Mama, hvala!
Ne vem, če bom znala napisati. Mi je vse še čisto novo.
Za mano je dvajset let, ko sem trudoma želela odkriti, kaj je z mano narobe. Povsod, kamor sem šla, so mi rekli, da sem v redu. Jaz se že dvajset let počutim slabo, nisem ta prava.
V soboto sem si v knjižnici sposodila knjigo Ne stopajte več po prstih.
Nekaj časa že z velikim spoštovanjem spremljam delo g. Mojce Z. Dernovšek, GitteAne in vseh, ki resnično pomagajo soljudem.
O tej knjigi sem si že večkrat mislila, da bi jo prebrala. Pri tem sem seveda mislila, da je MOM moj problem. Čeprav mi pregled na psihiatriji ni potrdil nobene bolezni in nobene motnje. Odlična psihiatrinja mi je dala samo jasen uvid v ravnanje staršev do mene.
Bila sem tudi v komuni za narkomane. Ker je mama presodila, da se drogiram.
Družina me je slavnostno odpeljala k notarju, kjer sem podpisala odpoved dediščini. Ker sta starša presodila, da nisem sposobna ničesar in da sem že uničila premoženje celotne družine. V resnici sta zapravljala z dragimi potovanji (jaz sem bila z njima samo enkrat po srednji šoli) in z razsipno družbo, kateri sta leta in leta vse častila.
Mama je prehodila vso širšo družino, vse moje moje znance in prijatelje, povsod, kjer se mi je obetala kakšna priložnost: služba, dobro sodelovanje, prijateljski krog in razširila toliko slabega o meni, da so se me vsi začeli bati in izogibati in sem velikokrat izgubila dobre priložnosti.
Pri vsem tem nisem smela niti pomisliti, da vse to, kar mama govori, ni res!
Lahko sem imela izvid iz psihiatrije v rokah – zanjo sem bila bolnica prve stopnje. In da sem si izvid “zrihtala”.
Pogrizel me je njen pes, ki je bil zelo napadelen. Na sprehodu ga ni nikoli pripela in je napadel majhno deklico, oklal soseda, večkrat napadel tudi druge. Si morete misliti, da se je mama na vse to smejala? No, ko je meni ta pes razklal levo lice in se ustavil stotinko milimetra pod očesom, da nisem oslepela, je rekla: “Ne, ne, ti si se tepla z narkomani.”
Mimogrede, sem ena tistih, ki se niti zasmejati ne upajo prav, odlična v šoli, prizadevna…tudi s slabšimi momenti, a zdi se mi dobro, da je življenje v ravnotežju in ne morem biti samo pridna, uboga deklica. Edino pazim, da komu kaj slabega ne naredim. Tu mora biti meja.
Dokler nisem prebrala knjige Ne stopajte več po prstih, mi ni bilo tako jasno. Tudi prve ure, ko sem jo brala, mi ni bilo nič jasno. Zvečer sem šla spat s hecnimi občutki. Potem pa sem se zjutraj prebudila in pred očmi se mi je kot zarisala celotna shema odnosa, ki ga je imela mama do mene. Naenkrat sem vedela. Z mojo mamo nekaj ni v redu!
Nisem psihiater in ne morem trditi, da ima mama MOM. A meni pomaga vedenje in znanje o MOM, ker sedaj razumem bolje svojo tragedijo življenja.
Apeliram na vse! Umaknite se od osebe MOM in ne dajte ji nikoli več nobenega prostora. Ker bo iz vašega prostora življenja naredila tragedijo. Če bi vi lahko MOM-čka rešili, bi ga že. Ko sem vam z njim zgodi tragedija in propade to, kar vi dobrega prinašate v ta svet, je prepozno! Verjemite, nič ne morete narediti zanj.
Jaz sem potrošila vse svoje življenje in vse svoje moči, ker sem v srcu čutila ljubezen do mame. Ona me je izkoristila za svoje filme. Strašno namreč uživajo v igri.
Razmišljala sem, da mora biti nek smisel v tem, kar se mi je zgodilo.
Mora biti, sem si rekla, ker če ne je moje življenje končano. Ničesar več nimam, kot da je moje življenje porušeno do tal in sama ne smem niti obstajati.
Zdi se mi, da sem dobro razmislila. Rekla sem si namreč: “Sedaj vem, da sem sama z svojim življenjem. Nikogar nočem, da ureja moje življenje. Da posega vanj. Bog in jaz vladava mojemu življenju.”
Verjamem, da se bo moje življenje iz ruševin spet obnovilo. Da bo zraslo trdno mesto. Vzcvetelo v svoji moči.
Mami sem neskončno hvaležna, da me je naučila tega, da je življenje MOJE! In samo moje. Šele ko to občutim, lahko življenje delim.
Hvala vsem na forumu. Hvala, GittaAna, za vse! Hvala, spoštovana g. Mojca Dernovšek za veličastno poslanstvo v blagor ljudi!
Terezinka, tvoja mama oziroma bolj momster nima zgolj MOM, temveč je skoraj klinični primer sociopata ( psihopata). Tiste, ki ni sposoben empatije in je sposoben celo uživat v nesreči drugih.
Že kadar imaš v bližini takšnega človeka ( soseda, šefa, sodelavca, partnerja..) je zelo hudo, kadar pa je nekdo takšen tvoj starš je pa res sranje ( moja dva imata oba sociopatske poteze). Ker je to ena najbolj nemogočih stvari , če je to tvoj starš.
Ne samo, da do sedaj ni bilo veliko o tem znanega, težava je tudi v tem, da imamo o sociopatih napačne predstave. Običajno si jih predstavljamo kot mnočižne morilce ali kaj podobno krvavega in po filmsko navzven očitnega in kar večinoma konča v zaporu. Res je, da gre lahko tudi pri tem za sociopate, vendar je to le majhen delček njihve precej številne populacije – običajno zgolj za tiste manj inteligentne, ki se pustijo ujeti. Vsi ostali pa lahko navzven delujejo povsem normalno ali celo odlično, so lahko za druge izjemne osebnosti, občudovanja vredni ali pa na videz mili in senzibilni ali karkoli pač……seveda le do trenutka, ko prideš v njihove kremplje. IN že odraslemu človeku , ki ne pozna zakaj gre, je lahko izjemno težko in mu sploh ni jasno zakaj gre, kaj šele otroku, ki v to odrašča.
Bistvo sociopata je, da ni sposoben empatije ( sočutja). Znanstveniki so odkrili, da nimajo niti orodja za to. Centri za empatijo so v sprednjem možganskem režnju in odkrili so, da ko na primer nek človek opazuje nekoga drugega, ki je v težavah ( na primer žalosten) se tudi pri njemu, sicer v manjši meri, aktivirajo enaki možganski centri, kot pri tistemu, ki je žalosten. Občuti žalost drugega. Pri sociopatih se ne zgodi nič, nada…edino, kar bodo oni povlekli iz nesreče drugega je svojo korist ( drugače pa jih dolgočasi):
Zato da, s takimi človekom ne moreš ravnati, se z njim vesti kot z ostalimi, še najmanj pa pričakovati, da se bo odvzal tako, kot bi se mi ( da bi občutil krivdo, ljubezen, usmiljenje, da bi mu bilo mar) ker mu preprosto ni. Tega ne pozna. Edino, kar ti preostane je, da naštudiraš kako tak človek v resnici deluje in se zaščitiš ( za začetek je dober film , ki ga lahko pogdela na you tube – i sociopath. , drugače pa je zelo dobra knjiga tudi Če škripa med materjo in hčerko, Victoria Secuda, tu najdeš mnogo patoloških mater in kaj z njimi in jo dobiš tudi v knjižnici.
Tudi jaz imam izkušnjo, da imam zaradi totalno ubrisanih in egositičnih staršev ( sicer ugledna občana) sedaj veliko več orodij za življenje, kot nekdo, ki je imel neko povprečno družino, vendar nisem hvaležna njima, hvaležna sem sebi, da sem bila tako trmasta in vztrajala in se učila in delela na sebi, da sem lahko izstopila iz njunega norega sveta in da sem si dovolila živeti svoje življenje.
Bravo Terezinka, da si prve korake naredila tudi ti sama. Ne zgubljal energije s tem kar je bilo ( popucaj pa le) in začni na polno živeti s tistim kar imaš. Ne bo lahko ,nekaj časa bo trajalo, vendar lahko zagotovo na koncu živiš še dosti bolj polno, kot marsikdo , ki ni imel tvojih izkuženj.
Ostani z nami!
GittaAna
Se še jaz oglasim na to temo. Zelo me tolaži, da nisem osamljen primer, ki ima primer moteno mamo. Do tridesetega leta sem krivdo pripisovala izključno sebi in moji “brezčutnosti”. Ko sem rodila svojega otroka sem se zgrozila ob misli, da bi sama počela z njim tako kot je ona z mano in ostalimi družinskimi člani – na kraj pameti mi ne pride, da bi mu zbujala slabo vest, ga žalila, poniževala in drugim razlagala kako je pri nas vse ok….ne bom podrobnosti. Skratka, ko sem sama postala mama sem ugotovila, da je ženska do skrajnosti hladna, narcisoidna, lažniva…..Trajalo je deset let da sem se od nje skoraj čisto umaknila (stiki res občasni, pa še to zelo na kratko.) .Kadar me še kljub vsemu popade slaba vest (ker zdaj pa jokca in moleduje za mojo bližino in tarna kako je sama in nesrečna in bla bla bla…tudi bolezen hlini) si rečem slednje: -imam svoje otroke, ki jih moram vzgajati in skrbeti zanje in to želim opravljati v dobrem psihofizičnem stanju…in najprej poskrbim zase ona pa naj razmisli če ji je kaj do mene. Vse to sem ji v obraz povedala in v odgovor dobila:”….jaz sploh nisem tako slaba kot ti praviš, samo dobro ti hočem…”
Skratka, streznil me je moj otrok in groza ob misli na to , da bi bila takšna kot moja mama.
OMG kako zelo s najdem v tvojem opisu, jaz že tudi celo življenje hodim okoli psihologov, psihotetapevtov v prepričanju, da je z mano nekaj narobe, zadnje leto pa ugotavljam da ima moja mama MOM in hvala za ta napis, danes je moja mama spet imela izpad smsov nad mano kako nehvaležna sem, ker sem ji napisala, da je ne želim več v svojem življenju. Ja, to moč, da izpeljem separacijo od nje, ko me je do lani držala v svojih krempljih navidezne odvisnosti preko izsiljevanja sem uspela najti s pomočjo dolgoletne psihoterapije, ko sem iskala kaj je narobe z mano. Hvala za te besede, v kupu očitkov sem za trenutek pomislila, da mi je hudo, pa sem našla tvoj zapis, odstavek-Apeliram na vse….res bolje nebi mogla napisat občutkov in življenja, ki ti ga povzroči taka mama.
Tudi sama se prepoznam v teh opisih. Celo življenje sem se spraševala, kaj je z mano narobe, obiskovala psihologe, psihiatre in terapevte. Pri petdesedih sem ugotovila, da je moj oče sociopat (zdaj vidim, da tudi MOM) in prenehala komunicirati z njim, pa se je potem v pol leta se je odselil k drugi ženski. Verjamem, da je moja mama zaradi njega prezgodaj zbolela in umrla, ker ni več videla nobene prave prihodnosti.
Zaradi njega si nisem bila sposobna ustvariti družine, izbirala napačne tipe, povsod me je pljuval, pri prijateljih, sorodnikih in znancih. Jaz sem bila celo življenje za vse kriva, on pa moja žrtev. Tudi brat mu je rekel, ubogi, prej te je zatirala mati, zdaj pa hči. Neprestano je delal razdor med nama z mamo in izigraval nedolžno žrtev, za mojim hrbtom mi je spridil in obrnil proti meni še mojega otroka, za katerega sem se res nesebično žrtvovala, da mu bo bolje, kot je bilo meni. Žal takrat nisem vedela, s kako ogabnim psihopatom imam opravka, mogoče bi lahko odreagirala, tako pa nisem.
Zdaj se pobiram, živim iz dneva v dan in ne dovolim nikomur več, da hodi po meni. Prej se mi je zdelo, kot da nosim na čelu nalepko, s katero vabim ljudi, da brišejo svoje čevlje ob mene. Kot žrtev sociopata se nisem znala braniti, sem mislila, da moram požreti vse govno, ki ga name zmečejo, ker sem tako nevredna. Da ne povem, koliko bolečine to povleče za sabo, koliko hrepenenja po boljšem življenju. Meni se zdi, da praktično sploh nisem živela. Vsak dan sem samo prežala in opazovala ljudi okoli sebe, če je kdo slabe volje in če sem jaz kaj kriva.
Očeta nočem nikoli več videti, tudi govoriti ne, on zame ne obstaja.
Človek, ki bi mi moral stati ob strani, me braniti, me je izdajal celo življenje.
Bravo Danja, bolje pozno, kot nikoli. Če si v takem vzgajan od malega ti že od začetka ( za svoe lastne potrebe) izkrivijo zdrave meje in jih sploh ne poznaš. Vsekakor je pred teboj še dovolj časa, da uživaš v novo dobljenem življenju ( z vsem kar spada zraven – ne dopusti, da bi sedaj sebi govorila, kako si nečesa ne zaslužiš namesto očeta) . Dovolj si dajala ( še preveč) , zdaj je čas zate.
GittaAna