Spoštovani,

potrebujem vašo pomoč, nasvet, mnenje in upam, da mi boste znali pomagati. Stara sem 24 let. Naj na kratko opišem svoje težave.

Težave z želodcem so se pričele meseca avgusta in trajajo vse do danes. Bolečino v želodcu oz. trebuhu imam praktično 24 ur na dan, najbolj intenzivna pa je po jedi. Gre za tiščočo bolečino, občutek, kot da imam nekakšen kamen v želodcu. Na začetku septembra sem odšla na gastroskopijo, kjer so mi ugotovili vnetje želodčne sluznice in žolčni refluks. Pojedla sem nešteto kur zdravila Nolpaza ter drugih tablet, ki bi mi naj pomagala, vendar pri meni niso imela učinka. Ves ta čas sem pazila na prehrano, vendar mi ni bilo bolje. Bolečina je bila vsak teden močnejša, zato sem bila sprejeta v bolnišnico. Naredili so mi ogromno preiskav (kolonoskopija, endoskopija, ultrazvok), vse je bilo bp.

Velikokrat sem že prebrala, da si bolečino v želodcu lahko ”nakopljemo” sami. Zdravniki so pri meni dvignili roke in so mnenja, da je gastritis posledica moje ”psihe”. Ne vem, če lahko temu čisto verjamem. Priznam, sem sicer podvržena stresu in pretiranemu sekiranju. Velikokrat sem se sekirala v sebi, tlačila v sebi negativne občutke in sem prav čutila kako mi notranji organi ”vibrirajo”.

Sedaj ko imam želodčne težave se trudim ostati optimistična, ampak me ta bolečina čisto potlači in na nek način obupan v tem smislu, da nikoli ne bo bolje. Ne morem se navadi nanjo in si niti ne želim. Želim si iti ven na sprehod brez bolečin, pojesti obrok, ne da bi občutila bolečine…preprosto želim si biti brez bolečin, kot sem bila nedolgo nazaj.

Vse bolj se nagibam k temu, da bi pomoč poiskala pri kakšnemu psihoterapevtu. Zanima me ali menite, da je vzrok mojim bolečinam/vnetju prav moja ”psiha”? Kaj mi lahko svetujete, kako si lahko pomagam?

Najlepša hvala in lep pozdrav

Pozdravljena,

glede na vse kar ste zapisala, sem tudi jaz prepričana, da je vašim bolečinam krivo vaše psihično stanje. NE JEMLJITE tega, kot da ste za na psihiatrijo, ali “ne vem kaj vse groznega”.
Dandanes, v tem nesigurnem okolju, brez občutka prave varnosti, neke obetajoče prihodnosti, je zelo normalno, da ima vedno več mladih, tako kot vi, podzavestno strah pred negotovo prihodnostjo…..
Ta bolečina je v bistvu samo simptomatika, govorica vaših možganov, da ste jih zaradi nekih dolgoletnih stresnih zgodb, pripeljala v kronično pomanjkanje energije na celični ravni. In ker vam možgani ne znajo tega povedati z besedami, to počnejo s simptomatiko. Ti znaki – simptomi, pa so zelo različni, tako kot smo mi ljudje med seboj različni.
Enim se ti simptomi stresa kažejo kot bolečine ( v mišicah ali kosteh ali v glavi ali tako kot vam v prebavnem traktu. Lahko bi se pojavile alergije, pa vnetja…), drugim se bolj izražajo na počutju (večno utrujen, depresiven, tesnoben, starh, panika, razdražljivost, slabši spomin, raztresenost,…), že spet enim pa na obnašanju ( prenajedanju ali premalo jedenju, podvrženi alkoholu, drogi, zabavam, seksu,…..). Lahko so tudi kombinacije različnih zgoraj opisanih simptomov.
Osebno sem prepričana, da bi mi vsi ljudje morali imeti možnost hoditi k psihologu, tako kot nam je samoumevno, da imamo splošnega zdravnika in gremo k njemu, ko imamo neke težave.
/ Dandanes vedno bolj (tudi medicina) spoznavamo, da samo tabletke ne rešujejo cele vrste simptomov (od bolečin, alergij, izčrpanosti, anemije,glavobolov, skrivnostnih obolenj,….). Celo nasprotno; samo zakrijejo težavo za določen čas, potem pa bruhne ponovno na plano, a se ji pridružijo še drugi simptomi (možgani še bolj glasno opozarjajo, da bo potrebno drugače ukrepati in ne le zamaskirati težavo)/
Zato ne jemljite obiska psihologa (zato, ker ta najprej išče vaše stresne težave, ki so vas pripeljale do tega stanja bolečine) kot neko stigmo, da ste psihično neuravnovešena, ali…. temveč kot PRVO POMOČ, da poiščete pravi vzrok, ki povzroča vaše težave.
/Zakaj najprej psiholog? Zato, ker najprej išče vzrok in vam ne daje takoj nekih tablet za pomiritev, proti tesnobi, ….. Psiholog vam potem tudi svetuje, ali bi bilo potrebno še k psihiatru./ Psihoterapevti so namreč lahko tako psihologi kot psihiatri.

Osebno bi vam res predlagala, da začnete to kronično vnetje sluznice prebavil jemati kot simptomatiko vaših doolgoletnih stresni reakcij na……. Sprejmite, da z vami ni nič narobe, da bo pa potrebno “pospraviti” v možganih cel kup stresnih dogodkov, se naučiti obvladovati stresne dogodke, ko nastopijo. Vse to je mogoče!!
/Tako kot se ljudje, ki jecljajo, z veliko vaje in discipline lahko naučijo mirno brez zatikanja govoriti. ENAKO se ljudje, ki so čustveno bolj občutljivi (empatični ljudje), lahko naučijo OBVLADOVATI DOGODEK, ki ga bo čustveno preveč vzburil.
Ko se čustveno preveč vzburite ( strah, panika, skrb, negotovost, žalost, bes,…), je tako, kot bi avto, ki je v prvi prestavi, hotela takoj prestaviti v peto prestavo. Si lahko zamislite, kako zatulijo motorji in benzin kar teče, ko pritinejo na “gas do konca”? Tako nekako se dogaja v vaših možganih s trošnjo celičnega benzina (ATP molekule)/. In ko to počnete dan za dnem, leta…. pride do kroničnega pomanjkanja energije. Možgani so “utrujeni” od tega kroničnega pomanjkanja in začnejo alarmirati./[/i]

Obstaja cel kup terapij, predvsem miselnih, od avtogenega treninga, meditacij, do joge in enostavnega mirnega globokega dihanja. To so biološko dokazane metode, ki pomagajo možgane “oprati” stresnih hormonov (ti vam povzročajo težave) in vas naučiti, kako se panično misel, skrb lahko preusmerja in omogoča tvorbo dobrih hormonov sreče.
Tako se preneha miselni stresni tok, ki vam dobesedno golta energijo. Seveda se to ne zgodi čez noč, niti v času enega meseca. Tako kot ste “pridelovala” simptomatiko, tako boste tudi nekaj časa (leta- 2,3?) potrebovala, da bodo možgani ponovno “fit” in bo simptomatika v obliki bolečine izginila. V začetku je vedno zelo težko. Možgani se upirajo in nočejo spremembe (tudi to potrebuje energijo!!). A če boste vztrajna in potrpežljiva, boste videla, kaj vse se da narediti.

Ker pa ste v začetni fazi tako podenergetizirana, ali bi poskusila Cellfood kisik zam življenje? Omogočil bi vam, še posebej v prvih mesecih, da bi lažje prebrodila to fazo “preusmerjanja misli”? Če vas bo zanimalo, se lahko obrnete na [email protected] in boste dobila natančna navodila kako v začetku in koliko časa je priporočljivo uživanje.
Ne bojte se obiska psihologa. In tudi večkrat ni nič hudega, če greste k njemu. Ponavadi mu tako vsega takoj ne povemo ali se niti ne zavemo, kaj vse bi mu morali povedati.

Želim vam, da bi čimprej ugotovila, katere oblike stresov so za vas uničujoči in se potem naučila obvladovati jih še pravi čas, da ne bodo povzročali takšnega “cunamija” v vaših možganih.
lp m

Tukaj sem vam pripela tabelo, ki je rezultat nekajletnih raziskav, kakšne posledice so na organizem, ki je dolgo časa stalno podvržen stresom.
Simptomi stresa vplivajo na TELO, POČUTJE in VEDENJE vsakega od nas

Običajni učinki stresa:
– na naše telo
• glavobol
• mišični krči, bolečine
• bolečina v prsih
• utrujenost
• manjši libido
• slabost
• nespečnost
• prekomerno potenje
– na naše počutje
• tesnoba
• nemir, strah
• slabša motivacija, zbranost
• jeza, razdražljivost
• žalost, depresija
– na naše obnašanje
• prenajedanje ali anoreksija
• izbruhi jeze
• odvisnost od drog, alkohola
• nikotina
• odsotnost, apatija, malodušje
Vir: American Psychological Association’s “Stress in America” report, 2010