Pozdravljeni,
Stara sem 20 let. Pred približno 2 letoma se mi je 1. zgodilo, da ko sem skušala zaspati oz. predvidevam, da sem bila že v nekem začetnem procesu spanja, če se lahko tako laično izrazim mi je srce začelo noro razbijati, imela sem občutek, da težko diham, nakar se mi je zazdelo, da se je srce ustavilo. V tistem paničnem trenutku sem pomislil, da me je zadela kap, ista zadeva se mi je večkrat ponovila, včasih v lažji drugič v hujši obliki, sem pa vedno nekako imela občutek, da umiram in da duša zapušča telo, vem da se sliši smešno vendar je bil občutek še kako realen. Šla sem do osebne zdravnice, ki mi je samo na kratko povedala, da to ni nič takega ter, da se to pogosto dogaja tudi mojim sovrstnikom. Za tem se mi je ta zadeva še nekajkrat ponovila, vendar sem se vsakič spomnila na to, kar mi je rekla zdravnica ter se nekako pomirila, čez čas se je to dogajalo vedno redkeje. Že kakšno leto pa se mi dogaja, da sanjam o lastni smrti oz. da omedlim, pri čemer se zopet pojavi občutek, da duša zapušča telo. Te sanje so zelo mučne, vedno se nekako borim za življenje, nočem umreti, bežim pred nevarnostmi ipd. vendar se vsakič znova zgodi, da sanje pridejo do te stopnje kjer se predam smrti, ker se nekako ne morem več upirati in duša zapusti telo na kar se vedno zbudim. Spim po minimalno 8 ur, sem študentka, imam obveznost, vendar sanj ne povezujem z njimi torej, da bi bile posledica nekega stresa, ali pač? Čez dan sem zaradi sanj večkrat zmedena pretresena, šokirana in ravno to me najbolj moti, da lahko neke sanje tako vplivajo name. Priznam, ko v realnem življenju razmišljam o smrti se je zelo bojim, ker si ne znam predstavljati kako je ko te ni (v nebesa žal ne verjamem). je možno, da ta strah podoživljam v sanjah? Ima kdo podobno izkušnjo? Kako si lahko pomagam? Kakšna lažja pomirjevala?
Že v naprej hvala za odgovore ter za vsako deljeno izkušnjo!

Pozdravljena inaaa1!

To kar opisuješ, da se ti je zgodilo pred dvema letoma se sliši kot panični napad. Glede seznanjenosti s to težavo in z anksioznostjo nasploh si lahko več prebereš na forumu društva Dam- http://www.nebojse.si/Forum/index.php. Res je, da gre za precej pogosto težavo vendar to tebi nič ne olajša težavnosti te težave. Gre namreč za zelo neprijetna občuja, ki so zelo realna, kot si sama opisala. Niso življenjsko ogrožojoča vendar precej vplivajo na kakovost življenja.
Svetujem ti, da si poiščeš pomoč. Verjetno imaš možnost obiskati kakšnega študentskega psihologa in se pogovoriti o tem. Zgoraj omenjeno društvo pa po Sloveniji organizira tudi skupine za samopomoč, kjer lahko izmenjaš izkušnje z drugimi, ki se soočajo s podobnimi težavami. Glede zdravil se moraš posvetovati s strokovnjakom, samopredpisovanje zdravil vsekakor ni zaželjeno, pa tudi pomirjevala niso rešitev na dolgi rok. Obrni se na študentskega psihologa in skušajta najti najbojšo rešitev v dani situaciji.
Javi se še in povej kako ti gre,
vse dobro,
Bernarda