Anoreksija in depresija
Pozdravljeni, hči je prvič zbolela za anoreksijo pri desetih letih. Takrat je bila tri mesece hospitalizirana na ppo. Po odpustu iz bolnice smo 3 leta
nadaljevali z družinsko in zakonsko terapijo na Fdi.
Do julija letos je bilo vse uredu. A žal se je anoreksija ponovila.
Pomoč smo poiskali konec avgusta na ppo. Hči je dobila tablete Zyprexa 5 mg/ 7’5 mg zvečer. Imamo tudi redne kontrole.
Skrbi me, ker je hči postala zelo depresivna; nič je ne zanima, nič je ne veseli, zelo je utrujena, tako da v šoli ne zmore. Menstruacije nima že štiri mesece.
Zdravnica je že pred mesecem dni predlagala hospitalizacijo, vendar je hči tako nasprotovala, da smo se dogovorili, da ostane doma z menoj. Kljub temu da sva bili veliko skupaj in se veliko pigovarjali se stanje ni izboljšalo. Želela je nazaj v dijaški dom in v šolo. Z možem sva ji ustregla, dogovorili smo se s svetovalno delavko, uredili pogodbo,vendar se je izkazalo, da ne zmore. Bila je preveč utrujena in depresivna.V šoli so mnenja, da v takšnem stanju ni sposobna sodelovati pri pouku in bivati v dijaškem dom
Sedaj je spet doma, depresija se stopnjuje.
Ne vem več kaj naj naredimo. V ponedeljek imamo kontrolo. Res da teža stoji Itm 16,9, vendar je hči čisto brez volje in energije.
Kaj nam svetujete vi? Ali je depresija posledica njene bilezni? Ali mislite, da bi ji hospitalizacija hitreje pomagala, do točke, kjer bi lahko skupaj začeli . Na žalost sva z možem nemočna, ne znava ji pomagati.Res se trudiva po svojih močeh biti dobra starša. Občutki krivde so veliki. Kaj sva naredila narobe?
Cela družina zelo trpi (še dva brata 18 in 5 let). Imamo jo radi, pa ji ne znamo pomagati.
Kaj mislite, da je v tej na kratko opisani situaciji najbolje zanjo?
Že v naprej hvala in lep pozdrav. Petra
Spoštovana Petra,
žal se je zataknilo pri moderaciji in sem danes odkrila, da se je nekaj neodobrenih pisem”skrilo” nekam,kjer jih preje nisem opazila – zgleda, moram biti še ekstra pozorna, da se to ne ponovi. Se opravičujem, sicer pa glede vašega pisma:
Če vidite, da je s hčero slabše, omenite to na kontroli. Prav gotovo bi bila priporočljiva intenzivnejša obravnava – lahko družinska terapija, ali svetovanje oz.psihoterapija zanjo, ali celo vrnitev na bolnišnično oskrbo.
Najbolje, da se o tem pomenite na kontrolnem pregledu, kdor pač vodi njeno obravnavo,če pa boste rabili kake nove konkretne naslove za pomoč, pa se javite (rabim vedeti tudi,odkod ste).
Težko je reči, ali je depresija posledica njene anoreksije, ali je že itak težava, ki je bila že v osnovi tukaj. Včasih je tako, da motnja hranjenja nekolko “skrije” depresijo, včasih pa je depresivnost posledica konstantnih bojev okoli hrane, ali celo podhranjenosti (saj oseba z AN nima prave volje in energije za življenje in kupe nalog in zanimanj, ki jih življenje vsebuje navadno). Pri tako nizkem ITMju,sploh če je to ženekaj časa, to sploh ne bi bilo čudno!
Prav tako je težka dilema to,ali rabi hči odmik od šole in povezanosti z vrstniki -vsaj za nekaj časa, zaradi intenzivnosti anoreksije oz.depresije, ali pa je bolje, da hodi v šolo,saj v teh letih navadno najstniki potrebujejo vključenost v družbo vrstnikov. Pomenite se z njo in to izpostavite na kontroli.
MOrda si lahko preberete katero od knjig o anoreksiji,ki so v slovenščini, zdajle se spomnem vsaj dveh: Pojedla sem anoreksijo in Lačni razumevanja.
Glede na dileme vaju dveh kot staršev,občutke krivde in nemoči, bi tudi vam priporočila, da se vključite v kako skupino za bližnje, ali greste vsaj na posvet -npr.na društvo Muza ali k nam na Svetovalni svet.
Spoštovana Petra,
tudi mi imamo podobne težave s hčerko, prav tako dijaški dom, sedaj je doma…. AN in huda depresija, smo pred odločitvijo za zdravila… ja težko je, ker kot praviš trpi celotna družina (tudi še dva brata), starši pa se obračamo na vse strani za pomoč…a čarobne palčke ni….lahko mi pustiš svoj kontakt če želiš, lp Barbara