Ne morem vec zdrzat pritiska in krivice kar dela moz,narcis,mom-visokofunkcionalen …
Otrok star 4 leta.
Nima mej,vse kar ga ucim jaz-npr.da se po klopeh ne hodi ampak sedi,da se v trgovini ne teka in nori,skratka ko je z ocetom lahko dela vse,obnasa se kako hoce,v druzbi nori se vesi po njem ali meni,skratka vse kontra bontonu in primernemu obnasanju.
Jaz skrbim za vse v zvezi z otroci-samo jaz jih vozim k zdravniku,skrbim za zdravila ko sta bolna,ponoci vstajam,oblacim zjutraj,tusiram zvecer,zobke umijem,pravljico preberem,ju dam spat skratka vse je na meni…
Oce je samo da kupi igrace,da kontrira meni,dovoli nespostljivo obnasanje,nori dokler malega kaj ne boli-mu on kaj naredi…
Non stop me zali,…
Skratka otrok me sploh ne mara vec.
Zelo me boli ker na tak pokvarjen nacin z malim manipulira…
Ko pa njemu ni do igre ali ga otrok zmoti oz moti pa postane fizicno nasilen.vlece ga za usesa,enkrat ga je brcnil v tazadnjo…
Jaz ne prenesem fizicnega nasilja…groza mi je postalo zivljenje zadnje case…
Zgubljam otroka…in sploh nevem kaj storiti…
Hvala za pomoc in nasvete.

Zdravo,

kot prvo bi rekel, da malo zadihaj… pa se enkrat.. po moznosti predlagam en daljsi sprehod brez otroka, ce ga ne more imeti oce, pa ga pusti mami, da se malo umiris in sploh lahko razmisljas.

Kaj je tisto kar te najbolj moti, pri obnasanju do otroka, pa pri obnasanju do sebe. Ce gre tu za kricanje, ponizevanje, fizicno nasilje, itn… in potem bi jaz zacel pocasi…preveris malo svoje odzive, so pretirani, so v pravi meri…lahko da imas tudi ti tezave z odzivom…meni je bilo super, da sem lahko situacije preigral/predebatiral z dobrim prijateljem. Kot recimo en neodvisni zunanji svetovalec, objektiven, ki mu lahko zaupas. In potem se odlocis in pocasi postavis eno mejo.. ala “Ne dovolim, da me pred otrokom zalis na tak in tak nacin….” In ja, poves tudi posledico ” ce to, potem takrat grem ven iz hise…npr…” In potem vidis, kako se bo odzval partner…

za zacetek recimo…

lp SVO

Ena nora situacija v kateri si zagotovo ni dobra. Se vedno optimist ti je dobro svetoval, rabiš odmik, da boš sploh realno videla, kaj se dogaja, ker si trenutno tako zelo vpeta notri, da ti ni več nič jasno in to je ponavadi tudi precej običajno v odnosih z ljudmi, katerih osebnost ima značilnosti osebnostne motnje.

Dobro bi bilo, če si najdeš kakšno nevtralno osebo in še bolje, da si najdeš terapevta ali pa terapevstko skupino ( v LJubljani je ena za svojce tistih, ki imajo osebnostne motnje). So pa nekatere stvari, o katerih ni potrebno prav nič debatirat in to je fizično , verbalno in čustveno nasilje do otrok. Vzami si nekaj dni časa in si zapiši, kaj absolutno ne boš več dovolila in kakšne bodo posledice, če bo to storil in se jih nato 100% drži. ( o postavljanju meja je bilo na forumu že veliko napisanega , preberi si kakšne starejše poste)

Če se ne moreš postaviti zase, se boš dosti lažje za otroka in tu ni nobenih dilem. Otrok ima pravico do varnega otroštva in starš mu je dolžan to omogočiti in vsakrkšno nasilje je absolutno prepovedno in nesmiselno – niti enega razloga ni, da bi otroka tepel – popolnoma vse nujne vzgojne ukrepe se da doseči brez tepeža ali kakšnega drugačnega nasilja.

Zato zberi energijo vsaj zaradi otroka in začni iskati rešitve. Preberi si čimveč, nujno govori s čimveč ljudmi ( takšne osebe kot tvoj mož so običajno mojstri spina – prepičajo te lahko v mariskaj, tako da začneš dvomiti vase , pa tudi manipulirajo tako zlahka in tako subtilno, da včasih sploh ne opaziš, kako so ti zmešali pamet in če k temu dodamo še, da se običajno ne strinjajo oziroma ne odobravajo, da se o tem, kar se dogaja pogovarjaš s komerkoli drugim , saj te lahko tako lažje ohrani v svojih mrežah je jasno, da se moraš čimbolj odpreti in začeti o vsem skupaj govoriti. IN če je le možno si najdi pomoč strokovanjaka. Če ne drugega se bodo stvari začele spreminjati hitreje.

Tudi tu ti lahko pomagamo s kakšnim menjem ali nasvetom, vendar je lažje govoriti o posameznih situacijah ne zgolj na splošno.

GittaAna