Oh ta čustva …
Veliko ljudi ima zmotno prepričanje, da če o stvareh molčimo, če jih odrinemo od sebe, npr. če potlačimo čustva, ki nam niso všeč, če jih z razumom omejimo, da se tako rešimo problemov. Pa ni tako. Čustva, ki se porodijo v nas in jih ne izrazimo, bodisi, ker se tako ne spodobi, ker ni dovoljeno, ker bi izpadli neresno, … ker ni časa za njih … ostanejo v nas. So ujeta energija, ki se želi sprostiti. In če jih kar nabiramo v sebi, ne da bi jih sprostili, je to vedno bolj zastarana energija – kot postana mlakuža znotraj nas, če povem poenostavljeno. Kdo pa si ne želi svežine, novosti, življenja, pretočnosti bolj kot blokad, postanosti, ujetosti? Če čustva prepoznamo, jim namenimo pozornost in jih na primeren način izrazimo, je marsikateri problem rešen. Čustva pridejo in grejo. Čustva niso mi, so pa pokazatelji naših prepričanj, ki jih nosimo znotraj sebe in zato pomemben učitelj nam samim. Osvetlijo nam, kaj vse leži v nas tam globoko v naših globelih in vpliva na naša življenja močneje kot si mislimo.
Če se strinjate z menoj in če se strinjate, da otrokom vse premalo dovolimo, da bi izražali to, kar čutijo, doživljajo znotraj sebe ter da je to potrebno spremeniti , vas nagovarjam, da podprete moj projekt:
https://www.adrifund.com/project/view/136
Hvala lepa!
Mateja Debeljak
