….si se naučil že v vrtcu (je napisal RF). Pravila so enostavna, logična in uporabna. Kje se torej zatakne?
Meni se je začelo zatikati v primarni družini. Nenačrtovana, starši na začetku študija. Ponudili so mi mesto črne ovce in jaz sem ga sprejela. Ovčke so lepe in mehke, barva pa itak ni pomembna-dokler ne ugotoviš, da seveda je in se zaradi barve ne smeš pasti z drugimi. Takrat je žal prepozno, ker ti MOM očka ne dovoli, da bi barvo menjal. Kje je mama? Tiho in poslušno kima….ni zlobna. Zaradi neizkušenosti je prepričana, da je tako prav. Koliko vsega ti lahko naredijo takšni starši mi najbrž ni treba opisovati, ker je pri vseh bolj ali manj podobno. Brez dedka (ki je bil najbrž tudi črn) bi znalo biti peklensko. Z njim ob strani pa se je nekako izšlo.
Ob prvi priložnosti sem pobegnila na varno. Doštudirala, potovala…izpolnila sem si svoje želje. Službo sem dobila takoj in to tisto, ki sem si jo želela. Z moškimi nisem imela nikoli slabih izkušenj, skoraj 9 letna zveza mi je dala ljubezen, spoštovanje in prijateljstvo….vse do danes.
….in potem: Pokliči ga. Če ga ti ne boš mogla rešiti ga ne bo nihče!
Stavek, ki sem ga razumela šele leta kasneje. Takrat pa sem z veseljem in ponosom sprejela vlogo rešiteljice. Saj sem sebe rešila, bom pa še njega. Ups! Rešiš lahko samo sam sebe….ampak bil je tako pameten, lep, izobražen in imel je enak pogled kakor….moj OČKA. Pa sem bila spet na začetku. Po 30 letih sem bila spet na začetku. Seveda tega nisem opazila takoj, ker je bilo zlitje popolno. To je bilo to! Zrasla so mi krila, ki sem jih vedno želela. Žal voščena. Talila so se počasi in zelo sistematično. Ko sva postala starša človeku, ki mu ni enakega :-)- tako najbrž za svoje potomce mislimo vsi starši….in je čas za partnerja postal čas, ki na koncu dneva ostane, je moj krilodajalec postal tisto kar je. Prebudil je vse, kar sem potlačila: krivdo, občutek manjvrednosti, željo po popravljanju na bolje, samoto…. Dnevi ignorance so se vlekli v neskončnost in ko sem že skoraj odšla je postal spet tisti, ki mi je naredil krila….in potem znova in znova ista zgodba. Očitki, da je dajem ničesar več so bili na mestu. Kako lahko daš nekaj česar več nimaš?
Oditi pa nisem znala. Ubijala me je misel, da sem sinu naredila to, kar so naredili meni. Ampak jaz nisem bila mama, ki poslušno kima. Poizkusila sem vse, prebrala še več….delaš pa lahko samo na sebi. In sem delala. Partner (bivši) je bil prepričan, da ima monopol nad tem kako se v življenju vse počne prav. Se strinjam, da je kar butasto, če spreminjaš prav v narobe….vsega sem bila kriva itak jaz 🙂
Srečen konec: Ko vidijo, da se ne da ničesar več izčrpati odidejo k naslednji “žrtvi”. Sedaj je ona tista, ki so ji zrasla krila. “Veš ona je ista kakor jaz!” je rekel, ko sem ugotovila, da me lep čas vara in jo vozi na oglede “bodočega” stanovanja. Priznal varanja ni nikoli. Tudi prav.
Upam, da sem končno predelala temo OČKA- s katerim imava znosne odnose in ga je mama pred 3 leti postavila na njegovo. Zamere so izpuhtele, postavljene so meje. In tako se učimo.
….izbira je naša, zgodba pa moja.

Čudovito opisano Bumerang. Dobro, da si uspela prekniti začarani krog in se izvleči. Čeprav vem, kako zelo težko je to storiti. Prav vesela sem zate! Res je, da imamo vedno izbiro, četudi se nam kdaj ne zdi tako. Ostani z nami, če se le da, tistim, ki še brodijo v megli izkrivljenih odnosov veliko pomeni, če vidijo, da se da!

GittaAna