Poznava se že dolgo časa. Resno pa sva skupaj dobrih deset let. Imava otroka (10let). Od vsega začetka me je nekaj motilo, pa nisem vedel kaj. Nekako nisem zmogel vzpostaviti pravega pristnega ljubečega odnosa, čeprav sem se trudil. Bila je pa zelo pozorna in tako nedolžna ter zelo uspešna izobražena ženska. Tako, da sem se navezal in mi je njena pozornost godila. Dajala mi je vtis poštenjakinje, dobrosrčne in odgovorne ženske. No pol pri skupnem gospodinjstvu so se pa začele stvari počasi odvijati v čudne smeri in maska je počasi padala. Začelo se je z stalnim nadziranjem po telefonu in preverjanju kje sem in kdaj pridem in z nerealnimi postavitvami. Če ni bilo karkoli po njeno so bili več dnevni tihi dnevi dokler nisem sam začel govoriti sam s sabo, ker se je delala bogo po domače in je počasi začela komunicirat. To me je vedno rahlo izčrpalo. Tihi dnevi so sicer minili in niso več pogosti.

Njeno nenavadno obnašanje se pa nadaljuje in konstantno ponavlja dan za dnem v hiši za zaprtimi stenami. Obsedena z čistočo in skoraj vsaki dan me opominja kje sem kaj pustil omazanega itd, kljub mojemu trudu, da je vse čisto in mi to striktno s prstom kaže, kje je kaj našla. To me ponovno izčrpava, saj nenehno nekaj pazim, pa sploh nevem kaj. Rad kuham in uporabljam česen ter začimbe, ko si ga privoščim nori po hiši in odpira okna in vrata. Postavlja mi nenehno neke pogoje kaj smem in kaj ne v kuhinji. Tako, da sem skoraj prenehal kuhat čeprav si zelo želim. Zelo rada mi tudi konstantno daje predloge kaj naj počnem in kam naj grem. No takšnih zadev je še precej. Ti pa me najbolj izčrpavajo in motijo. Parkrat sem se že poslovil in je takoj obrnila ploščo. Dobesedno se je metala po kolenih naj ostanem in sem seveda ostal. Ima tudi zelo sočen besedni zaklad in zna biti zelo vulgarna in nasilna. Vedno me opazarja kaka svi..a da sem in kako jem, kako smrdi ko grem na wc, in opozarja na prižgane luči, zapiranje omar medtem ko se še oblačim itd. Izkazuje skrajno nepotrpežljivost. Vse mora biti takoj in zdaj, če zavrneš so grožnje. In pol to naredim samo zaradi ljubega mira.

Problem je, da se to ponavlja. Mene pa močno najeda. Probal sem ji dopovedat, da je takšno obnašanje žaljivo, neprimerno in za mene moteče. Da se ne spodobi za takšno šolano uspešno damo, kot se predstavlja in da to ni vskladu njenega obnašanja, ki ga kaže navzven. Tam se vedno dela fino. Nič par dni je bil mir in “jovo na novo”, kot da robotu razlagam. Ni zmožna pogledati vase. Vedno sem kriv jaz oz. sem jaz problem. Opažam tudi da v družbi vedno povdarja kako je uspešna in imam občutek, da sebe povzdiguje mene pa tlači, čeprav sem tudi sam uspešen in tega nikoli ne omenjam v kakršnikoli družbi. Pa to ne razlaga tako na prvo žogo. Tako da družba sploh ne opazi morda kateri malce bolj spretni pri medsebojnih odnosih.

Vse mora biti tudi po planu. Obvezno sesanje na določen dan neglede na umazanost ali ne. Obvezno planiranje dopustov, obiskov itd. Skratka ni neke spontanosti. Spremljam oz. opazujem obnašanje doma in pri njeni družini že kakšno leto in počasi iščem izhod, vendar mi zmanjka moči. Sem pa sebe že odmaknil iz raznih prerekanj, dokazovanj in počnem veliko stvari za sebe. Včasih pa še vedno padem v njene spine in se počutim krivega, pa sploh nevem česa.

Zadevo spremljam in počasi iščem izhod vendar mi zmanjka moči za finish. Nekako si sedaj urejam ranjeno samozavest in malo berem stvari, ki prej nikoli nisem dajal pozornosti. Matra me tudi kako otroku pojasniti da grem, ker bom takoj obtožen kot zloben in pokvarjen kaj jaz vem kaj še vse od partnerice. Pa seveda kolikrat ga bom videl in kaj lahko pričakujem od takšne zlobne ženske.

Ali ima še kdo podobne izpade žensk/partneric doma ? Malo sem googlal in nasel osebnostno motnjo z imenom “covert narcissist”. In takšne so bojda najhujše. Imam občutek, da je tega precej. Manj moških pa napiše kaj.

Lp

Nadzornik

Njen cilj je, da te spravi pod sebe. Zato ti načenja osebnost, počasi in po stopnjah, kot v zgodbici kako se poruši jez na reki, začne se z majhno razpoko. Praviš, da si poslovno uspešen…če imaš namen oddit pazi, pazi na svoje življenje, da boš odšel dokler si še opravilno sposoben in finančno dovolj preskrbljen. Ne pretiravam. Ne podcenjuj psihološkega vpliva dolgotrajnega izkoriščevalskega obnašanja, travme. Praviš, da te skrbi otrok in govorice. Ko bo opravila s tabo, otroku še medvedka ne boš mogel več kupiti, tako da se s temi vprašanje ne obremenjuj. (mogoče dramatiziram, vendar…. naj še kdo drug pove…). Predlagam pogovor z usposobljenim psihoterapevtom,kdo pri nas res pozna NOM ali MOM in resnično možne negativne vplive na življenje posameznika pa ne vem…

” Probal sem ji dopovedat, da je takšno obnašanje žaljivo, neprimerno in za mene moteče. Da se ne spodobi za takšno šolano uspešno damo, kot se predstavlja in da to ni vskladu njenega obnašanja, ki ga kaže navzven. Tam se vedno dela fino.”

Kakor pravi znan strokovnjak za narcizem Sam Vaknin…pogovarjaš se z LalaLand. Če ima tvoja žena NOM ali ima visoko stopnjo NOM, potem je nesposobna samorefleksije, empatije, se pravi ni sposobna prevzeti kakršnekoli odgovornosti za svoja dejanja. Si pa , tudi če instiktivno, zelo dobro zadel enega redkih možnih načinov pogovora z narcisi. Če jim rečeš, da nekaj ni inteligentno oz kaj bodo ljudje rekli, reagirajo, ker jim je pomemben zunanji izgled. 🙂

Travma nastane kot posledice neke hude zlorabe, naprimer hude fizične zlorabe, pa tudi kot posledica dolgotrajne, lahko vsakodnevne, čustvene zlorabe, ki v ednini sama po sebi lahko izgleda nedolžno ali kot hec.

“Complex Post Traumatic Stress Disorder (C-PTSD) is a condition that results from chronic or long-term exposure to emotional trauma over which a victim has little or no control and from which there is little or no hope of escape, such as in cases of…”

Vaš link

Vaš link

Dobro si zadel jez na reki in majhno razpoko. Pravzaprav odlično. Točno to se dogaja.
Sestavljam se počasi in krepim svojo samozavest. Imam svoje hobije in se oddaljujem od brezveznih konfliktov. V bistvu se učim prepoznavat svoje meje in da nisem čustveno preobremenjem, ker me tam potolče. In če tukaj nisem dovolj močan me zlahka zmanipulira. Učim se kontrolirati svoja čustva in njene izpade. Nisem pa še dovolj psihično močan in pripravljen na odhod. Na tem delam in opazujem. Če si sam ne bom dovolj dvignil samozavest nazaj, sem pripravljen tudi na psihoterapijo.

Nadzornik, pozdravljen!

Poleg ostale literature, ki je večkrat omenjena na forumu (Ne stopajte več po prstih, Zaljubljeni v sanje in druge…) toplo priporočam za branje zelo zanimivo knjigo Alenke Rebula: “Vera vase”. Knjiga vam utegne biti v veliko pomoč tudi pri iskanju ustreznih rešitev. Srečno! Odmev

Ni nujno, da gre pri tvoji partnerki za NOM. Bolj verjetno je MOM, torej mejna osebnostna motnja. Sklepam po tem, kar sem citirala zgoraj. Čeprav točno diagnozo bi seveda lahko postavil samo strokovnjak, h kateremu pa tvoja partnerka verjetno ne bo nikoli šla.
Ena prvih (ali pa vsaj bolj znanih) knjig o MOM v angleščini ima naslov “I Hate You – Don’t Leave Me”, kar veliko pove.
Jaz bi ti vsekakor svetovala, da najprej prebereš knjigo, ki jo je omenila tudi Odmev: Ne stopajte več po prstih.
Obstaja pa še ena slovenska knjiga, za katero ne vem, če je bila že omenjena na tem forumu. Napisal jo je psihiater Vladimir Auer, naslov pa je: Mejna osebnost: viharnost, nihanja razpoloženja, izbruhi besa, strah pred osamljenostjo.
Ko sem jo zdaj malo listala, se mi je odprla na strani, kjer je kratek in dober opis čustvene zlorabe, kar se absolutno dogaja tebi:
“Pretirane obtožbe lahko postanejo čustvena zloraba. To pomeni uporabo strahu ter besednih in fizičnih napadov za nadzor nad drugo osebo. Čustvena zloraba je kot pranje možganov – ker je sistematično uperjena proti žrtvinemu samozaupanju. Na koncu žrtev izgubi ves občutek zase in za svoje vrednote. Tehnika pranja je preprosta: najprej žrtev izoliramo, nato jo izpostavimo stalnim očitkom in jo držimo v napetosti. S tem jo spravimo v stanje, ko prične dvomiti o vsem, kar ve in čuti.”

Ker živimo v družbi, v kateri se moške in ženske že od malega različno vzgaja in socializira, je moškemu težje prepoznati, da je žrtev čustvene zlorabe. Da ne govorimo o tem, kako težko mu je to priznati komu drugemu. Od moškega se namreč pričakuje, da bo vse v življenju obvladal, da bo vse znal rešiti, da ne bo jamral (to je dovoljeno samo ženskam), kajti edino tako bo v družbi veljal za pravega moškega. Ti družbeni pritiski so hudi, zato je moških na našem forumu tako malo. Ampak nekaj vas pa je in na forumu boš našel nekaj odličnih zapisov, ki so jih napisali moški (npr. SVO) in ki ti bodo pomagali izoblikovati pravo strategijo za izhod.

Srečno!
Anuk

Zivjo,

jaz vedno v podobnih primerih predlagam nekaj odmika, da se lahko umiris, dsa se zaznas in zacutis.
Pogledas na kaj se najbolj odzivas, krivda, odgovornost, strah, naštudiraš kako se ti vajini pogovori odvijejo, po katerih se počutiš okoliprenesenega, pa ne znaš točno pokazati kaj je sploh bilo.

Zelo dobro je tudi, če imaš kakega dobrega prijatelja, s katerim lahko predebatiraš dogodke, saj ti bo en tak zunanji opazovalec znal potrditi tvoje občutke, ki ti prižigajo rdeče luči. Recimo meni je bil blazen problem ob malih otrokih najti cas zase, tako, nekaj osnovnega, kot zdaj grem pa s prijateljem jutri za eno uro zvecer na cvek. Za to je bilo treba mnogo prepricevanj in vsega… danes, ko mi kdo pove identicno situacijo, preprosto vidim, da je to nekaj normalenga in preprosto recem ” povej, da imas pojutrisnjem s kolegom vecer za cvek in naj prosim ona poskrbi za otroke”. in to je to – tako stvari gredo v zdravih odnosih…

Sploh pa:
– drugemu lahko poveš kaj te moti, kaj si zelis, enkrat, dvakrat, potem naprej pa je tvoja odgovornost — ni prav, da ostajas v vlogi joj kaj se mi dogaja
– nehas se odzivati custveno, ampak to energijo ohranis zase….
– beres beres … 🙂 ze zgoraj napisane knjige mislim (Ne stopajte, I love you dont leave, …)
– skrbis za spanje, prehrano gibanje, saj ti je to osnova mehanike, da bos lahko funkcioniral…
– si določiš kje so tvoje meje, česa ne dovoliš več in potem zacnes to postopoma uresnicevati
– mogoče ključno vprašanje – kaj te je pripeljalo v ta odnos, kaksen pogled si imel na sebe, a si zasluzis to, ali si kaj kriv za to, ali si ok v zivljenju ce si sam, itn…

se beremo

lp SVO

Nadzorni, strinjam se z vsem zgoraj napisanim. MOrda bi bilo dobro, da si prebereš prejšne poste na tem forumu smo res veliko debatirali na to temo, sploh SVO, ki se nam je pridružil, ko je bil tudi sam v podobni začetni fazi prepoznavanja, da ima hud problem, kot ti sedaj . IN še kup drugih, ampak SVO je to res vrhunsko izpeljal ( sorry SVO ker te vlačim po zobeh, ampak tako zelo sem ponosna na to, kako si ti obvladal situacijo :))

Energijo boš dobil tako, da se boš nehal ukvarjati z njo temveč boš svojo energijo usmeril vase in se začel ukvarjati s seboj. Torej ne, kaj bo ona stroila sedaj, kako bo reagirala…..temveč, kako se počutim, kako sem prišel v to, kaj mi je še ok, česa absolutno ne želim več, kako bom to dosegel…itd.

Posledice dolgotrajnega življenja v takšni situaciji so lahko res zelo hude, četudi se ti sproti ne zdi tako ( oziroma se ti zdi, da je sprot po malem hudo, ampak da ni tako zelo grozljivo, da se še da zdržat) Na tem forumu smo pogosto govorili o tisti prigodi o eksperimentu z žabo, ki bo, če jo vržeš v vrelo vodo, brcala na vso silo, da se bo rešila. Če jo daš v hladno in nato počasi segrevaš, pa ne bo opazila, kako zelo se segreva, ker se bo sproti prilagajala, vse dokler ne bo umrla. Tako nekako je živeti v takšnem odnosu, če se ne naučiš postaviti meja in jih potem vsak trenutek braniti.

Prvi korak je najtežji, še posebej, ker se ti zdi, da bi se moral soočiti s tisoči stari naenkrat in ti je odnos že izpil precej energije. Vendar se v resnici vedno premikaš zgolj korak za korakom ( ko se enkrat začneš, je naslednja travma zakaj gre trako počasi, ker bi vse naenkrat).

Zelo pa ti priporočam psihoterapevta, ker je lažje in hitreje, ampak mora vedeti, kaj počne. Kar nekaj ljudi iz foruma je že poizkusilo pri [email protected] , ki je odlična psihoaterapvtka in res obvlada to temo, ker če nekdo tega ni doživel ali ni res hud strokovnjak, potem ni šans, da ti lahko pomaga, kvečjemu še večjo zmedo lahko naredi.

Ampak za začetek začni brati, se izobraževati in počasi se bo, že zaradi zavedanja, kaj se v resnici dogaja in da nisi niti nor, niti edini , začela ostriti slika, kaj pa lahko narediš v tvoji situaciji.

GittaAna

Prosim za nasvet na linku
https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=465&t=11048550

Nadzornik, pozdravljen!
Imam popolnoma enako situacijo, le bolj izrazite simptome in nekaj stopenj višjo agresijo.
To ti je verjetno znano: http://narcisticnaosebnostnamotnja.weebly.com/simptomi-v-praksi.html.
Vsak želi svojim otrokom le dobro, zato je dva majhna otroka težko pustiti pri taki osebi in si človek pomaga kot si lahko.
Pogovor s psihoterapevtom, branje knjig, meditacija, šport in večno poskušanje doseganja samozavedanja partnerja so vse super stvari, ki pa žal samo blažijo simptome nezdravega odnosa.

GittaAna, laskas 🙂

ampak nekaj pa se mi je potrdilo v zadnjih letih – res se na zacetku zdi kot da se stvar ne premakne nikamor, zdaj pa, ko peljem nazaj otroke k bivsi partnerki, pa si ne predstavljam da bi tam se zivel v tistem zosu, pa mi je uspelo priti od tam…torej se da, s spremembo sebe, z nizjimi pricakovanji, z drugacnimi pogledi…

Res je to kar pisete, treba je gledati sebe, zdrav egoizem, si pustiti da se zacutis. Da ves, da nima veze, kake volje bo ona doma, ko bos prisel, ampak da je vse odvisno od tebe. Tole je ze nekdo pisal, pa se je zgleda meni takrat usedlo – ce imas dober dan, potem prides domov dobre volje, ona krici/je tiho/ obtozuje, ti so dobre volje, to pokazes, to pokazes otroku, po tem se ravnas. Lahko pokazes nekaj socutja ker se oni drugi ne pocuti ok, ampak to je pa vse.

S takim tipom osebe ne mores iti razglabljati kako in kaj in zakaj je on to in kaj ce bi ti to …to pac na zalost odpade, s tem na zalost odpade tudi zdravo partnerstvo…s tem odpade tudi iluzija da imas doma neko family…(intermezzo…me spominja na dogodek ki sem ga imel v trgovini z otrokom..on bi pac neko igraco..ampak ne bomo zdaj zapravljali 15 evrov za igraco kar tako, to bomo ob kakem posebnem dogodku, ok? ne razume on hoce, ze izsiljuje, on (6 let) to mora imeti jaz se enkrat lepo ponovim in zakljucim in gremo dalje… uzaljen, noce govoriti z menoj…ampak ko pridemo domov se crkljamo in se imamo radi in je vse ok…to je normalno za letnika – si pa ne predstavljam da bi na dolgi rok imel tak odnos z mojim odraslim partnerjem in tocno to dse je meni dogajalo)….nimas…ok, potem imas tu samo se otroke, to je najpomembnejse..no, pa ti. In potem zacnes dajati na tehtnico, kako ti funkcioniras v tem zosu.

Meni je bila orientacija ali grem v minus, ali sem na nuli, ali mogoce celo zivim… in ko se je po fazi razlocevanja, ki je kaar trajala, jasno videlo, da grem v minus (psiha, fizicno zdravje), je bil odgovor na dlani….grem stran, to za seboj potegne veliko slabega, ampak verjamem da nic ne more biti slabse kot da jaz tma postanem rastlina, otroci to gledajo, poberejo vzorce kako zgleda da mama krici na oceta, ga udari, da mama nikoli ne objame oceta, itn… to ni ok…zgled je po mojem mnenju ene 90%…

mislim da je Dernovskova pisala (kje ste kaj gospa doktor :-)?, ta faza je ok, in si jo lahko dovolimo imeti, ker je vsaj meni dovolila, da sem zacel razmisljati o moznem odhodu, da se ga nisem vec bal. Sele potem sem takorec postal svoboden da sem se sploh lahko odlocal. In tudi zaradi same vesti sem si rekel, da bom res poizkusil vse, tako da si danes res nimam kaj ocitati…ceprav mi kak prijatel rece, da on bi spokal ze po enem mesecu…mogoce… in ta faza kot zgoraj pisete, mora biti podprta s psihofizicno podporo, dobrim prijateljem, brez alko in substanc…

knjige pa, za brati ja… dobra je tudi “Too good to leave or to bad to stay…
https://www.amazon.com/Good-Leave-Stay-Step-Step/dp/0452275350

lp SVO

Problem je, da se to ponavlja. Mene pa močno najeda. Probal sem ji dopovedat, da je takšno obnašanje žaljivo, neprimerno in za mene moteče. Da se ne spodobi za takšno šolano uspešno damo, kot se predstavlja in da to ni vskladu njenega obnašanja, ki ga kaže navzven. Tam se vedno dela fino. Nič par dni je bil mir in “jovo na novo”, kot da robotu razlagam. Ni zmožna pogledati vase.

Pa da prihranis veliko energije – glede na zgoraj napisano – poglej vase in se vprasaj, zakaj mislis, da ji moras dopovedati, pa na tak, na drugacen nacin… en zdrav clovek bi po dveh treh variantah nekaj malega dojel, se nekaj pogovora in bi slo na bolje. Tu ne more iti. Zato tvoja in tudi moja “urge to merge” odpade, ni potrebe – ona druga stran ve kaj tebe moti, kaj si zelis itn… pa tega ne uposteva. Torej?

Jaz sem nehal razlagati, povedal sem cesa ne dovolim, kaj se bo potem zgodilo, in potem sem to storil (sel ven, prekinil pogovor, se nehal pogovarjati itn… (kar mi je bila znanstvena fantastika pred 10 leti – KJE sem zgresil to ucno uro v mojem otrostvu se sprasujem) in potem odnos po tem funkcionira – zalostno – kot s 6 letnikom, ampak tocno tako je, ni druge, zal. Sprejmes?
lp SVO

SVO, odlična posta!

SVO nič ne laskam, tvoja transformacija iz “brezupne” situacije v staus, kjer lahko potegneš najbolje iz situacije, kar lahko in zaščitiš vsaj sebe in otroke se je odvijala ( vsaj za primer, ko imaš nekoga z MOM v svoji bližini) skoraj s svetlobno hitrostjo 🙂

Spremljala sem res veliko ljudi ( tudi na tujih forumih) in le malokdo se je tega lotil tako sistematično, do konca, preizkusil res vse in nato našel rešitev. Že ločitev običajnih zakoncev je naporna in traja ( pa s tem ne mislim, da je rešitev zgolj ločitev, je pa v največ primerih) splezati iz odnosa z MOM, NOM, še posebej, če imaš otroke, pa običajno traja leta in leta ( če nič ne veš, oziroma, ne razumeš, zakaj gre).

Zato res priporočam vsem moškim( pa tudi ženskam), ki so tukaj, da pobrskajo v iskalniku tvoje poste, saj lahko res spremljaš, kako poteka takšno “učenje”. Je pa vseeno treba vedeti, da je vsaka situacija drugačna in da smo si ljudje različni, zato tudi to ni edini recept za rešitev.

GittaAna

>GA Ja, ma mislim, da je pri takem plezanju ven res pomembna sistematicnost, jaz marsikateremu ki ga srecam, in je v podobni situaciji, recem tocno to kar so/ste meni govorili tule: pazi na zdravje, jej zdravo, spi, gibaj se, sportaj, meditiraj, moli, izogibaj se alkoholu, beri, premisljuj, dodal bi se da postavljaj vprasanja, pusti odprto glavo za drugacne poglede in razumevanje, kako lahko nekdo na drugi strani cisto drugace dojema situacijo…

Glede kaksne diagnoze ne morem nic reci, v koncni fazi pa kot je bilo tudi ze tu veckrat receno, niti ne igra meni osebno vec vloge ali je to mom nom bilokwa.. vazno je obnasanje, dejanja….stvari, katerim zdravi clovek z jasno definiranimi mejami zna odlocno reci ne, tega ne dovolim, itn…in potem se odgovori in pot sami zacnejo kazati.

lp SVO