Jaz sem čisti melanholik, to pomeni sem zelo občutljiva oseba, ki rabi ogromno pozornosti, je hitro užaljena, čustvena oseba, se pogovarjam o problemih, povem direktno kaj me moti ampak ne na žaljiv način, ne rešujem problemov s tišino in s tiščanjem osebe vstran od sebe. Moja samopodoba ni ok. Vse to se odraža v najini zvezi. Velik problem imam z ljubosumjem, ravno zaradi samopodobe, primerjanja z drugimi, občutek manjvrednosti. Znam človeku narediti krivico s to mojo ljubosumnostjo in se zavedam, da sem težka. Odraščala sem v družini z ljubosumno mamo, ki je bila skoncentrirana na očeta, manj na otroke. Čustveno hladna mama. Tudi oče mi je v moji puberteti spustil par krepkih, ki jih še nisem pozabila v smislu kdo te bo gledal, če boš taka lahko greš samo v samostan med nune. Priznala sem svojo napako glede ljubosumnosti v najini zvezi, saj nočem biti ista kot moja mama, ker ni bila srečna s tem, hodila sem tudi k psihologu, poskušam situacijo izboljšati s tabletami Cipralex saj menim, da imam težave zaradi otroštva, ki jih nekako ne znam izkoreninit (mislim da me občasno prime depresija, anksioznost). Mojo težavo on pozna, zaupala sem se mu večkrat, povedala v čem je problem, da ko sem ljubosumna ni to toliko z njim povezano kot z menoj, z mojo glavo. Jaz ko norim od ljubosumnosti, norim zato, ker se počutim manjvredno, ker se ne počutim ljubljeno, ker mi manjka pozornosti, ker mam občutek, da nisem pomembna, da me ne razume. Vem, da sem težka glede tega.

Mislim, da je on čisti kolerik. Zelo vzkipljiva oseba, ki se zelo hitro razjezi, ki mora imeti prav. Njegov pogled in njegovo dojemanje vsega (zveze, osebe kot same, navad, pogovarjanja, reševanja težav) je tisto “pravo in to velja brez odstopanja”. Nekak dojemanje druge osebe glede neke zadeve ne sprejme, ne tolerira oz. imam občutek, da niti ne poskuša razumet, se postavit v kožo drugega. Jaz če sem čustvena oseba, nisem zato slaba oseba, razlika je kaj pri osebi iščeš: če iščeš slabe stvari jih boš našel. Če ti čustvenost in občutljivost jemlješ kot slabo, boš to zmeraj našel. Pač človek vsak dojema zadeve drugače, v štirih letih sma se že toliko spoznala, da ve, da sem čustvena oseba, nežna oseba, ki rabi pozornost, ampak ogromno pozornost tudi dajem, samo dojemam svet drugače kot on in si želim, da bi me vsaj razumel, tak kot bi jaz mogla njega razumet, da ko se razkuri ne pazi na besede in bi te besede morale iti mimo mene.

Živel je večino časa sam. Živel je z babico in očetom, ki je bil veliko službeno odsoten, mama je umrla v prometni nesreči skupaj s polbratom. O tem se zelo redko pogovarjama, vendar vem, da on tega niti ni mogel predelati, ker se o tem z nikomer ne pogovarja. Težko je it čez to, če vse v sebi držiš, si določene zadeve še celo očitaš za katere nisi niti kriv. Od tega je 6 let.

Je oseba, ki probleme drži v sebi, se o teh ne pogovarja, posledično direktno kregarije ne začne skoraj nikoli on ampak jaz. Misli, da če je tiho, da ne pove kaj ga muči, da dela s tem dobro zvezi. Ampak to ni rešitev, to tudi ni dobro za zvezo. Jaz sem tista oseba, ki ne more bit tiho in čakat, da bo problem “šel mimo”, jaz bi rada razčistla se pogovorila in potem stisnila k njemu. Nisem oseba, ki zamero vleče več dni, ko se pogovorim bi se lahko v naslednjem trenutku stisnila k njemu, saj kregarija zame ne pomeni, da sovražim človeka, isto ga ljubim, čeprav pride do nekega nesporazuma.

Pri njemu je pa tako, da ko jaz pridem na plan s “problemom” kaj me muči npr. “zakaj me nisi poklical” (ampak to z mirnim tonom, ponavadi še rečem prej nočem se skregat, ker že vem kaj bo iz tega nastalo) eskalira…kak pride do tega, da jaz povem kaj me moti, imam občutek, da se on počuti ogroženega in samo napade nazaj, da ni tak, da je on mel razlog in to je prav.

Pogrešam to, da ne vidi, da sem žalostna zaradi nekih stvari, pa čeprav je bedarija, me pomiri in stisne k sebi, ampak se počuti kot da se njemu dogaja krivica zaradi teh bedarij (ker je on drugačnega mnenja in moje mnenje in čustva niso prav npr. jaz sem žalostna ker mi ne da lupčka ko pride domov, mu to rečem, on je šel se preoblečt in ker gnjavim že takoj na začetku je to razlog, da se skregama na smrt, ker on je mel tehtni razlog zakaj ni prišel do mene in jaz zdaj delam njemu krivico in probleme za brezveze in to je razlog zakaj nastane kregarija na polno, ampak po mojem mnenju iz njegove strani, ne iz moje, ker se potem ne kregama dalje zakaj me ni poklical ampak zato ker on mene prepričuje, da je mel on tehtni razlog in da jaz gušim in zakaj sem to rekla spet). Želim si, da lahko povem kak čutim, brez da bi se skregala potem na smrt zaradi tega, ker moja čustva delujejo kot samo gnjavljenje in nekaj slabega, narobe. Prepričat me hoče, da me ni prizadel npr. jaz pa njemu rečem potem, kak če si pa me, ne moreš spremenit mojih čustev, lahko me samo poskušaš razumet.. Hočem bit slišana in kot da zmeraj to poskušam dobit od njega.. če bo tokrat ratalo, da bi dobila to kaj iščem, normalni pogovor s happy endom ne z razvezo, ker rečem zakaj me ne pokličeš nič. Meni to ni normalno. da partner v zvezi če pove kaj čuti more bit prestrašen, če bo zarad tega moral pakirat.

Želela bi si, da bi se pogovarjal z menoj več glede problemov, jaz bi bila vesela, da bi kdaj on začel v smislu “zakaj me nisi poklicala”, “kak nisi mela časa zame”, ker bi imela vsaj občutek, da mu ni vseeno zame, za to zvezo ne kot da me “sploh ne rabi, ne pogreša”. Meni ni pomembno to, da on nikol ne začne kregarije oz. problemov, ravno nasprotno, meni je to utrujajoče, ker moram ugibat zakaj je v nekem trenutku tiho, nenasmejan, niti ne pogleda človeka polek sebe pa čeprav vidi, da ga gledam, jaz bi si želela, da se pogovarjama o tem kaj koga muči, ker ni vrag, da njega čisto nič ne muči pri meni, samo drži to v sebi, je tiho, ko pa jaz pridem s tem “kaj si tak tiho” pa plane na dan tista jeza, ki jo drži v sebi in se kregarija začne zakaj si spet to rekla, kaj samo gnjaviš v mene, egoist si, samo na svojo rit misliš nikol na drugega.

In tukaj se najin začaran krog začne. Kregarija se začne zarad bedarij skoraj vedno, zaradi teh kregarij nastane vsesplošna katastrofa pri njemu, vzkipljivost vodi do tega, da začne zbirat besede, ki so zelo žaljive (prekleta hinavka, slaba ženska si, ne vzdržim polek tebe), posledično moja samopodoba še bolj pade, velikokrat zarad teh pogovorov, ki jih začnem pa pride tudi do tega, da iz njegove strani pride tudi do končanje zveze (poberi se, končala sma, mi začne metat stvari iz omare, v smislu opozarjal sem te, da boš vse pokvarla s to tvojo občutljivostjo, če pa ni taki ekstrem pa skoraj vedno grožnja, če boš naprej taka, bom si poiskal žensko, ki ne bo taka kot ti, če misliš, da sem lažnivec (če se ne strinjam z njim) lahko kr zdaj končama.. in to je prisotno že od samega začetka zveze). Vem, da z ljubosumjem ne delam prav in da škodim zvezi, samo tak težko mi je iz tega prit ven, ko imam skozi občutek “zavrženosti” pri njemu ko povem kaj čutim.

Hrepenim po njegovi pozornosti, po potrditvi, da me ljubi. Meni vse te besede, ki jih izgovori v jezi, pridejo do živega, tišina, ko se zapre v sebe, vso to zavračanje in potiskanje vstran, ko se želim opravičit za to kaka sem kot človek, isto. Opravičujem se npr. ker sem občutljiva pa njega moj oprosti ne zanima, ker nič ne spremenim in če bo tak šlo naprej bom vse uničla. Kaj pa njegovi oprosti, ne bom te več naganjal, ne bom te žalil? Že tak je težko iz njega oprosti izvlečt, potem pa ko še opozoriš na to, da tud on se tega ne drži in ponavlja pa itak spet katastrofa.

Zame je to manipulativno, saj kot, da me ustrahuje, če bom še naprej takšna, boma končala. Povedala, sem mu, kak mi je, pa reče v smislu, da je on mel razlog zakaj to dela in da zdaj tega ne dela, čeprav še vedno dela. Čutim tesnobo, kot, da sem potisjena v kot, kot da ni izhoda v tej situaciji, ker vem sama pri sebi, kak težko je it čez to, da naenkrat ne smeš več bit ista oseba kot v resnici si, Imeti otroka je pogojeno tudi s tem. Jaz si ga želim, on pravi, da nisem sposobna met otroka, taka kaka sem. Ne bova ga imela, dokler se ne bova razumela, samo če pa niti ne morema rešit zadev s pogovorom, če samo še bolj tonema s pogovorom, ker pogovor je nekaj slabega v njegovih očeh. Jaz enostavno ne čutim varnosti v zvezi, meni je to tudi stres in moja manjvrednost se povečuje s tem. Kak se naj človek počuti nekomu pomemben, če pa ko pove nekaj, kak se počuti, al pa svoje mnenje, naleti na čisto zavračanje ne ni tak! Če ne boš isto čutla kot čutim jaz, grema narazen. Kak se pri tem človek, ki ima slabo samopodobo naj kuje v zvezde, kak naj zaupam v sebe, če se počutim tak nič vredno taka kaka sem v resnici? enkrat je izjavil je že tudi v smislu takoj si lahko drugo najdem poglej me. Kak naj jaz grem čez vse to? On pa dejansko ne vidi posledic svojih besed ampak samo mojo brezpredmetno ljubosumnost, občutljivost in to je krivo vse za razpad te zveze. Očita mi kak sem zagrenjena, kak ga skoz ocenjujem, ko je tiho, da skozi povežem s sabo in ga sprašujem, če je jezen name.. kak naj vem kaj mu je, če se pa ne pogovarja? Je pa jezen, če povežem s sabo takoj te sem pa egoist.

Težko rešujem “svojo osebno krizo” z ljubosumjem, ko me način zveze še bolj pahne v to. Jaz se počutim nemočno.

Pozdravljena,

poskusil bom biti kratek, jedrnat in dobronameren.

Glede na napisano bi tudi sam potrdil, da si težka in mislim, da v tej zvezi prispevaš levji delež težav ti.

Zakaj?

Prvič: ljubosumje. Si bolestno ljubosumna. Ne zavedaš se, kako grozno je biti partner takšni osebi. Ni on kriv, da si taka in nimaš pravice, da to počneš. To je strup za zvezo. Nehaj s tem. Ubijaš vajino ljubezen in da, dušiš ga. Ni poanta v tem, da te on “razume” (bolje rečeno se ti umika, hodi po prstih in dela s tabo v rokavicah) in te s tem ne dela ljubosumne. Zakaj bi te on moral razumeti in s tem posredno podpirati tvoje ljubosumje? Ti moraš delati na sebi in svoji samopodobi, da nimaš tovrstnih izpadov brez razloga.

Če bosta ostala v takem odnosu tudi v prihodnje, je razpad zveze, dokler še nimata otrok, gotovo boljši, kot da životarita v bolni zvezi in na tej poti grdo zaznamujeta še morebitne vajine otroke.

Žal mi je za tvoje ne najlepše otroštvo, vendar se boš morala prenehati izgovarjati nanj in zgrabiti bika za roge, če hočeš obema dobro.

Drugič: prenehaj z očitki v stilu “zakaj me nisi poklical” in “kak nisi imel časa zame”. Nauči se formulirati vprašanja drugače. Človek stopi skozi vrata in ti ga verbalno napadeš. Ne rabiš biti kolerik, da eksplodiraš.

Glede tvojega fanta težko komentiram, ker ne vem, ali je tak zaradi tebe (borbe proti tvojim izpadom, očitkom in preobčutljivostjo) ali je bil tak že prej. Mislim pa, da ti njega zagotovo ne razumeš. Vprašaj se, zakaj ima izpade? Pričakuješ pa, da bo on razumel tebe.

Potrebovati ogromno pozornosti in hkrati dajati ogromno pozornosti pomeni dušenje. Iskreno ti povem, da bi te osebno prepustil drugemu moškemu, da te poskusi osrečiti, sam bi pa šel svojo pot.

Za konec bi ti svetoval sledeče: veliko se gibaj, po možnosti si najdi kak šport ali hobi, preberi kakšno dobro knjigo, pojdi med ljudi, poišči si psihoterapevta. In pusti svojega fanta živeti.

Upam, da se vajina zgodba razplete na način, da bosta oba zadovoljna.

Dobro je, da se problema zavedaš in ga priznavaš. Vendar to še zdaleč ne pomeni, da tvoj partner jih nima. Ima jih prav tako, le zaveda se jih ne oziroma jih ne priznava (posledično). To pa je problem, če s takim želiš nek spoštljiv odnos.
Vidva imata težave s komunikacijo in posledično z razumevanjem drug drugega. Napačno predpostavljata, da razumeta drug drugega. To prepričanje bi morala zbrisati in začeti od znova z zavedanjem, da ne razumeta drug drugega. Tako bi si bila bolj pripravljena prisluhnit. Tako pa vaju vidim le, vsakega na svojem bregu kako drug drugega prepričujeta v svoj prav in kot ta obstaja samo en prav. Naučiti se morata predvsem, da ljudje lahko isto stvar doživljamo in čutimo drugače, kot nekdo drug. Tudi, če sami verjamemo, da drugega nismo prizadeli ali ga nismo imeli namena prizadeti, še ne pomeni, da ga res nismo. Zdi se mi, da tebi tvoj partner to želi dopovedati vendar mogoče ne s pravimi besedami, verjetno niti ne s pravim tonom. On te ne želi prizadeti, vendar pa zagotovo kdaj te. Ni para, ko se jim to ne bi dogajalo. Pomembno pa je, da se nam to ne ponavlja prepogosto. Z zavedanjem, razumevanjem in poslušanjem drugega nam to lahko uspe. Včasih niti sebe ne slišimo kako zelo smo lahko recimo žaljivi, preprosto zato, ker smo takšni že od “nekdaj” in smo sami sebe takega vajeni in mislimo, da je tako pač ok.
Tudi tvoj oče je dal eno tako nepotrebno pripombo, češ kdo te bo pa imel tako ihtavo. Očitno se ne zaveda, da te je on vzgojil in ti vcepil določene vzorce vedenja, katere sedaj tako kritizira. Seveda on prav tako ni mislil nič slabega in ti je gotovo želel le vse najboljše, ampak če drugače ni znal, je pač naredil na slabši način. Starš, ki se ne zaveda, kako zelo velik vpliv lahko ima na svojega otroka, vso odgovornost (krivdo) prelaga na otroka, kar otroka naredi za zelo zelo nesigurnega tudi kasneje v življenju. Torej, zdaj ne iščemo več krivca, ampak samo ugotavljamo, zakaj se dogaja, kar se dogaja. Z iskanjem krivca ne popravimo ničesar. Zdaj moraš prevzeti odgovornost za svoje življenje in odnose, tudi za svoje občutke. To pomeni, da ne kriviš svojega partnerja zanje, ampak mu le poveš, kako se kdaj počutiš. Ampak to je proces, ki lahko traja več let, da ga par osvoji. Tudi partner mora sodelovati pri tem, mora verjetno, da lahko zgradi boljši odnos, kot ga je do sedaj oziroma kot ga imata sedaj. S trdim delom na sebi in na odnosih se da to do neke mere popravit. Dovolj velike mere, da se splača.

Ok, vidva sta pravo nasprotje. On drži probleme (občutja) v sebi, tebi se zdi, da moraš vse dati ven. Zdaj pa samo nekaj. Predstavljaj si, da bi on od tebe želel to, kar ti želiš od njega, da ti je podoben. Kaj če bi on želel od tebe, da si ti njemu podobna? Bi se počutila v redu ali bi se ti zdelo, da te ne sprejema?
On je tako navajen (z razlogom). Tebe to sicer dela precej nesigurno, vendar dvomim, da se on tega zaveda. ČE bi se, bi se verjetno tudi začel počasi odpirati, saj sem prepričan, da mu ni vseeno zate. Problem je, ker ga vznemirja tvoje “skakanje” v njega. Že itak se ne počuti, potem pa mu še po glavi skačeš. Tako se počuti. Upam, da ga boš zdaj lažje razumela. Izkaže mu malo več spoštovanja do tega, kar je. O tem bi se dalo še veliko napisat, ker si odlično in obširno opisala vajino dinamiko.

Pozdravljeni!

Hvala za vaš prispevek.

Vse kar ste opisali spada v kategorijo depresije, verjetno v kombinaciji z močno značajsko fiksacijo (kakšno točno bi vas moral videti in se z vami pogovoriti). Kdo vam je predpisal Cipralex? Osebni zdravnik ali psihiater?

Večina ljudi želi od partnerja dobiti tisto, kar niso mogli dobiti od staršev. Tudi vi to počnete. Tudi vaš partner ima težavo, to je jasno. Skupaj sta dva ranjena otroka. Namesto, da bi drug drugega podpirala, drug od drugega pričakujete rešitev, čarobno paličico (dokler bo tako, vajin odnos ne more biti boljši – oba potrebujete pomoč).

Dobro je da ste hodili k psihologu (verjetno kliničnemu), menim, da bi morali s psihoterapevtskim procesom nadaljevati. Sam bi vam svetoval, da delate več v smeri krepitve ega, in krepitve sposobnosti zadržati več vitalne energije. Skušajte se več gibati, pojdite na aerobiko, fitnes … hodite vsaj 30 min vsaj 3x tedensko. Najdite si konstruktivno družbo. Bodite več na soncu. Dobri rezultati pri zdravljenju depresije se doseženi tudi z omega 3 maščobami, C vitaminom in drugimi vitamini (B12 – methylcobalamin …) ter minerali (magnezij …).

Kot ste že sami ugotovili, in kot tudi kažejo znanstvene raziskave glede depresije, vaše težave izvirajo iz otroštva. Žal pa je tako, da pri vsem tem ni kaj izkoreniniti v psihoanalitičnem smislu. Tisto, kar je pomembno narediti je, da pozitivno stimulirate telo in možgane, da se razvijajo v smer, ki vam lahko prinese več čustvene stabilnosti, volje, samozavesti in igrivosti.

Preverite mojo spletno stran. Morda vam bo telesno orientiran pristop toliko zanimiv, da boste o tem želeli izvedeti več. Za vaš tip življenjskega izziva je delo s telesom nujno. Intelektualno že sedaj vse razumete dobro.

Želim vam vse dobro.