Pred leti sem se ločila. Zapustila sem bivšega moža in vse kar sem do takrat zgradila ter začela življenje na novo. Če ne bi takrat spoznala drugega moškega, ki je sedaj moj partner, verjetno ne bi imela za to poguma. Kakorkoli že, ni mi žal. Vendar kot vedno, najbolj nastradajo otroci. Starejši sin, ki je bil v času ločitve srednješolec, je ostal pri bivšem možu (moj novi kraj bivanja je precej stran in tega ni želel zamenjati), mlajša hči je šla z menoj in ima vsa leta redne stike z očetom. Pri meni je sicer zadovoljna, tudi novega partnerja povsem sprejema. Problem je v tem, da moj bivši mož še po več letih zelo čustveno vpliva na oba otroka (starejši je sedaj že odrasel, končuje faks). Hčera, ki je proti koncu oš, gre rada k očetu, ker gre tam še k starim staršem na kmetijo in bratrancem ter sestričnam. Vendar velikokrat ko se vrne, je tudi žalostna in vem, da v sebi spet premleva določene stvari. Tudi tokratne “krompirjeve počitnice” je po vrnitvi od očeta jokala, ker je premlevala o tem, kar ji je oče govoril. Namreč, da je obletnica odkar sem šla od njega (njih), pa da mi je nudil vse… že vseskozi tako pomalem obremenjuje otroka. Saj hčer je že marsikaj sprevidela sama, da ni moglo biti vse tako kot govori oče. Nikoli sicer nisem otrokoma govorila slabo o očetu in razlogih za ločitev. Kot grešnik za vse je potem izpadel moj novi partner, ki pa je bil dejansko le “pika na i”. Sin ga noče niti spoznati, moj bivši mu je govoril o njem same slabe stvari, kar se tako ali drugače izve. Kakorkoli že, včasih me dejansko ima, da bi se resno pogovorila s sinom (in tudi hčerjo) in mu predstavila tudi vse negativne stvari, ki so mene pripeljale do ločitve. Ker dokler sva bila z bivšim skupaj, sem vedno poskrbela, da sta otroka čimmanj čutila nesporazume med staršema. Pa vendar se res ne bi rada spuščala na tak nivo kot bivši in pred otroci prala “umazano perilo”. Bivši je odličen retorik (vešč govorjenja) in se z njim težko karkoli pogovorim, ker na koncu vedno obrne tako, da bi imel on prav… tudi zato je šel zakon v refuzo. Kaj menite, naj otrokoma kaj rečem, ali naj se pač sprijaznim s tem, da je oče sina čisto “obrnil” po sebi??

Koliko so pa otroci stari?

Sicer pa bi na tvojem mestu najprej otroka malo povprašal, kaj si onadva mislita o vsej zadevi? Sta si ustvarila kako lastno mnenje ali kar vse verjameta očetu?

Pozdravljeni!

Žal popolna ločitev v partnerskem odnosu, kjer se rodijo otroci, ni mogoča. Najpogosteje se težave (so izjeme), ki jih je družina imela v času skupnega življenja, v podobni ali drugačni obliki pojavljajo še naprej. Najbolj prikladno (najmanj odgovorno) je žal manipuliranje z otroci.

Vaš partner vam še vedno ni oprostil za vaše dejanje. V njegovi realnosti je on delal vse za družino, vi pa ste izbrali večje udobje, zapustili družino, poteptali njegov ego in odšli z drugim moškim. Njegova narcistična zunanja podoba se je sesula. Njegov “nižji jaz” sedaj v vas vidi nekoga, kateremu se mora maščevati – seveda najlažje preko otrok.

Priporočam vam, da bivšemu partnerju napišete pismo (pomembno je da je pismo, da ga lahko prebere večkrat). V pismo mu razložite (iskreno) kakšni so bili vaši razlogi za ločitev. Pišite kako ste se počutili ob njemu (ne kaj vse je on slabega naredil), tako da bo razumel, da niste imeli druge možnosti, kot da greste stran. Napišite mu tudi, kaj vas sedaj moti in da si želite, da bi lahko vajini otroci ljubili in sprejemali oba.

Čez nekaj časa ga lahko pokličete in se z njim pogovorite na 4 oči.

Obstajajo pa tudi psihološke tehnike, ki jih lahko naredita oba, ali tudi sami vi in na ta način “sprostite” zastalo napetost med vama.

Želim vam vse dobro.

Otroka sta stara trinajst in dvaindvajset. Imata lep odnos, zato je zanju še težje, ker sta “ločena”, vendar to nič ne pripore k temu, da bi sin prišel kdaj v najin nov dom. Sinu je najtežje sprejeti dejstvo, da nima več “toplega” doma, kjer je mama non stop na razpolago in vsem streže… Da sedaj oče opravlja večina gospodinjskih opravil, vendar ni vse “tipi topi”, kot je bilo prej. Materialno nisem vzela nič (čeprav sva precej ustvarila). S sinom sem se pet let dobivala občasno (recimo 1 x na 14 dni) ali ko je pripeljal sestro na dogovorjeno mesto. Jasno mi je dal vedeti, da ni problem, da sem bila vedno dobra mati, ampak tega, da sem ga “zapustila” ne bo zlahka odpustil. Od začetka ni zmogel, sedaj pa, ko je preteklo že več let, ga verjetno niti ne zanima več, da bi prišel pogledat kje in kako živiva z njegovo sestro. Sicer ima že kar dolgo dekle, s katerim dobro “vozita”. V glavnem, sin zagotovo meni, da ženska, ki jo moški ne tepe ali pijančuje, le-tega ne bi smela zapustiti. Hčera ima že drugačno mnenje, saj je ugotovila, kako dobro in v sožitju živi v novem domu. Zato je toliko bolj zmedena, ko takrat (ne vedno), ko je pri očetu, očitno letijo določene negativne besede glede mene (in mojega partnerja). Tudi žalosti ne pokaže pred mano, pač pa se zaupa moji sedanji tašči, ki mi to obzirno pove. Škoda se mi zdi to, ker v njej vse skupaj povzroča velik nemir in to vpliva tudi na njen slabši šolski uspeh.

G. Boštjan, najlepša hvala za vaš odgovor!
Ja, drugi odstavek vašega odgovora zelo dobro označuje mojega bivšega moža. Sicer nisem izbrala ravno večje udobje (je kar primerljivo). Ideja s pismom je zelo dobra. Preden sem se dokončno odločila za ločitev, sem skoraj eno leto živela sama s hčerko v najemu in takrat dobro premislila stvari. Takrat mi je tudi bivši napisal pismo, v katerem je prevzel vso odgovornost za najin “konflikt”, seveda z računom, da bom prišla nazaj. Vseskozi mi je močno “nabijal” občutke krivde, vendar sem sama ogromno prebrala in šla tudi na terapijo, tako da sem stvari v veliki meri predelala. Glede pisma bivšemu imam le ta zadržek, da ga bo potem nosil in kazal kje okrog, ker težko kakršnokoli stvar zadrži zase. Močno je še navezan na svojo prvo družino (starše). Sama se trudim, da nikogar ne obsojam (vsak ima svoje razloge za svoje ravnanje in v tem smislu se tudi nisem odzivala na besedne napade bivšega) in zato vseskozi puščam “času čas”. Sem upala, da bo sedaj, ko ima bivši že nekaj časa novo partnerko (s katero sicer ne živita še skupaj), bolje, a je včasih še vedno “kriza”. O kakšnih psiholoških tehnikah pa on ne bi želel slišati, sama pa bom o tem razmislila. Očitno se strinjate z mano, da je škoda, da otrokoma po toliko letih govorim o razlogih za ločitev, niti ne vem, če bi me hotela poslušati (k temu me je nagovarjala prijateljica…). Mislim, da morda kdaj kasneje, če se bosta hotela o tem kaj pogovarjati. Mi je pa težko, ker se mi je sin zelo odtujil in ne vem, če bova še kdaj uspela vzpostaviti pristne vezi, ki naj bi povezovale mamo in sina. Trenutno ga v meditaciji objamem in prosim za to, da bi mi uspel odpustiti moj odhod ter sprostiti zamero, ki jo goji. Verjamem, da bo enkrat še vse dobro…

Veseli me, da delate na sebi, da ste prevzeli del odgovornosti za situacijo in da skušate delovati v dobro vseh vpletenih. To je največ kar lahko človek naredi. Zavedati se je potrebno, da ni nihče popoln, da se rodimo v nepopolno družino in da tudi živimo nepopolno življenje.

Razumem vašo frustracijo, tudi jaz imam otroke. Če je nevarnost, da pismo komu pokaže, potem napišite pismo tako, da ne bo nič narobe, če bo pismo pokazal še komu. Verjamem, da boste znali napisati tako, da bo prav, brez pretiranega obtoževanja, pač iskreno o sebi, čustvih, razlogih. Prevzemite odgovornost za svoj del odnosa, in se osredotočite na otroke in to, da sta oba odgovorna za to kako se otroci počutijo. Napišite mu, da če želi uničiti vas, da sicer ima to moč, vendar bo tako dolgoročno uničil tudi otroke (takšna je realnost, žal tudi vaša).

Verjamem, da ima tudi vaš bivši partner rad oba otroka. Včasih ljubezen “stopi” nižji jaz, kot sonce stopi led, včasih žal ne. Brez njegovega sodelovanja žal ne morete popolnoma rešiti situacije.

Menim, da je pošteno, da otroci poznajo tudi vašo resnico (ne samo njegovo). Tudi njim lahko napišete pismo. Ni potrebno povedati vseh podrobnosti, zgodbo je potrebno prilagoditi starosti otrok. Glede tega je pomemben timing. Kdaj to narediti je racionalno težko svetovati? Uporabite svojo intucijo, prosite za vodstvo, imejte dober namen … Najbolj fer bi sicer bilo, da bi oče vaših otrok, otrokom priznal, da ni vse samo vaša odgovornost, ampak, da je tudi sam veliko prispeval k temu. Seveda pa je za kaj takega potreba določena stopnja čustvene zrelosti.

Vsekakor pa najprej poskusite najti pot do tega, da z bivšim partnerjem najdeta način za konstruktivno sodelovanje. Morda tudi s pomočjo partnerskega svetovanja.

Držim pesti. Čutim, da ste dobra oseba. Nadaljujete svojo pot in vse bo v redu.

Hvala za vse nasvete. Se bom potrudila.

Razumljivo je, da je sin jezen na mamo, če je ostal pri očetu, kateri ni bogvekakšna gospodinja in poleg tega še benti čez mamo. Če sin to posluša več let, je normalno, da se ga nekaj prime. Žal bo s tem tudi dobil slabo popotnico za sobivanje z ženskim spolom in bo moral trdo delati (na sebi), da spermeni določena prepričanja, ki jih je povzel po očetu oziroma njegovem odnosu do mame (avtorice).
Se pa strinjam, mož čuti veliko zamero, sam pa očitno svoje krivde v tem odnosu ne vidi. Kritiziranje takega človeka ne pomaga k izboljšanju, ampak lahko zadevo le še poslabša, zato je to, kar je Boštjan predlagal še najboljša opcija. Ni pa nujno, da bo kaj boljše ali drugače. Odvisno koliko je on sploh pripravljen razumeti druge.

S hčerko se pogovarjaj o tem. Zdaj je v določenih ozirih že odrasla in razume marsikaj. Ni več majhna punčka.
Pogovarjajta se o medsebojnih odnosih na sploh, o odnosih med prijatelji/prijateljicami, partnerji, sošolkami … gotovo je tudi že v prijateljskih krogih naletela na nekaj podobnega. To, kar dela tvoj bivši, pač ni omejeno samo na bivše partnerje, ampak se pojavlja tudi v drugih odnosih.
Hči mora zaupati v svoja občutja, svoje mnenje, ki si ga ustvari na podlagi dejstev, opazovanj, občutkov. Potrdi jo v tem, da kar čuti pri sebi – da si ti okej – tudi drži. Velikokrat bo verjetno v življenju morala zagovarjati svoja stališča pred drugimi, ki jo bodo skušali prepričati, da se moti. Morda bo kdaj šlo tudi za občutljiv odnos, recimo s partnerjem (da ji bodo drugi govorili, kakšen da je in podobno) ali dobrim prijateljem/prijateljico. V bistvu boš tudi ti mogoče kdaj pred izzivom, da ne boš šimfala njene družbe, ki se ti ne bo zdela ok čisto zaradi tvojih osebnih preferenc, ne iz objektivnih razlogov.
Pogovarjajta se o vsem tem.