Ahoj!

Saj ne vem, če je prava tema, podtema, forum, karkoli. Ampak nekje tukaj bo verjetno kar pravilno, glede na to, da včasih berem kakšne izpovedi, ko nekomu nekaj gre narobe, ravno na teh straneh. Tokrat ne bom bral, odločil sem se, da bom namesto tega pisal.

Skoraj se spodobi, da najprej nekaj povem o sebi, toliko – za podlago. Sem 28 letni skorajda očka (kepa pride spomladi :)) z nekaj problemi. Zase mislim, da sem sicer ok, nič posebnega, ampak glede na doseženo v življenju kar precej sposoben, energičen, zanesljiv in že sicer delovno naravnan. Nerad jamram, prepričan sem namreč, da jamranje ustvari še več jamranja. Zato sem doslej med temi vrsticami na forumu tudi sodeloval bolj kot bralec, in ne tisti, ki bi pisal. Žal pa imam zadnje čase-leto, dve, probleme. Z drugimi, v prvi vrsti pa zagotovo s samim sabo.

Imam službo – kar dobro službo, je pa res, da je v njej potrebno nenehno vlaganje sebe v delo in trud. Imam punco, skorajda sorodno dušo. Urejene bivanjske in druge pogoje. Skratka, ne gre mi slabo. Nasprotno, menim, da mi gre zelo ok, pa tudi v nadaljnje vidim perspektivo. Delam doma (ne od doma), pri družinskem podjetju – našem, v katerem pa je vedno težko. Saj veste; domači odnosi so domači odnosi, služba pa je služba. No, pri nas je vse eno in isto. In ker smo vsi bolj ‘čudne’ sorte, smo med sabo, kljub temu, da smo družina ustvarili blokade. Težko se pogovarjamo, še težje med sabo gledamo. Predvsem naš šef/oče, je človek, mimo katerega težko stopim in se nanj izredno občutljiv. Mislim, da je krivda njegova, prav tako blokade, ki so nastale. Predstavljajte si zateženega človeka in pomnožite s tisoč. To bo on 🙂

Da skrajšam: zadnje leto se počutim zelo čudno. En dan sem dobre volje, da plešem, drugi dan pa pobit do te mere, da bi si kaj naredil. Pa ne samo to; zjutraj sem ok, popoldne sem gotov. Menjujem razpoloženje dobesedno tako, kot zapiha veter. Vse to se dogaja tekom službe – mislim, da zaradi dejstva, da smo vsi nekoliko zgarani, vajeni delati, delati in delati, nonstop se gledamo in srečujemo, zato tudi mislim, da sem razvil občutljivost na fotra. Vsaka, VSAKA malenkost me zmoti. Ampak ne tako, kot bi normalnega človeka. Mene zmoti do te mere, da ne morem več normalno funkcionirati. Postajam črnogled, v ničemer ne vidim nobene pozitive, dokler ne pride nov dan, ki pa se začne in konča enako kot prejšnji. Vse to opaža tudi moja punca, ki pa je sedaj med nosečnostjo nočem obremenjevati. Nosečnost bi morala biti nekaj lepega za žensko, ne da mora doma prenašati še tečnega deda. Zato se večkrat na dan umaknem. Za svoj računalnik s kavo in me nekaj časa ni, potem pridem nazaj in je vse ok. Ampak tako ne bo šlo naprej… Po domače povedano; človeka in posledično vsega imam dovolj. Prišel sem do točke, ko ne vidim več smisla. Edino kar me še drži pokonci je to, da bom kmalu ati. TOOOO! 🙂

Zanima torej me, ali je to, da sem bolj občutljiv, kot moja noseča punca normalno???? Je lahko to kakšen bolezenski znak, morda kaj psihološkega? Naj pustim šiht, dobesedno odj***em vse skupaj, pa čeprav je izredno perspektiven?

Najraje bi slišal kakšen predlog, ki vključuje delo na sebi. Rad delam na sebi, rad vlagam, osebnostna rast me je vedno zanimala, čeprav sem sedaj nekoliko stagniral. Tablete, antidepresivi, stabilizatorji razpoloženje mi ne dišijo preveč…. Kaj druga?

Najraje pa bi kakšen nasvet, kako se energijsko ločiti od nekoga, ki ti je pod kožo, ampak ti obenem pije vse živce. Kako odj***ati takšnega človeka, pa vendar biti vsak dan v njegovi bližini? Kakšna ideja? Kako se naučiti, da se vedno ne moreš ozirati na enega človeka, ko pa obstajajo še drugi, ki delujejo tebi v dobro in ne slabo, tako kot nekateri posamezniki? Najlažje bi se bilo umakniti, poiskati drugo službo – ampak tega nočem. Vložil sem že toliko, da bi bila bedarija vse skupaj pustiti.

Tudi če nihče nič ne odgovori, bo ok – glavno, da sem napisal, kar me teži 🙂 Kakšen predlog? Ja, ta bo pa še bolj ok.

Ahoj!

Pravilna tema na pravilnem forumu. Si štejem v čast, da ste izbrali ravno moj forum. Vedno odleže, ko se da stiska ven. Bodisi se jo napiše bodisi se jo pove. Čustva, stiske ni za zadrževati v sebi. Potrebno se je pogovarjati, ker potem je vse lažje. Samo potrebno se je pogovarjati z ljudmi, ki te slišijo. To pomeni, da si vzamejo čas in te resnično poslušajo. Potem ti odleže. Če pa govoriš nekomu, ki je samo površinsko s teboj, ne odleže kaj preveč. Razen, če ti govor drugi osebi, odpre nov vidik situacije, ker si se sam poglobil v zadevo na drug način kot običajno.
Čestitke že v naprej za to, da boste postali spomladi očka, vsekakor lep dogodek. Zelo lepo, da se zavedate, da je pomembno, da ima nosečnica mir in čim več harmonije okoli sebe.
Prepričana sem, da ste o.k. tako kot smo vsi o.k.. Samo ves čas dobivamo sporočila, da nam manjka to in ono, seveda vse z namenom, da smo bolj vodljivi in da čim več potrošimo, da smo »pridni«, pokorni prebivalci tega planeta. Težave pa imamo vsi. Samo, da jih določeni priznamo, določeni jih skrivajo, tisti, ki se jih pa ne zavedajo, imajo pa še največje težave. Če zmoremo na težave pogledati kot na življenjske izzive, ki so prišli v naše življenje zato, da nas nekaj naučijo in nas s tem nagradijo z modrostjo, smo pa tako rečeno na konju.
Tudi v tem bi se strinjala z vami, da če imamo probleme z drugimi jih imamo istočasno sami s seboj.
Zanima me, kaj pomeni, da je potrebno nenehno vlaganje sebe v delo in trud v vaši službi. Ali to pomeni, da konstantno hodite čez rob svojih zmožnosti, da se odpovedujete počitku, da delate več kot bi si želeli?
Veste kaj, ustvarjene blokade med družinskimi člani v Sloveniji so zelo pogoste in nikakor redek pojav. Bojimo se izražati svoja čustva, svoje globine. Zelo pogost je pojav pometanja pod preprogo, kar pomeni, da se o težkih situacijah ne govori, ker obstaja napačno prepričanje, da zadeve, o katerih se ne govori, ne obstajajo. V resnici pa je ravno obratno, tako imenovane skrivnosti in tabu teme imajo veliko moč nad nami in našimi odnosi.
Pišete, da mimo očeta, ki je istočasno šef težko stopite in ste nanj izredno občutljivi. Kolikokrat na dan, pa stopite mimo njega/kolikokrat padete v stresno situacijo?
Omenjate zgaranost. Veste kako, življenje lahko živimo- ga ustvarjamo, lahko se samo odzivamo na situacije, lahko smo pa tudi samo na avtopilotu. In če nekdo dela, dela, dela in se pri tem standardno izčrpava, ja to nikakor ni ustvarjanje življenja. To je životarjenje, to je biti družbena ovca v pravem pomenu besede. Razumem, če gre za preživetje in je treba, da res ni druge možnosti in da je to na kratki rok. Ampak, da pa ti ne gre za preživetje in da kar delaš in delaš je pa to to, kar sem omenila: metanje življenja stran. V slovenski družbi je tudi to zelo pogost pojav. Določeni strokovnjaki pravijo, da je to še prenos nepredelanih strahov generacije, ki je živela pred vojno in med vojno, ko so stradali in da je še zdaj nezaveden strah pred revščino v naši podzavestni kolektivni zavesti.
Če si zdaj predstavljam vašo situacijo, se vsaj osem ur na dan, čeprav dvomim, da je to osem ur ampak več, gibljete med utrujenimi oz. zgaranimi ljudmi, ki posledično nimajo v sebi kaj veliko življenja, veselja, kreativnost, strasti do življenja. Poleg tega ves prostor obvladuje oseba, ki je močo zagrenjena, predvidevam, da tudi močno živčna. In v takem ozračju vi preživljate dneve in dneve. Predvidevam, da sta se vaša psiha in telo že močno navadila na stres. Ampak tako gotovo živite že zelo dolgo in v zadnjem letu kot pravite, vas je začela »izdajati« psiha. Neverjetno a ne? Naša telo, naša psiha nas imam tako rada, da se podreja, podreja naši volji, dokler le gre, toda ko je enkrat preveč, pač začnejo stvari iti narobe.
Se vam res zdi, da je to najlažja varianta, da si poiščete drugo službo ali pa samo sami sebi lažete, da si zaradi podzavestne lojalnosti družini tega ne upate storiti? – vprašanje za razmislek.
»Vložil sem že toliko, da bi bila bedarija vse skupaj pustiti.«– pravite. Predstavljajte si sebe čez štirideset let, svoje telo, svoje življenje, svoje notranje počutje, če boste ostali na tej karierni poti. Boste v svojih mislih srečni čez štirideset let z nadaljevanjem te poti, kot jo imate zdaj začrtano? Ali boste rekli, da ste stran vrgli svoje življenje, da ste se čisto zgarali?
Tehniko: Kako se energijsko ločiti od nekoga, imate na razpolago knjigo Rezanje eteričnih vezi pisateljice Phyllis Crystal.
Kaj je vaša prava pot, boste težko ugotovili, dokler ste v stresu in razpoloženju kot ste. Najprej morate ponovno dobiti stik sami s seboj. V bližnji prihodnosti se pripravlja delavnica na temo sproščanja telesa v stresnih situacijah ter o vzpostavljanju stika samega s seboj, če vas zanima, mi pošljite mail preko zasebnega sporočila, pa vas bom obvestila o delavnici. Pomembno je, da se razbremenite, da prekinete tok nenehno se ponavljajočih se misli v vaši glavi. Če se ne boste odločili za delavnico, ki vam jo omenjam, pa to naredite kako drugače. Če ne drugega, pojdite v naravo, sami s seboj, v mir in poskušajte vsaj za nekaj časa odmisliti vse kar vas bremeni.
Škoda vas je, resnično škoda.

Mateja Debeljak, univ. dipl. soc. delavka

Gospa Mateja, hvala za odgovor. Res je nekaj novega in meni do sedaj ne-tako-zelo-logičnega, da mi popolna neznanka na forumu nameni sto stavkov več, kot je sicer klasični odgovor prijateljev: ah, saj bo 🙂 Hvala še enkrat, zares sem presenečen!

Vsega tega, kar ste napisali, se zavedam. Čisto vsega, res. Jasno mi je, ampak po eni strani si jemljem kot potrditev komaj, ko mi to pove nekdo drug. Zanikanje samemu sebi, kot ste že omenili. Ampak tako pač je.

Vprašali ste me, kaj točno mislim s tem trudom in vlaganjem. Ja, na kratko realno povedano, je ta trud res bolj kot ne garanje. Ne, ker bi bilo potrebno – situacija bi se lahko uredila na bistveno lažji način, če nekdo ne bi postavljal neprestanih ovir, preko katerih smo se ostali v družini/podjetju že navadili ‘skakati’ kakor pač znamo.In vsega tega se zavedam.

Trud in moje vlaganje, ter bedarija, da vse skupaj pustim pa je menda res slepilo samemu sebi. V končni fazi, pri svojih sposobnostih menim, da bi se kaj hitro postavil na noge, če se za to odločim. Tisto energijsko ‘opuščanje’ nekoga, ki ti pije živce je sicer dobra ideja, ampak v tem nivoju v katerem se nahajamo sedaj, mislim, da mi kaj dosti ne bi pomagala. Čeprav je prvi korak, sploh sedaj, ko je situacija s kepo spomladi, zelo zelo težek, bom ga menda moral narediti. Na eni strani finančna preskrbljenost, na drugi strani pa psihično zdravje. Pa ne samo to, dejansko bo od moje ‘psihe’ odvisna cela družina. Tukaj pa se zatakne, sploh ker se zna vzorec foter-otrok ponoviti, kar pa roko na srce, ne bi prenesel.

Kako narediti prvi korak in opustiti strah pred neuspehom?

Ponovno, gospa Mateja, pa hvala za odgovor. Prebral sem ga večkrat.

Pozdravljeni!

A ni lepo doživetje, ko ti nekdo podari sto procentno pozornost, ne da bi kaj pričakoval v zameno? Meni je zmeraj čudovito, ko to doživim. Sem pisala več kot uro odgovor za vas, bistveno več in se je splačalo že zaradi občutka, ki se je porodil v moji notranjosti, ko sem prebrala besede, ki ste mi jih podarili na začetku vašega odgovora.

Tako je. Veste, odgovori so zmeraj v nas. Dober svetovalec pač osvetli zadeve. Ali bo pa oseba sposobna videti, kaj je za njo najbolje, pa je odvisno predvsem od nje ter od tega, koliko je sposobna prepoznati pri sebi, koliko zmore videti stvari še na drug način, koliko ima podpore v sebi v drugih in še od marsičesa. Večina od nas potrebuje potrditev od drugih oz. mnenje drugih. Pomembno je samo, da se na koncu odločimo sami, ker bomo posledice svojih odločite tudi nosili sami. In če izid naše odločitve ne bo tak, kot smo si zamislili, bomo tudi pač mogli prevzeti odgovornost nase.

Prvi korak ste že naredili, s tem ko ste naredili korak v neznano, v nekaj novega, ko ste poiskali nov način reševanja težave. Strah pred neuspehom bo ob vas. Včasih bo čisto tiho, včasih bo malo glasen, včasih bo tulil. Pomembno je, da imate z njim komunikacijo, ko tuli in se pogovorite z njim. Ne na način, kot so se vaši kolegi z vami ampak na način kot je: “Ok. strahec, sporočaš mi, da obstaja verjetnost, da mi ne uspe. Prav, sprejemam sporočilo. Mogoče imaš prav. Pa vendar, kaj je najslabšega, kar se mi lahko zgodi, če imaš prav?” Potem razmislite, kaj so dejansko lahko najhujše situacije. Strah samo potencira vse skupaj. Ko se bolj razumsko poglobimo v svoje strahove, vidimo, da stvari, tudi če se bodo res zgodile, sploh niso tako grozne. Ja tvegamo, za svoje sanje, resnične cilje, tvegamo. Imate prav. Toda a ni bolje tvegati kot kasneje obžalovati, da nismo poskusili? In kaj bo pomenilo, da nismo uspeli? Le to, da smo si upali. Ne bo pomenilo, da smo slabi, nesposobni. Ne. Vedno znova ponavljam, da naš družba proizvaja državljane prežete z samozavračanjem in občutki nezadostnosti. Vse skupaj pa je tako vpeto v nas, da se sploh ne opazi kaj preveč, če se ne poglobiš vase. Vidi se lahko posredno kot je npr. strah pred neuspehom. Ker če mi ne uspe, se bo videlo, da nisem dober. Ni res, ni res. Ja strah bo vaš spremljevalec, tako kot sem rekla. Ampak vaši spremljevalci na poti bodo tudi upanje, želja, veselje, in podpora. Najdite si podporo. Saj žene ne boste obremenili, če jo boste prosili, da vas na vsake toliko časa spodbudi in vam da upanje, da zmorete in znate. Dovolj bo že njen pogled s katerim vas bo pogledala in kateri bo v sebi nosil vero, da zmorete. In če sta sorodni duši, bo temu tako.

Zdaj je na vrsti zbiranje informacij. V sebi se vprašajte, kaj si želite. Napišite si, kaj si želite in na to se vedno znova osredotočajte, z vsem telesom, z občutki. Na to, kaj si želite in ne na to, kar bo vaš strahec v vas obujal ali na tisto, česar nočete. In nato zbirajte informacije, kako to dobite, kar si boste namerili dobiti. In delujte v to smer. In ne obupati, če vam ne uspe v prvo, če ne bodo šle takoj stvari, kot ste si zamislili. Včasih je treba kakšen cilj preoblikovati, ampak vztrajajte na poti, ki jo čutite v srcu. In če ne boste več v povezavi s svojem srcem, najprej vzpostavite to povezavo. V naravi, v naročju ljubljene osebe, v spodbudni besedi samemu sebi, ko se lahko sprostite in odložite napetosti.

Jaz držim pesti za vas, da pridete do zadnjega koraka uspešno, srečno in zadovoljni sami s seboj.

Srečno!

Mateja Debeljak, univ. dipl. soc. delavka

Kar veliko naključje, da sem se sprehajal po forumih in naletel na svoj post izpred dveh let. Pa skoraj se spodobi, da kaj napisem v tej smeri. 🙂

Mateja, ponovno hvala za vase predloge. Sedaj po dveh letih so se stvari spremenile, sicer se ne popolnoma korenito, ampak v veliki meri pa.
S partnerko sva naredila ogromen korak naprej in se takrat preselila, sedaj smo ze trije. Stanujemo blagoslovljenih 12 kilometrov stran od starsev 🙂 zacel sem tudi tipati po novi zaposlitvi, ki sem jo tudi dobil takoj. Pazi sedaj to, ko sem spremenil svojo karierno pot, se je izkazalo, da sem ocitno nepogresljiv clen v druzinskem podjetju in sedaj honorarno delam oz. sodelujem kolikor sam zelim pri prejsnji sluzbi. Zivljenje se je spremenilo, nisem vec zivcna razvalina, sam pri sebi vidim, da bi ta korak moral narediti ze kar nekaj casa nazaj. Imam ogromno novih poznanstev in prijateljev, vecino svojega casa pa posvetim domu in družini. Ne, ker bi se spodobilo, ampak ker smo zares ena posrecena enota druzbe.

Skratka, mogoce ni prevec z mesta, ce tudi sam povem svoje ugotovitve in povzamem vse skupaj.

Stvar je dokaj simple: ko je vsega balasta z odnosi toliko, da ne glede na vse posledice reces sam sebi ‘Ej, zdaj pa dost. Gremo mi od tukaj…’, in to resno mislis, in dejansko zacnes v tej smeri delati, se odprejo nova vrata. Samo let it go. Brez strahu, ker bolj zajebano, kot je, itak ne mora biti. Se pravi najprej sprememba okolja, potem pa zalaufa samo od sebe. Pa se ta trema okoli vsega je dobesedno rajcig, sploh ni slaba zadeva, ko enkrat spoznas, da obstajajo tudi drugi problemi, in ne samo tisti, ki si jih vajen dan za dnem, leta in leta. Fuck it all receptura se je sedaj izkazala za najboljso odlocitev, ki sem jo kdaj sprejel (v tej situaciji). Upam, da tako tudi ostane.

Hja, kdo bi si mislil…

Pozdravljeni!

Sem prav vesela, da ste se mi javili. Pa vesela sem, da ste še vedno zadovoljni z odgovorom, kot sem vam ga napisala in najbolj vesela, da ste odlično rešili svojo situacijo.
Strinjam se z vami, da so pomembne spremembe. Narediti stvari drugače. Narediti tisto, česar nas je strah. To nas osvobodi, pripelje novo energijo v naše življenje, ki jo tako potrebujemo za premike. Ni za vsakega človeka ista rešitev in ni za vsak problem isti odgovor in ista pot. Je pa vsekakor povsod, kjer se “zahaklamo”, obstanemo, potrebno narediti nekaj – več ali manj, drugače, kot smo do sedaj. Najlažje je tarnati in se delati, da tako nič ne moremo, ker nimamo niti svoje usode v svojih rokah. Vedno bomo imeli izzive ali težave, kakor koli že rečemo. Da je življenje lahko, da naj bi šlo vse kot po maslu, “larifari”, potrošniška floskula, nekaj kar odvzema ljudem tisto, kar naj bi nas delalo človeka. Da je življenje ena sama težava, zopet ne drži. Življenje je izziv, je pot. Pot iz tukaj, kjer smo trenutno, do tja, kjer želimo biti. Ampak nihče ne ve, kako dolgo bo trajala ta pot. Mogoče uro, dan, dva, teden, mesec, leto, desetletje. Ni zaman modrost, da je pomembna pot in ne cilj. Cilj nam da motivacijo, vendar šteje pot. Šteje naša pripravljenost, koliko si bomo dovolili spremeniti, transformirati naše vzorce delovanja, naša notranja potlačena čustva, vse kar nas omejuje, nam povzroča blokade. To šteje, koliko se bomo preobrazili skozi dan, skozi teden, skozi mesec, skozi odnos. Vsakič, ko ne zbežimo na tak ali drugačen način iz situacije (alkohol, cigareti, delo, …) in ostanemo v svojem občutenju, četudi boli, je neprijetno, celo neznosno bomo zmogli delček transformacije, bomo sami sebi alkimisti, ki bomo na površje spravljali svoje zaklade. še enkrat pravim, od kje nam prepričanje , da nam pripada lahko življenje in če ni vse tako kot mi mislimo, da bi moralo biti, smo mi nesposobni, je življenje do nas kruto, … O ne, tukaj smo zato, da živimo in živeti pomeni spreminjati se, raziskovati se, poglabljati se vase, čutiti nešteto občutij, obupati in se pobrati, jokati in se smejati, sproščati se in biti napeti,…pomembno je, da potujemo, da gremo in ne obtičimo na enem mestu, v enem načinu razmišljanja.

Srečno na vaši poti!

Mateja Debeljak, Svetovalka za osebno preobrazbo in razvoj