Služba – sodelavka
Pozdravljeni, rabim pomoč in nasvete, kako ravnati s sodelavko, ki kaže znake histrioničnega vampirja: strašno prijazna (že kar osladna), nikoli nič kriva, vedno vse dela iz višjih razlogov, prikazuje se kot poosebljena dobrota … hkrati pa je v tej svoji navidezni prijaznosti izredno agresivna (buldožer) in ko si nekaj zapiči v glavo, gre čez trupla (ampak spet zaradi višjih ciljev, hoče samo dobro).
Če se z njo ne strinjaš, bo toliko časa govorila in te prepričevala, da boš utihnil ali odšel proč, kar si bo razlagala kot tvoje strinjanje (tako bo zadevo prikazala tudi nadrejenim). Dejansko je zelo vztrajna in je sposobna siliti v človeka tudi uro in pol (dlje ni zdržal nihče od nas). Problem pa je v tem, da bo potem pričakovala in zahtevala tvojo pomoč tako pri delu kot pri reševanju problemov, do katerih pride zaradi nje. Spet na strašno prijazen in uboga-jaz način. Pri tem jo podprejo šefi. Pa mislim, da ne zato, ker bi ji verjeli, ampak bolj zato, da je delo narejeno in da se kot ustanova navzven pokažemo lepo.
Zelo rada tudi svoje delo delegira ostalim, čeprav smo po rangu enaki. Tudi šefi se z njo nočejo ukvarjati in ji večkrat popustijo, nam pa rečejo: “Saj veš, kakšna je. Nanjo se ne morem zanesti, prosim naredi to ti.” Podobne težave imamo vsi, ki smo prisiljeni z njo sodelovati, rešiti pa jih ni uspelo nikomur od nas.
Sama sem bolj umirjena, ne maram konfliktov in svoje nestrinjanje povem na umirjen način. Ker se je začelo dogajati, da ima več skupnih projektov z mano kot z ostalimi, sem malo povprašala in ugotovila sem, da so nekateri kolegi šli do šefov, da nočejo več delati z njo in da je hkrati ona prepričana, da zelo lepo sodelujeva in šefe sama prosi, da bi sodelovala z mano. Jaz pa je ne morem več videti, doma premlevam, kaj bi ji morala reči, kako bi morala odreagirati itd. Ker se je očitno ne bom mogla čisto otresti in ker je imam resnično že dovolj, bi prosila za kak nasvet, kako preživeti.
Na koncu z živci:
Priporočala bi ti dve knjigi:
Čustveni vampirji
in najnovejšo od Alberta Bernsteina – Kdo je tu nor – Kako preživeti norosti na delovnem mestu. Tukaj je polno scenarijev, ki se dogajajo v službi in tako kot v Čustvenih vampirjih zelo dobro poda tudi rešitve. Res toplo proporočam.
GittaAna
GittaAna, hvala za odgovor in priporočeni knjigi. Knjige Kdo je tu nor še ne poznam, jo bom pa čimprej poiskala. Že naslov se sliši obetavno.
Čustvene vampirje sem že prebrala in uporabljam strategije, ki so notri opisane. Mogoče tudi zato projektov z mano ne sabotira pogosto. Drugače se redno dogaja, da sredi projekta ‘zboli’ ona ali otrok, da ima ‘slučajno’ kak pregled ravno takrat, ko je največ dela itd.
V bistvu me najbolj moti dejstvo, da sem zato, ker mi nekako uspeva voziti z njo, na koncu jaz na slabšem. Zdaj se kar pričakuje, da bom jaz sodelovala z njo. Pa nočem, ker me že ob misli na to boli želodec.
Prav ne maram je, ker je hinavska. Navzven vsa mila in prijazna, v resnici pa vedno izsili, da se zanjo stvari dobro izidejo, tudi oz. predvsem na račun drugih. Npr. lani si je 23.12. vzela prosto: ‘To je družinski praznik in moram biti z družino.’, pri tem pa ji je bilo popolnoma vseeno, da imava dve, ki sva morali zaključiti projekt namesto nje, tudi družino. Ko jo je kolegica opozorila na to, je rekla: ‘Ja, ampak nam to res veliko pomeni.’ In zadeva je bila zaključena.
Imam je dovolj in se do nje vedno težje obnašam profesionalno. Skrbi pa me, da bom na koncu jaz izpadla histerična in komplikator. Ona se zelo rada naredi žrtev in tisti, ki je ne poznajo dobro, ker jim z njo ni treba sodelovati, njeni drami nasedejo.
Res sočustvujem s tabo, jaz imam tudi eno tako, ampak je “tvoja” daleč hujša.
Pa da ti povem, kako jaz rešujem probleme s svojo. Tudi ni nikoli nič kriva, vse ve za ostale
kaj morajo (namesto nje) narediti, preži na naše napake, ki jih potem obeša na velik zvon,
svoje zanika do nezavesti, delegirati svoje delo zna neverjetno dobro, laže. da se kar kadi itd.
Takole delam jaz:
– osebne stike in kakršnokoli debato sem črtala popolnoma (ker pozabi, da te recimo v petek
potunkala, v ponedeljek bi bila pa najboljša frendica). Jo kar ustavim sredi stavka in jo vprašam
ali ima kaj službenega, če ne, da imam delo.
VSE službene stvari mi lahko komunicira IZKLJUČNO in samo preko maila. Njene maile hranim,
da dokazujem kasneje kaj je res. Če mi česa ne naroči po mailu, enostavno smatram, da mi ni
naročila nič. Je trajalo ene pol leta, ampak potem je dojela. Mail je super, prvič, je veliko lažje
napisati NE kot ga izreči, drugič imaš njene manipulacije črno na belem, trerjič jih lahko pokažeš
šefom, imaš kritje, četrtič se ona ne more izgovarjat in lagat “pa saj sem ti rekla to in to”….
Ko mi je šef enkrat zajamral “saj veš kakšna je, pa ti naredi blablabla”, sem rekla ok, ampak
potem zahtevam povišico, zastonj dveh delovnih mest ne bom delala. In sva bila zmenjena.
Glede praznikov imamo vrstni red, ne glede na otroke, ne glede na karkoli. Gremo po vrsti ,
vsako leto eden.
In je veliko kažje. Mi še vedno spušča in pikre pripombe in jokcanja pri šefih, kako “je ne maram”,
ampak jaz uporabim “teflon varianto”, se obrnem stran in je.
Skela_nepr, hvala za razumevanje in za nasvete. Mislim, da bo marsikaj prišlo prav tudi meni. Še posebej to, o komuniciranju preko maila in teflon varianta. Razumevanje pa dobro dene, ker se včasih (ko mi nekaj časa ni treba imeti kontakta z njo) počutim kot da kompliciram in da ubogi ženski delam strašno krivico. Potem pa spet pride skupen projekt …
Zanima pa me, kako se vam obnese, da imate vrstni red glede praznikov. Naša gre namreč v takem primeru na bolniško. In potem nas kliče v službo, da nam kaj naroči, ker je ona tako delavna in požrtvovalna in še na bolniški misli na službo. To zgodbo prodaja tudi šefom. Dvomim sicer, da ji verjamejo (nasedejo ji samo ljudje, ki jim ni bilo treba nikoli sodelovati z njo ali pa jo prvič srečajo), ampak oporeka ji nihče. In tudi s tem imam težave. Jezna sem, da ji (vsaj navidezno) vse tako uspeva. Najraje bi jo razkrinkala, kakšna je v resnici, ampak se po zaslugi tega foruma zavedam, da s tem pravzaprav ne bi ničesar rešila. Ker daje čisto drugačen vtis in mi tisti, ki z njo ne sodelujejo, najverjetneje ne bi niti verjeli.
Glede praznikov – čisto posebej obravnavamo Božič/Novo leto, za tega se vrstimo vsako leto
eden, da vsi pridemo na vrsto. Ostale praznike – po vrstnem redu, ne moreš imeti dvojih
zaporednih praznikov frej, razen če se dogovoriš in zamenjaš z tistim, ki je na vrsti.
Če si jemlje bolniške – lepo si zapisujte datume in vse, ko se bo tega nabralo dovolj, da se
vidi vzorec (nihče ne zboli VEDNO za praznike) greste s pisnim seznamom k šefom in se
pritožite.
Je pa res (če je vsaj približno taka kot moja sodelavka) da takim tudi šefi ne pridejo do živega,
ker imajo enostavno tako blazno debelo kožo, da se jih nič ne prime. Naša ima po mojem
kar en tak “obrambni sistem” selektivnega pozabljanja, ker vsako kritiko ali konfrontacijo, kjer
je ona kriva, tako temeljito “pozabi”, da se samo čudiš in se potem ti sprašuješ, ali je bilo
res, ali ne…
En mogoče neumen predlog – vodi si “dnevnik”, kamor si zapisuješ njene najbolj izrazite
kozlarije – z datumi in vse – pa ne za kontrolo ali za orožje proti njej, ampak za lastno
evidenco, za to, da se TI spomniš da je vse res, da si ne domišljaš in da nisi preostra.
Na koncu z živci, pozdravljena!
V prilogi ti pošiljam link, kjer je bila obravnavana podobna problematika. Mogoče boš našla še kaj zase. Srečno! Lp Odmev
https://med.over.net/forum5/viewtopic.php?f=465&t=8175009
Skela_nepr, tole z zapisovanjem je super ideja in mi je ravno ta teden prišlo prav. Hvala! Zadnjič sva se zmenili, da ne bo več zamujala (ker sem že velikokrat morala zaradi nje podaljšati delavnik) in ko je spet zamujala 20 minut, je nisem več čakala. Seveda je bila potem ona uboga reva in nič kriva, jaz pa sem bila trdosrčna in sebična, ker sem kar odšla. Če ne bi imela nič zapisano, bi se res počutila krivo, tako pa sem videla, da gre za stalni vzorec obnašanja. Ona je namreč tako spretna pri zamegljevanju in spreobračanju dejstev, da človek podvomi v svoj spomin. Se pa, zanimivo, zelo izogiba temu, da bi stvari sporočala pisno.
Na žalost pri nas ne bi nič dosegli s pritožbo, ker se šefi z njo preprosto nočejo ukvarjati. Tu bom verjetno morala sprejeti situacijo tako, kot je.
Odmev, hvala za link. Vse sem pozorno prebrala. Saj se počasi izpletam iz tega. Počasi sprejemam, da je ne morem spremeniti in da tudi šefov ne morem spremeniti. Samo še sekirati se moram nehati, pa bo 🙂
Spet se oglašam 🙂
Upoštevala sem nasvete in življenje je res lažje. Ni lahko, ampak z momovci verjetno lahko niti ne more biti. Hvala za podporo, saj sem bila v situaciji, ko sem se že resno spraševala, kaj je narobe z mano.
Najbolj mi pomaga to, da z njo komuniciram pisno, ker ji tako lažje rečem ne.
Prejšnji teden pa sem z emaili nadrejenim tudi dokazala, da neka napaka ni bila moja (raje ne pomislim, kaj bi bilo, če ne bi imela vseh sporočil. Hvala, skela!) Ker je bilo iz elektronske pošte tudi razvidno, kakšne pritiske uporablja, sem izkoristila priložnost in naši vodji povedala, da s to kolegico zelo težko sodelujem in da prosim, da ne daje vseh njenih projektov meni. Povedala mi je, da nisem prva, ki je to prosila ter mi obljubila, da bo delo razporedila. Besedo je držala in ta teden sem že imela priložnost od strani opazovati novo dramo, v centru katere je seveda ona.
Imam pa vprašanje:
Ali bi, oziroma ali ste koga opozorili pred manipulacijami momovca?
Na koncu z živci, pozdravljena!
Zelo sem vesela zate in, da se ti je zadeva razrešila.
Na tvoje vprašanje: “Ali bi, oziroma ali ste koga opozorili pred manipulacijami momovca?” bi bila jaz osebno raje tiho. Vsaj nekaj časa. Ljudje so neuki in človek nikdar ne ve, kako bo dotična oseba opozorilo sprejela. Lahko se zgodi, da celo nam v škodo in nas ima lahko celo za škodoželjnega ovaduha. Osebno se tudi zavzemam za pravilo, ki ga je dobro in modro upoštevati: Osebi lahko nekaj povemo, ali ji pomagamo, ali jo na nekaj opozorimo le takrat, če nas je ta oseba zato zaprosila. Včasih je žal dobro dopustiti, da zadeve same dozorijo… To je le moje mnenje. Morda bo še kdo kaj dodal. Lp Odmev
Oj,
me veseli, da ti gre bolje, super 🙂
Kar se tiče opozarjanja – jaz ne bi šla v neko zapleteno razlago o manipulacijah in motnjah, bi pa morebitnim novim “žrtvam” predalagala enak način dela, kot ga imaš ti. Se pravi – pisno, dokazi, vse shranjeno. S tem ni nič narobe, mislim pa, da bodo že s tem opozorjeni, da je treba biti malo bolj previden?
Pa seveda nudenje podpore in razumevanja, ko se jim bo začelo dozdevati, da je z njimi kaj narobe in da izgubljajo spomin in razum … 🙂
V vsaki pisarni imaš kakšen tovrstni primerek.
Dejstvo je, da lahko v življenju spreminjamo zgolj sebe, drugih pač ne. Prej ko to doumeš, bolje zate. Torej, ukvarjanje z drugimi (če niso ravno tvoji otroci) je povsem neproduktivna dejavnost.