Zmedena…
oz… imam občasno poln kufer.
Z možem sva stara oba 40+, ko sva se spoznala in poročila sva bila oba 30+, Bila sem njegova prva spolna partnerka, jaz sem pred njim imela eno daljšo zvezo in dve krajši.
Ko sva se spoznala, zaljubila…je bilo vse VAUUU (seveda bila sem zaljubljena). Tudi ko se je rodil prvi otrok je bil pozoren do mene in do otroka. Sicer se ni nikoli ponoči vstal zaradi njega, zelo se je izogibal previjanju…o.k. pač smrdi.
Ko se je rodil drugi otrok pa…otrok je bil načrtovan in zaželen od obeh, pa…se je njegova pozornost do mene zaključila. Ni bilo spontanih dotikov, poljubov…ko sva prišla iz porodnišnice je takoj vsa skrb za gospodinjstvo padla na moja ramena. Ko sem čez dan šla kdaj počivat, ko je otrok slučajno spal, je bilo takoj očitanje ” a spet ležiš”. O.k. sem šla skozi to, požrla razočaranje.
No sedaj sta otroka že večja, ne potrebujeta več previjanja, hranjenja, kljub temu pa sta še dokaj nesamostojna in vsa skrb za njiju je moja ( tuširanje, umivanje, oblačenje…šola, varstvo…) Pa saj sem mama in rada skrbim za njiju, ampak…bi pa tudi kdaj pasalo da bi se jaz zvečer usedla na teraso in bi…on naredil večerni protokol. Ampak vse kar je več od najnujnejšega je preveč… npr. včeraj …mali je po daljši vožnji bruhal in…se ustavimo in jaz urejam otroka in dajem možu vrečko v katero otrok bruhal in…vrečka je bila zunaj čista…je ni hotel prijeti….Mislim…jaz naj rihtam otroka, vrečko z bruhanjem pa dam v torbico?
Želim si moževe bližine, pozornosti, pogovorov…ampak…že kar nekaj časa živiva mimo eden mimo drugega. Za vsak objem, poljub…moram dobesedno prosjačiti, kar se mi zdi bedno. Sem pred kratkim naredila preizkus in…nisem ga en mesec pred roj. dnevom, dnevno spominjala da imam roj. dan( za njegov roj. dan otroka motiviram da mu skupaj pripravimo darilo)…in je pozabil…nisem ga spomnila na obletnico poroke (lani sem mu pripravila kronologijo najine veze) in…je pozabil…nisem ga poljubila ko sva prišla iz službe in…poljuba ni bilo…nisem dala pobude za sex in…nisva sexsala več kot en mesec.
Kar nekajkrat sem poskusila načeti pogovor na temo najinega odtujevanja, ampak…pogovor ni tekel v smeri izmenjave mnenj, ampak…je bil iz njegove strani napad…da on je do mene piker, zajedljiv…zato ker sem takšna kot sem, da sem se spremenila.
Ja verjamem da sem se spremenila, ker…pet let nisem v kosu prespala noči, nisem se mogla v miru stuširati, nisem mogla sama niti na malo potrebo, nisem v miru jedla…normalno da sem se spremenila, ampak…še vedno ga imam rada, še vedno sem do njega pozorna, še vedno mislim naj ko nisva skupaj, še vedno sem do njega ljubeča, no priznam včasih sem tudi sitna… ampak saj vedno ne morem biti dobre volje…ko pridem jaz prva iz službe, grem hitro kuhat kosilo, ko pa je on prvi doma pa…leži na sedežni, ves slabe volje in jamra. Pa lahko sem še ne vem kako dobre volje…mi takšno vzdušje ubija pozitivno energijo.
Vsakodnevni pogovori on vsakdanjih stvareh so pri nas takšni da jaz govorim on pa…njemu se ne da odzvati niti z aha, ja…nič…tišina…kot da se pogovarjam s steno.
Ko predlagam da bi otroka dala v varstvo in šla sama kam (savna, kino…večerja…)…je odgovor, ˝eh brezveze, se mi ne da, nimam časa, škoda denarja…˝
Jaz res ne vem več…ali sem res jaz tako zatežena…pa si mislim, pa saj je o.k….pa ne popiva, pa ima dobro službo, pa doma okrog hiše tudi kaj neredi, ampak…v partnerstvu pa…a je to to…da sva vsak na svojem bregu, da se ne pogovarjava…da…ne vem…jaz sem si predstavljala drugače, ampak…sama ne morem spremeniti NIČ na njega pa ne morem računati da bova skupaj kaj spremenila, ker…po njegovem sem za takšno stanje tako kriva JAZ.
Če bi bil malo zloben (pa bom), bi rekel, če si do sedaj vse požrla, boš pa še to. Mogoče je pa to tvoja vrlina (malo sarkazma).
Skupaj sta se odločila za drugega otroka, kljub temu, da je že prvi prvem dvignil roke nad njim? Itak, da njemu je pasalo. Ampak tudi ti bi morala vedet, da bo z dvema še malo težje, kot z enim.
Vedno si ti dajala pobudo pri dotikih, pozornosti in spolnosti, kar pomeni, da si ga tako navadila oziroma si mu že v štartu naredila, da mu je bilo lagodno. Pričakovati, da bo sedaj on prevzemal pobudo je naivno in te samo še bolj utruja. Saj neuresničena pričakovanja človeka spravijo v slabo voljo oziroma ga utrujajo, mu zbijajo voljo. Če želiš, da bo tako, kot na začetku oziroma vsaj približno tako, boš morala tudi sama postati takšna, kot si bila na začetku. Kar pa je praktično nemogoče, saj sta sedaj zraven dva otroka, ki skrbnega starša zagotovo utrudita.
Mož je pa tud en preveč lagoden hlod, da bi ti prišel naproti kar sam od sebe, saj misli, da zmoreš vse sama, ko pa si vedno vse tudi požrla. Pravila odnosa (igre) se postavijo na začetku, če jih spreminjaš kasneje, ni nujno, da jih bosta oba sprejela. To je življenje, saj veš, ni vedno pravljica, je pa tudi odvisno kako nanj gledamo.
Pa to sedaj ne pomeni, da si za stanje kot je, kriva le ti. Odgovornost je deljena in če se je oba zmoreta zavedati, so spremembe možne, sicer skoraj nemogoče. Verjetno se tudi mož zaveda, da nisi vse ti kriva. Na tebi je, da ga prepričaš drugače.
Pozdravljeni.
Prebral sem vaš prispevek. Skušam si zamišljati, kaj bi lahko bil razlog za drugačno vedenje vašega partnerja po rojstvu drugega otroka. Ničesar niste zapisali o spolu prvega in drugega otroka. Pogosto spol otroka ali preprosto značaj otroka prinese novo dinamiko v družino. Vse skupaj deluje zelo podzavestno in je povezano s travmami iz primarnih družin ali celo travmami prejšnjih generacij.
Razlog bi bila tudi kakšna druga objektivna okoliščina, ki pa je brez sodelovanja vašega partnerja ne moremo prinesti v zavedanje.
Tisto kar lahko naredite sami je, da se poslužite tehnike postavitev družine po Hellingerju. V Sloveniji imamo nekaj terapevtov, ki delajo s to tehniko (pošljite mi privat e-pošto, da vam predlagam nekaj imen). Predlagam, da greste na skupinsko delavnico, kjer se dela s to tehniko, najprej kot opazovalka. V kolikor vam bo v redu, lahko potem še sami naredite postavitev svoje družine.
V vsakem primeru, pa vam priporočam, da si s partnerjem poiščeta strokovno pomoč. Grozi vam izgorelost, in razpad družine. Ne odlašajte, ukrepajte. Otrok vam naj ne bo težko dati v varstvo. Bolje tako, kot da jih vzgaja izgorela in čustveno otopela mama, ter čustveno odstoten oče.
Želim vam vse dobro.
Boštjan, tokratni odgovor je tako posplošen, da razočara… Jasno je zapisano:
>>>a sva vsak na svojem bregu, da se ne pogovarjava…da…ne vem…jaz sem si predstavljala drugače, ampak…sama ne morem spremeniti NIČ na njega pa ne morem računati da bova skupaj kaj spremenila, ker…po njegovem sem za takšno stanje tako kriva JAZ.
Boštjan, tokratni odgovor je tako posplošen, da razočara… Jasno je zapisano:
>>>a sva vsak na svojem bregu, da se ne pogovarjava…da…ne vem…jaz sem si predstavljala drugače, ampak…sama ne morem spremeniti NIČ na njega pa ne morem računati da bova skupaj kaj spremenila, ker…po njegovem sem za takšno stanje tako kriva JAZ.
Ne najdem vsak dan čas za pisanje.
Ja Marko, bi rekla da sem za stanje ki je, res kar dosti sama kriva, ker…sem razmišljala da…bolj kot bom skrbna, ljubeča… bolj me bo imel rad, ampak…temu ni tako…Več kot naredim, še več se pričakuje od mene.
Pri prvem otroku je sodeloval, bil tudi ZELO skrben ko sva prišla iz porodnišnice, le previjanje in nočno vstajanje je bila izključno moja skrb. Ampak…on je šel zgodaj v službo mi je bilo povsem logično da sem se jaz ponoči vstala.
Ko se je pa rodil drugi fantek, pa…je bil povsem drugačen. Do otroka sicer zelo ljubeč, do mene pa…kakšne tri tedne po porodu mi je rekel da moram zelo paziti nanj, ker…on je čisto na koncu z živci…jaz z razparanim trebuhom (CR) in napihnjenimi joški…podočnjaki do tal…naj še pazim nanj…
Je pa verjetno to njegov način obnašanja, vzgoje…če tip pri 30+ še ni imel ženske, se je tudi za vprašati zakaj je ni imel…mogoče zato ker se mu ni dalo truditi, osvajati…nobena mu ni padla v naročje kot zrela hruška. Ali pa…dokler je imel mamo…mama mu je umrla par mesecev preden sva se spoznala.
Oba iz primarnih družin nosiva neke vzorce ki…pri njih ni klicev, brat in sestra se med sabo ne kličejo (ej kako si…), ne voščijo si praznikov, rojstnih dni…Ko sem tastu voščila za roj. dan in ga poljubila…siromak je bil tako šokiran da se je skoraj zjokal.
Jaz pa tudi izhajam iz čudne družine…sicer smo se ogromno pogovarjali, se smejali…živeli recimo zdravo kmečko življenje, ampak…partnerski odnos mojih staršev pa…mama je bila dominanta…očeta je zaničevala, verjetno že od vsega začetka…skupaj sta bila…ne vem…verjetno zato ker je že obema krepko ˝tekla voda v grlo˝ in sta se silom prilike vzela. Oče je imel kmetijo, mama pa je imela možnost da šla od doma, da ni ostala doma za ˝teto˝. Oče je večino tega zaničevanja požiral, včasih je pa tudi ZNOREL.
Jaz sem si vedno govorila da takšnega zakona kot ga imata moja starša NOČEM imeti in se trudim da…ne postanem mamina senca, ker…pri njej je bilo vse o.k. dokler je bilo po njeno. Ko pa se je kdor koli vsaj malo uprl pa…ogenj v strehi…kričanje, zmerjanje in….na koncu ona največja žrtev.Ta vzorec obnašanja je z leti vedno bolj izrazit .
Ko sem se kot pubertetnica in še kdaj kasneje drznila upreti sem takoj dobila servirano ˝da z mano je nemogoče živeti, da mene ne bo nikoli nihče imel…
Mogoče bi jaz potrebovala obravnavo pri psihoterapevtu da…
Žal je tako, da ljudje skozi izkušnje, zavedanje, učenje in osebna hotenja zelo pogosto postanemo enaki kot so naši starši ali njihovo nasprotje.
Pogodbe, ki jih sklenemo sami s sabo v veliki meri vplivajo na naše vedenje, in regulacijo naših frustracij. Gre za kompenzacijsko vedenje glede na naše podzavestne impulze. To je tako, kot da bi se v nas pretepala dva dela nas. Eden zagovarja “idealno družino”, drugi “realnost primarne družine”. Če je takšen konflikt velik, je izgorelost neizogibna.
Skušajte si vzeti nekaj časa zase, da boste zopet našli sebe. Bodite malo egoistični. Dajte otroke v varstvo za kakšno urico ali dve na teden in pojdite na sprehod ali na masažo, ali na karkoli, kar vas veseli. To je edina pot, da začnete spiralo lastnega propadanja obračati v nasprotno smer.
Veliko strokovnih izkušenj imam s točno takšnimi vzorci partnerskih odnosov. Skušam biti realen, menim da skupaj s partnerjem potrebujeta strokovno podporo. V kolikor partner ne želi sodelovati pri tem, lahko zelo veliko naredite tudi sami. Ko boste vi spremenili sebe, bo tudi on primoran nekaj spremeniti. Ta trenutek oba podpirata drug drugega v destruktivnem odnosu.