Pozdravljeni

Star sem 21 let, bivša punca pa je leto starejša od mene.
Skupaj sva bila 3leta in pol končala pa sva v začetku junija…
Naj še povem par besed o najini zvezi.
Spoznala sva se na maturantskem izletu, ko sem jo prvič zagledal me je vsekalo z njene strani tega ni bilo sprva…tako da je preden sva postala fant in punca trajalo 3 mesece. Prvo leto se je vse vrtelo okoli seksa, šele drugo leto pa se je razvila tista prava ljubezen in brezpogojno zaupanje.
Imela sva se rada, veliko sva se pogovarjala skoraj nič prepirala, ko sva bila skupaj sva bila res srečna.
Problemi so se začeli, ko sva začela razmišljati, da tako negre več naprej…vedno pri meni ali pri njej v stanovanju. Pa še kadar sem prišel h njej, je bilo to pozno zvečer, ker sem preveč časa posvečal delu, zaradi tega ji je bilo zelo težko, tudi meni…ampak sem bil zaradi svojega podjetja v zagonu in razmer doma(ko sem prišel iz dela, sem moral delati še doma na kmetiji) prisiljen v to.
Oziroma po pravici povedano nisem bil pripravljen postaviti nje pred delo in kmetijo. To pa zato, ker sem bil s časoma mnenja, da karakterno ni prava punca zame.
Za vikende je ustajala pozno, če je delala popoldne je spala do 11 itd…ni imela želje po osebnostni rasti, ni imela redne zaposlitve…pač študentsko delo in 2 spodletela poizkusa študiranja na faksu, pri 22letih brez izpita za avto,
Je imela tudi malo težjo osebnost, ni prenašala kritike(ne le z moje strani, tudi od staršev)…takoj polno jeze in podobno. Ni marala tudi, da ji nekod hoče pokazati kakšen drugačen pristop do zadeve…naprimer v kuhinji.

Preveč sem gledal na to kaj lahko materjalno pokaže, nisem pa opazil drugih kvalitet. Ko nisva imela problemov sem mislil da sem v pravljici…res sva se ujela. Nasmejal sem jo v trenutku, brez problema spravil v dobro voljo, imela sva res eno močno kemijo med nama…kot v filmu. Pač imela sva tudi težke trenutke, morda 1x na mesec? Pa še takrat sva vse rešila s pogovorom. Proti koncu pa je šlo vse na slabše, niso bili več trenutki…ampak dnevi, tudi teden je kdaj trajalo.

Potem je bil en neljubi dogodek…bila sva v trgovini, je rekla naj jo počakam na določenem mestu, meni se pa ni ljubilo čakati…pa sem se šel sprehajat na okoli. Takrat je bila ravno nekaj živčna, in ko je videla da me ni tam je čist znorela. K me je najdla me je napizdila ko majhnega otroka…v tistem trenutku se mi je podrl svet, nisem ji več mogel pogledat v oči…ne dat poljuba…niti sexa.
Odpeljal sem jo domov, brez besed je šla v stanovanje, jaz pa sem se odpeljal domou.
teden dni je trajal molk, sms sem pa tja z grenkim priokusom, nato pa sem šel do nje, kjer sva zaključila.
V tistem trenutku sem si res želel končati z njo, ker se mi je zaradi svojega obnašanja takrat “gnusila”.
Sva se pogovorila, razšla sva se ubistvu prijatelsko…pač ni več to to. Na koncu sva se objela, še zadnja beseda ob slovesu, ki sem jih komaj izgovoril(pač sem jokal kot punčka).

Kaj se je pa potem dogajalo z mano…seveda žuranje, druge punce, ampak samo komunikacija, namigovanja, dotiki…do seksa pa mi ni bilo, bivše pa sploh pogrešal nisem od prvega dne naprej, sem pomislil kdaj pa kdaj nanjo, ampak nič hujšega… In to je trajalo do septembra, ko sem spoznal punco, mi je karakterno všeč, po enem mesecu sva sexala…komaj(sam sebi sem to razlagal tako, da sem bil pač navajen bivše in nisem mogel z drugo).
Ampak pojavi se težava, v nekem momentu mi je v glavi nekaj počilo…mislim le še na bivšo…cele dneve, ko delam, preden zaspim, ko sem s svojo novo punco, ko se pogovarjava, ko se ona nasmeje…vidim le nasmeh od bivše, ob katerem je ta od moje sedajšnje le bleda senca. Ni tiste kemije…in ja življenje je še dolgo, spoznal bom še veliko žensk, ampak strah me je da nebo z nobeno tako lepo kakor z bivšo, pa čeprav je imela svoje pomankljivosti, tudi jaz jih imam. In vse bolj spoznavam, da sem naredil velikansko napako, pomankljivosti se dopolnjujejo ena z drugo, težave se reši s pogovorom, štejejo le srečni trenutki, ki pa jih mora biti čimveč.

Pozdravljeni!

Hvala za vaš prispevek.

Dvakrat sem prebral, kar ste napisali. V obeh ključnih odnosih z osebami nasprotnega spola je mogoče zaznati precej razdvojenosti. Korenine tega so v otroštvu, pogosto v relaciji odnosa do mame (zelo pogosto v trikotniku z očetom). Bistvu tega je, da podzavestni mehanizem odrasle osebe sabotira normalno izmenjavo čustvene in seksualne energije z osebo nasprotnega spola. Ta mehanizem je bil nekoč edini možni izhod iz frustracije, sedaj pa vas seveda ovira.

Težava je pogosta. Pravzaprav je malo moških, ki se jih ta težava niti malo ne zadeva.

Zakaj ste pri trenutni partnerki začeli razmišljati o bivši? Deloma zaradi mehanizma, ki ga opisujem zgoraj, podzavest je izbrala nek smiseln način, da vam prepreči izmenjavo čustvene in seksualne energije z osebo nasprotnega spola (podzavest nas želi vedno zaščititi v skladu z mehanizmom, ki ga najbolje pozna). Drugi razlog bi lahko bil povezan z vašim značajem. Nekateri ljudje se zelo težko ločijo od preteklosti. Tretji razlog pa je verjetno povezan s tem, da bivše partnerke še niste čustveno »preboleli«.

Napisano so samo domneve. Vi ste stari 21 let. Sedaj ste šele na pragu konca adolescence. Predlagam vam, da skušate v začetni fazi odnose z ženskami (in tudi življenje sicer) dojemati z več igrivosti in sproščenosti (tukaj nimam v mislih neresnosti). Potreben pa je tudi čas, da lahko v svoje srce sprejmemo drugo osebo.

Želim vam vse dobro.

g. Boštjan, hvala za vaš odgovor.

V Vašem odgovoru sem začutil, da ste razumeli, da so moje težave s seksom bile pogoste-ravno obratno.
Do upada želje po seksu je prišlo po razhodu z bivšo punco(kaj ni ponavadi ravno obratno?). Je pa ta problem izginil, čez čas ko sem se “navadil”…torej vse tako kakor mora biti.
Po vsem tem pa mi je “počilo” in od takrat naprej mislim le na bivšo.

Večkrat sem pregledoval skupne slike na računalniku(malo pogrešanja, lepih spominov, nobenih solz), ko sem pospravljal njena darila in spominke ni nikoli ni prišlo do tako močne reakcije kot sedaj v zadnjem času. Slike sem še imel na računalniku in ko sem jih ponovno pregledoval sem jokal kot otrok, tako da sem jih naložil na usb, in jih zbrisal z računalnika.
Sem čustveno zaprta oseba in ali se je morda pri meni šele po pol leta pričel proces “prebolevanja” ?

Sem mlad, vem da se mi zaradi tega ni podrl svet, ostajam realen. Ampak trenutno iščem razlog sam pri sebi, zakaj je NE ponovno poizkusiti osvojiti, ker če bi spet imel kar je bilo…tega nebi zamenjal tudi za vrečo zlata.

In bolj kot premišljujem, spoznavam da je nova punca čisto nasprotje bivše kar se tiče karakterja in delovnih navad…kar sem tudi iskal. Ampak me to žal ne zadovolji, ker ni tiste spontane “kemije” med nama, kakršno sem imel z bivšo navkljub najinim različnim interesem in pogledom na življenje.

Pravzaprav nisem imel v mislih seksualnih težav, ampak samo to, da se izmenjava čustvene in seksualne energije sabotira in ob prekinitvi odnosa ustavi. Naj vas beseda seksualnost ne moti, ni mišljena kot da ste imeli težave v seksualnosti. Odnos obstaja dokler obstaja izmenjava energije. Ko te ni več, tudi odnosa ni več.

Napisali ste, da ste čustveno zaprta oseba. Točno to se zgodi zaradi mehanizma, ki ga omenjam. Ko ljubljene osebe ni blizu do nje čutimo močna čustva, ko je, začne podzavest iskati razloge za prekinitev.

Skušal sem vam odgovoriti brez, da grem sedaj v podrobnejšo psihoanalizo. Menim, da ta trenutek ne boste imeli velike koristi od tega, če boste energijo vlagali v razumevanje globljih vzrokov. Tega ni nikoli zdravo početi sam. Če že, vedno s pomočjo psihoterapevta.

Svetujem vam, da se bolj sprostite in skušajte stopiti v čevlje večje igrivosti. Sledite svojemu srcu. Popolnoma nič ni narobe, če ponovno srečate svojo bivšo ljubezen in v realnosti preverite kje ste vi s svojimi čustvi in kje je ona. Morda pa sta si usojena. Kdo bi vedel.

Veliko sreče vam želim.

g. Boštjan

Ponovno se vam zahvaljujem za Vaš odgovor in Vaš čas, ki ste mi ga namenili.
Z vašo pomočjo bo sedaj marsikaj lažje.

Hvala lepa in lep pozdrav.

Pozdravljen neuravnovešen,
imam popolnoma isti problem, kot ti, če želiš se lahko kdaj dobima in kaj rečema na to temo..

To izkušnjo lahko vzameš kot šolo za naprej, a ne bodi prestrog sam s seboj. Dobro se je zavedati lastnih pomanjkljivosti, a hkrati tudi tistih, ki jih ima drugi. Uravnotežijo se z dobrim, ki se skriva v vsakemu od nas, z vsem, kar tudi sami dajemo drugim.

O dopolnjevanju pa je nekje dobro zapisala Alenka Rebula:

“Analiza komunikacije med pari kaže, da so najboljše zveze tiste, v katerih poteka kompleksna, nepredvidljiva, vitalna pisanost stikov. Maksimalna različnost, ki obenem gradi maksimalno integriranost, je najbogatejša. Isto velja za stike v skupinah in skupnostih.

Bistveno je dojeti, da je ključ odnosov v pomirjevalno – vzpodbudno nastavljenih odnosih. Dvoje je bistveno: odnos naj bi dajal varnost in vzpodbujal raziskovanje, razvoj. Samo tako razpoloženje omogoča čustveno ozadje za krepilne, zdravilne odnose med ljudmi. “