ne. Psihično pa. In odkar ne dojim ke postal divji. Ponoči se premetava, po meni, po postelji, joče, udari me. In ker ga ne znam umiriti, sem ga tudi močno prijela, če me je cuknil, sem se zadrla, da to mamico boli in sem ga nazaj, da bi videl, da boli in me ne bi več (še huje je zdaj), ušipnila sem ga v jezi, ko sem ga prijela močno. Odrivam ga. In seveda je otrok postal isti. Se meče po meni zanalašč, me krempa, lasa me… ko sva sama in.samo mene. Oz.po partnerjj se tudi meče.Ne vem več kaaj naj. Najraje bi umrla in bi bil mir. Sina uničujem psihično in se bojim, da bo zelo hudo z njim. Tako se bojim tega in ne želim tega. Nočem ga spremeniti v nekoga, ki ne bo srečen, bo imel travme. Nočem postati takšen starrs, stars ki ga otroci ne bodo marali. Kot jaz ne maram oceta. Zelim boti zgleden stars, stars ki je socuten in zna z ltroci. Se igra in ustvarja z njimi. Ima tudi svoje hobije,gre kam brez otrok. Sanjam o “popolnem življeenu”. Ampak ga nikoli ne bom imela. Samo uničujem okoli sebe. Strah me je,ne vem več kaj naj. Aja, odtrok ni cel dan tak. Samo en delcek dneva. Cez dan se sam zaigra, gleda risabke… zvecer pa zacne. Ko se navelica ali je norda zaspan. Ne vem. Partner nima casa. Oz ima prevec dela s svojimi hobiji. Oce ima pa vedno tak podcenjevalen odnos do mene. No.. do vseh. Ampak jaz sem najdlje znjim in se me.je najbolj prijelo. Psihoterapija hre prepocasi. Tablet se bojim. Pa sedaj sem spet noseca in tako ne bi mogla. To se je zacela po tem, ko sem ze bila noseca. Prej se ni bilo tako. Z otrokom. Ostalo pa ni prevec sprememb.
Bojim se, da bi mi vzeli otroka. Ampak si zelim sprememb in predvsem pomoci in razumevanja, ce se sploh da to…

Spoštovani,

koliko žalosti veje iz vašega pisma, koliko bolečine, teže, stiske. Človek bi samo jokal. Jeza, nasilni izbruhi, udarci, prepiri so le odraz, da so spremembe nujne. Res nujne. Tudi vi to veste, a za zdaj ne najdete moči, da bi se izkopali iz tega brezna obupa in nezadovoljstva. Hodite v začaranem krogu. Manjka vam tisti del življenja, kjer bi lahko zadihali, se sprostili, družili, šli na sprehod, počeli nekaj, kar vas veseli, si obnovili svoje moči. To vsak potrebuje, da lahko deli naprej. Zato boste morali čim prej začeti spreminjati svoje življenje in razmišljanje, če želite doseči svoje sanje: »biti sočuten starš, ustvarjati z otrokom…«. Če želite, da se tudi VAŠE življenje umiri, sprosti, da najdete radost v družinskem okolju, boste morali začeti zavestno vnašati spremembe. V nasprotnem vaša otroka čaka podobno življenje in doživljanje, kot je vaše, kot ga živita sedaj. Učita se namreč od vas in vaših odnosov.

Vaše trenutno življenje je skoraj že doseglo dno. Ko človek doseže dno, skoraj ne vidi več rešitev za nič. Tema. Treba je sprejeti odločitev. Če dobro pomislite, je dobra plat tega, da vam dno lahko predstavlja odskočno desko za navzgor, za boljše življenje ali da ostanete spodaj, tu, kjer ste zdaj. Imate torej možnost izbire: da vnesete korenite spremembe v svoje življenje in dejansko zgradite trdno, zdravo osnovo, ki bo trajala, osrečevala, ali pa ne naredite ničesar. Odločitev bo povsem vaša. Prav tako posledice le-te. V primeru, da želite izboljšati svoje trenutno stanje, to pomeni, da se boste morali začeti bolj zavestno in odgovorno soočati z okoliščinami, v katerih trenutno ste. Namesto da ostajate v vlogi žrtve vsega ali vseh (»Nikogar nimam, ki bi me podpiral, mi stal ob strani, mi pomagal… Nimam svojih hobijev, delam samo kar se od mene pričakuje…), boste morali korak za korakom sprejemati nove odločitve, ki se bodo odražale v vaših odnosih. Če npr. nimate hobijev, pa bi jih želeli imeti, organizirajte življenje tako, da se boste nekam vpisali in šli. Vsak teden. Če je psihoterapevtka prekinila sodelovanje z vami, pa čutite, da bi še potrebovali pogovore, poiščite drugega strokovnjaka. Če delate samo to, kar se od vas pričakuje, nehajte tako delati, začnite poslušati in slediti sebi, tako kot čutite itd. Prav tako bi bilo nujno, da tudi vaš partner prevzame svoj del očetovske odgovornosti in preživi nekaj časa s svojim otrokom. Tudi tukaj boste potrebovali odločno držo. Sicer pa si lahko organizirate zunanje varstvo, če drugače ni možno, tisti čas pa izkoristite zase. To so te drobne odločitve, ki vam lahko pomagajo priti iz dna. To ne prinese »popolnega« življenja, ampak življenje, ki ga lahko živi vsak. Je pa za to potrebna volja, vztrajnost, zavestno delo, poslušanje sebe, predvsem pa odločitev »dovolj imam«.

Ko boste začeli vnašati spremembe, tudi energije ne boste izgubljali po nepotrebnem, temveč vas bo en dosežek napolnil z novo. Zdaj največ vaše jeze in nezadovoljstva pokasira vaš otrok, saj je v odnosu z njim edino varno (pa čeprav so razlogi povsem drugje). Vašemu otroku je zelo težko, ogromno jeze in besa čuti, s svojim vedenjem odraža stanje vaših odnosov (v vas kar vre, divja). To kaotično, težko energijo bo tudi otrok v odnosih izrazil; zdaj jo kaže, kot navajate, lahko jo bo stopnjeval ali obrnil proti sebi. Predvsem vaš otrok pooseblja vaše notranje psihično stanje, vaš odnos do sebe in do njega. Nemogoče je v tem trenutku pričakovati, da bo vaš otrok umirjen, vesel, prijazen, ko pa v vašem srcu divja nevihta. Depresija ni nič drugega, kot ogromna količina potlačene jeze in besa, ki ju boste morali predelati v enem odraslem odnosu s strokovnjakom. Zagotovo so razlogi, da v sebi zadržujete ogromno jeze, ki pa ne izvira iz odnosa z vašim otrokom. Vaš otrok vam samo zelo jasno kaže, kako se vi počutite, kje ste, je kot ogledalo. Pogosto ste jezni in besni (tukaj je govora tudi o nasilju), izjemno nezadovoljni, nemirni, obupani, utrujeni, kamor koli se ozrete, ne vidite poti naprej…in te misli vas vedno znova potisnejo še globlje, samo še globlje se ugrezate. Kje je tu pot? Umiriti boste morali najprej sebe, svoje občutke, predelati pretekle zamere, najti svoje notranje ravnovesje, takrat tudi otroku ne bo treba več »noreti«. Takrat ne bo treba več otroka udariti, uščipniti, odrivati, da bi pomirili svojo jezo. Takrat se bo tudi otrok lahko ponoči umiril (on je vseskozi nemiren). Rabite čas zase. Poiščite druge načine za sproščanje. Najdite strokovno osebo, ob kateri boste vse zamere in jezo lahko na varen način umirili.

Terapevtska pomoč je lahko dobra opora na poti sprememb. Predvsem z vidika razumevanja in soočanja z zgodbami, ki jih nosite v sebi, ki ste jih doživeli (nasilje, poniževanje) in še vedno živite. Predvsem boste morali delati na svoji nizki samopodobi in samospoštovanju, da se začnete bolj sprejemati, bolj pozitivno vrednotiti, da se ne boste počutili le kot »žleht« otrok, iz katerega nikoli nič ne bo ali kot žrtev. Prav tako bo potrebno delati na tem, da boste bolj odločni, bolj samozavestni, bolj samostojni, da si boste začeli zaupati, zaupati temu, kar čutite, kar vas navdušuje. Da ne boste samo sledili. Začnite se bolj ceniti, dovolite si zamisliti in doseči, da si zaslužite več časa zase, samo zase – tisti čas vam bo vračal dragoceno energijo, ki jo boste lahko v igri in smehu delili z otrokom. Sicer nimate kaj dati, ker je zmanjka. Preberite tudi kakšno knjigo o ženski moči, o samozavesti, odločitvah. Začnite vključevati vašega partnerja, da prevzame svoj delež odgovornosti. Srečno na vaši poti navzgor in obilo poguma na novi poti. Težje kot je, ne more biti, zato pogumno.