Pozdravljeni!

Pred priblizno 8 mesci sem dobila ginekoloske izvide, ki so pokazalu predrakave celice. Od tega dne dalje, sem vsak dan…vsak dan brez izjeme z mislimi pri boleznih. Vsak dan se morim s svojimi simptomi. Opravili so mu konizacijo in sedaj imam bris cez 4 mesece in nimam moci, da bi delala kaksne plane za naprej, ker pac mam idejo, da me marca cakajo spet slabe novice. Priblizno pred pol leta se mi je pojavila ena manjsa bula na vratu in po pregledu interneta predvidevam, da je bezgavka, ki pa je 6 mesecev enaka. Ampak se ravno zdaj smilim sama sebi in jocem kot dez, ker se bojim, da je rakasto. Vsak simptom, ko kihnem, ali mam kaki flek na roki, pomislim da mam virus hiv. Vsak dan se ubijam s svojimi mislimi, po 8 ur v sluzbi analiziram, kdaj bi lahko staknila hiv in ce sem imela kaj simptomov. Vsak dan se opazujem, ce sem prevec utrujena in ce je mozno, da je moja utrujenost upravicena ali je posledica raka ali hiva ali kake druge bolezni, ki se jo bom mogoce v bliznji prihodnosti spoznala. Skratka, ne upam niti k zdravniku pokazat bulic, ker se nisem pripravljena se soocit z najhujsim. Obremenjujem ze vse s temi svojimi strahovi. Prisla sem do te tocke, ko ne zmorem vec. Vsak dan razmisljam kako me cakajo bolnice in boleci pregledi. Kako bom hirala in na koncu v bolnici umrla. Naj se povem…ko sem izvedela za predrakave celice na maternicnem vratu (ima jih mimogrede vsaka 10. zenska), da me je prav sram povedat…iskala sem kje bi htela bit pokopana. To ni normalno. Evo, zdaj me malo usesa spikajo, pa je pomoje od teh bul, ker je rakavo. Ne morem same sebe vec prenasat. Pred letom dni, sem se preselila v tujino, od teh bolezni in svojih diagnoz imam stalno domotozje, stalno se mi tozi po mami. Naj povem, da sem stara 28 let. Ne znam se sprijaznit s tem, da bom tudi jaz enkrat umrla. Pred tem sem bila precej flegma, karkoli mi je blo, sem nekak vedla, da nic ni in da bo slo mimo. Nikoli nisem bila nic bolana in potem je prisel sok s patoloskimi izvidi maternicnega vratu. In potem sem se spomnila, kako je umiral moj oce zaradi raka, kako je zgledal na koncu tam v bolnici. In jaz ne bi htela tako umret kot on…ne v bolnici. Pa nocem bolecin…da me boli. Kdaj odprem facebook, mi vedno prileti nek clanek o raku, al pa slika kakega cloveka po kemoterapiji in sem spet cist sesuta. Samo zdravnika vidim ali pa preberem kak clanek o bolnici…jaz postanem cisto zamorjena. Veliko sem razdrazljiva, se hitro znesem na druge, ceprav sem se zacela poskusat samokontrolirat. Rabim nek nasvet, nek naslov kam se naj obrnem…karkoli, ker se bojim, da se bom popolnoma unicla z maltretiranjem, ki ga izvajam sam nad sabo. Ura je 4.33 zjutraj in jaz se ne spim, ker razmisljam kolk so moje bezgavke rakaste, pa ce je to sploh mozno prezivet. Za vsak nasvet bom zelo hvalezna.

Lp

Pozdravljeni,

Kolikor vas slišim imate strahove za katere veste ali vsaj slutite, da so verjetno neutemeljeni? Seveda je priporočljivo, da vas ob določenih simptomih zaskrbi za svoje zdravje in tudi poiščete zdravniško pomoč oz. strokovno mnenje, vendar preokupiranost z boleznimi kaže na anksioznost, ki pa je moteča. Kdaj ste opazili večje obremenjevanje? Se spomnite ob kakšnih dogodkih se je to začelo?

Takšni simptomi so ponavadi odraz notranje-psihičnih dogajanj – v smislu nerazrešenih notranjih konfliktov ali travm. So pokazatelji, ki nam sporočajo, da naj se obrnemo v notranji svet. Če imate možnost si pomagajte s psihoterapevtovo pomočjo.

Vidim, da vam je težko, verjamem pa tudi, da se vam bo stanje izboljšalo in boste stvari drugače doživljali. Kar pogumno naprej!

S prijaznimi pozdravi,