Lepo pozdravljeni!
Našla sem neko kreativno stvar v življenju, ki me zanima in ki jo rada počnem, problem je samo v tem, da vedno najdem nek izgovor da se je ne lotim. Izgovorov je neskončno in običajno sploh niso utemeljeni, tako da očitno sama sebe vlečem za nos. Zdi se mi, da je za tem kar velik strah ki izvira iz otroštva, kjer so mi odrasli pogosto uničili to kar sem imela rada, moje odločitve in hotenja pa so blia nezaželjena. Pravzaprav se neskončno bojim izraziti, vedno se skrivam, tudi pred ljudmi ki naj bi mi bili blizu. Za mano je zelo težka depresija, veliko delam na sebi in ogromno sem se že naučila, vendar bi bila zelo hvaležna za kakšen nasvet glede moje samosabotaže in strahu pred kreativnim izražanjem.

Pozdravljeni!
Vesela sem za vas, da ste našli “kreativo”, ki vas zanima in jo radi počnete. Recept za rešitev vaše težave je zelo preprost: vedno znova poskusiti, vedno znova. Rešitev je v ponavljanju. Priporočam vam to, kar vedno znova ponavljam, da je najbolj pomembno razviti, pozitivni notranji pogovor sam s seboj. Razvijati glas znotraj nas, ki nas spodbuja, tolaži, stoji ob strani in nikdar res nikdar ne kritizira, ponižuje. Meni niso pri srcu instant rešitve, ki so tako moderne na področju samorazvoja, premagovanju osebnih težav: Imam težavo, grem do takega ali drugačnega guruja, mu plačam toliko in toliko in on čiribu, čiriba nekaj naredi in jaz sem čisto drug/a naslednji dan ali pa mogoče čez kakšen dan, če je vmes inkubacijska doba. Ne, jaz zagovarjam tisto, kar ni tako prijetno slišati: da so to procesi, ki trajajo, zahtevajo naš čas, pozornost, delo. Ja seveda, gremo h nekomu ( s tem, da preverimo h komu in zakaj ter s kakšnimi pričakovanji), preberemo to knjigo, gremo na to in to izobraževanje…. ampak vedno nas bo čakalo srečanje samega s seboj, prepoznavanja delov, ki jih še ne poznamo, resničnega odkritja, kako delujemo in nato na tej podlagi prevrednotenja naših načinov delovanja v vsakdanjem svetu in nato ponavljanje novih vzorcev čustvovanja, mišljenj in delovanja. Saj za to gre v življenju, da sami sebe dodobra spoznamo: kdo smo, kaj želimo, kaj nas ovira, kaj vse se nahaja znotraj nas, česa več si želimo in česa manj, kako to vnesti v svoje življenje. Ponovila bom: to so procesi, ki potrebujejo ČAS. Kako nemoderna sem za ta hitri svet v katerem živimo v katerem lahko vse kupimo, kajne? Čas gospa in spodbudno govorjenje, pomaga pa, če vam bo še kdo stal ob strani in vas bo prijetno spodbujal in celo z vami počel to, kar radi počnete.
Naj vam napišem kratek primer ljubečega pogovora samega seboj za primer kot je vaš: ” No zdaj bova pa šli ustvarjati. O.k.; praviš, da še ni čas. V redu. En del mene si želi in drugi ne. O.k. – POMEMBNO JE, DA VES ČAS SPREJEMATE OBČUTKE ZNOTRAJ SEBE, vendar se jim ne prepustite v celoti, vi veste, kaj želite in do tja boste prišla. In nadaljevanje: “O.k. greva še pomiti posodo, potem se pa lotiva. Praviš, da še vedno ne. No samo malo bova šli ustvarjat, čutim tvoj odpor ampak kljub temu bova storili, to kar si želim…. ” In potem, ko ste ustvarjali, se vedno nagradite, da ste to počeli toliko in toliko časa. In vedno znova si ponavljajte, kolikokrat vam je uspelo, ne obremenjujte se za takrat, ko vam ne uspe premagati notranjega saboterja in pohvalite se za takrat, ko vam uspe. Vedno znova bodite pozorni na svoje uspehe, vedno znova.

Srečno! In obilo užitkov v ustvarjanju kljub notranjim strahovom in saboterjem!

Mateja Debeljak, univ. dipl. soc. delavka

Najlepša hvala za pomoč, še posebej za zadnji odstavek. Spomnili ste me, da moram nagraditi in priznati svoje uspehe, na kar vedno pozabim. Verjamem da mi bo sčasoma uspelo zgraditi boljši odnos s sabo.

Tudi jaz vam želim vse dobro!

Identično se dogaja meni Močeradek. Doma me oče ni sprejemal. Ker se nisem zato izražala me potem ni sprejemala družba, a zdaj ko je vse mimo se ne sprejemam sama. No je že veliko bolje, ampaj se še učim osnovnih stvari.. zgraditi sebe. Težko se je osredotočiti samo nase ker sem vedno dopuščala da so me vsi zmotili in vzeli iz mojega ritma. No vsaj poznava sedaj recept kako kuhati naprej. Z majnhimi koraki in počasi do svoje energije. Je pa res težko in žalostno ker sem zato še zdaj šele na začetku. No vsaj gremo nekam. Če se dela na tem so zagotovo spremembe. Srečno! Lp, Marcija
https://m.sensa.si/osebna-rast/povezava-med-notranjim-saboterjem-in-custvenimi-ranami-odnosa-z-materjo/

Marcia, hvala za dober članek! Moja mati mi je večkrat nehote dala odgovornost za njen neuspeh, pravzaprav celo za njen propad v življenju. Seveda imam zaradi tega občutek da ne smem živeti, kaj šele uspeti… Še enkrat hvala, ko je človek pripravljen na spremembo, ga vedno najdejo prave informacije 😉