Pozdravljeni,

S fantom živiva pri starših, prav takoj kot tudi moj brat s punco. Doma smo kar premožni in smo imeli vedno vsega dovolj. Nismo pa nikoli izražali čustev, se pretirano veselili in se med seboj pogovarjali. Mislim, da je to tudi velik vzrok za moja čustva. V zadnjem letu sem postala zelo čustveno nestabilna. Sploh si ne znam razlagati svojih čustev. Namesto, da bi se določene stvari veselila, se jaz jokam. Postala bom teta. In sploh nisem vesela, Gre mi kar na jok. S tamlado se resda ne zastopimo dobro, samo vseeno bi bila lahko bolj vesela novega bitja. Mislim, da je problem tudi v tem, ker vem da bo veliko pozornosti namenjeno otroku, jaz pa sem jo v mladih letih najbrž dobila premalo in jo potrebujem zdaj veliko več. Od staršev me nikoli ni noben pohvalil. Delam v očetovem podjetju, naredim veliko stvari in me nikoli nihče ne pohvali. Poslušam samo kritike, kaj ne znam. To me ubija. Delam po 8 ur na dan, samo dela nimam za 8 ur in potem se dolgočasim in veliko preveč razmišljam. Doma veliko pomagam tudi pri drugih stvareh, če pa kam grem imam slabo vest ker me ni doma. Zdi se mi, da sem za svoja leta (29) popolnoma nestabilna. Vedno sem hotela biti odrasla, samo se mi zdi da mi tega starši niso dopuščali. Vedno so mi dali denar, potem pa to izsiljevali.
Zavedam se kako sem čustveno nestabilna, samo si ne znam pomagati. Vem, da bi se morala začeti ukvarjati s kakim športom, da zapolnim svoj čas, vendar ne najdem motivacije. Če mi kdo kaj reče se takoj zjokam. Če imam rojstni dan mi gre na jok, ker mi vse čestitajo. Sploh se ne znam več veseliti. V vsaki stvari najdem nekaj slabega.
Na primer: vsak dan bi šla s kolegicami ali fantom na pijačo, v kino…samo ne grem, ker potem mi doma takoj rečejo, kam treba hodit vsak dan. In tako če kam grem, se obremenjujem kaj si doma spet mislijo.
Kar sem tudi zelo nesamozavestna imam težave pri spoznavanju novih ljudi. Ko sem nestrpna ali malo živčna dobim po vratu rdeče lise. Seveda me potem vsi sprašujejo kaj pa imaš to in mi je še bolj nerodno.
Moram se naučiti živeti bolj samostojno, nočem biti očetova punčka, moram sprejeti tamlado, se nehati obremenjevati za malenkosti, biti samozavestna samo enostavno ne vem kako? Sem obtičala na mrtvi točki brez vsake motivacije! Prosim za nasvet!

Pozdravljena,
saj si lepo opisala, v čem je problem – starši. Prav očitno je, da si stalno in preveč pod njihovim vplivom, spremenila jih pomoje ne boš (lahko se jim poskusiš kaj potožit, a ni za pričakovat, da bo kaj učinka), zato bi ti jaz predlagal, da se s fantom resno pogovorita (če se še nista) o možnostih, da bi šla živet kam na svoje in se tako odstranita iz njihovih “energij” ter počneta kar želita in živita svoje življenje, kakor vama ustreza, brez da bi vaju/te kdo obsojal ali kontroliral. To je ena stvar.
Druga stvar pa je, pomoje bi ti dosti pomagal kakšen psihoterapevt, ki se spozna na družinske odnose in travme.
Mislim, da bo potem še vse v redu.

Srečno, drži se!

Pozabil – za vsaj nekolikšno izboljšanje počutja pa bi ti kakšen šport res pomagal (npr. tek, plavanje, tako da se konkretno “prevetriš”), pa nekaterim pomaga tudi joga. Lahko bi prosila za pomoč kakšno prijateljico, prijatelja, ali s fantom, da greste skupaj, da te malo povlečejo ven s sabo, ti pomagajo, če ti je težko sami se spravit k športu. Potem so tu še Dr. Bachove kapljice, ki tudi pomagajo pri izboljšanju počutja.

Jok je posledica nemoči in ti si očitno nemočna se zoperstavit svojim staršem zato te daje obup.
Kljub letom si še vedno odvisna od staršev saj delaš v njihovem podjetju in živiš v njihovi hiši zato te imajo (nehote?) v “oblasti”. Zaradi nenehne graje se ne počutiš vredno sedaj te pa še “ogroža” bratov otrok…
Mogoče so te le malo preveč razvajali, ko si bila še otrok in se ti sedaj, ko naj bi bila odrasla, zdi, da je življenje tako krivično do tebe, ker ni več tiste nenehne pozornosti?

Takole na kratko, imaš problem polnega korita.
Oddidi proč in delaj vse tisto kar želiš!

Pozdravljeni.

Prebral sem vaš prispevek. Iz načina pisanja se lahko zazna, da v vas “biva” veliko nasprotujočih zavestnih in podzavestnih hotenj, kar vam predvsem jemlje energijo in vas peha v depresivno razpoloženje. Vidim, da dobro razumete svojo trenutno stvarnost. Kot pa tudi sami ugotavljate, se ni tako enostavno “odlepiti” od obstoječih vzorcev.

Definitivno morate najti sebe, svojo identiteto in meje. Zanima me kaj o bivanju pri vaših starših meni vaš partner? Kako imate urejene meje v hiši, kjer živite? Ali ima vsaka skupnost svoje nadstropje oz. prostor, kjer lahko najdete spalnico, kopalnico, pralnico in kuhinjo? Ali s partnerjem negujeta meje vajinega gospodinjstva, plačujeta stroške ipd.?

Menim, da ta trenutek potrebujete novo konstruktivno referenčno točko, na katero se boste lahko začasno uprli, dokler zopet ne najdete sebe. Ta referenčna točka ne sme prihajati iz skupnosti v kateri živite. Predlagam, da ta referenčna točka postane psihoterapevt(ka). Sedaj živite preveč v energetskem polju svojih staršev. V kolikor boste poiskali strokovno pomoč, si dajte jasno zavezo, da boste v procesu dela na sebi vztrajali vsaj 1 leto.

Koliko je to nujno težko presodim preko vašega prispevka. Intuitivno bi rekel, da je precej nujno. Bolje je, da to storite takoj, namesto da odlašate … V kolikor se želite pogovoriti z mano, sem na voljo tudi na Skypu: bostjan.topovsek

Najlepša hvala za odgovor.
Tako kot ste napisali, zelo dobro razumem trenutno situacijo, vendar se ne znam odlepiti ob obstoječih vzorcev.
S fantom sva si začasno uredila stanovanje v spodnjem nadstropju hiše kjer sva sama, tako sva se umaknila od brata in punce, ki pričakujeta otroka. Stroškov ne plačujeva. Namen se imava odselit, vendar ko najdeva primerno lokacijo. Če priznam se je meni zelo težko odselit od doma, čeprav vem da bi bilo to bolje. Vseeno sem še zelo navezana.

Najlepša hvala za odgovor.
Tako kot ste napisali, zelo dobro razumem trenutno situacijo, vendar se ne znam odlepiti ob obstoječih vzorcev.
S fantom sva si začasno uredila stanovanje v spodnjem nadstropju hiše kjer sva sama, tako sva se umaknila od brata in punce, ki pričakujeta otroka. Stroškov ne plačujeva. Namen se imava odselit, vendar ko najdeva primerno lokacijo. Če priznam se je meni zelo težko odselit od doma, čeprav vem da bi bilo to bolje. Vseeno sem še zelo navezana.[/quote]

Biti zase, brez “šuma” raznih sorodnikov, biti odvisen samo od sebe je zlata vredno.
Sicer ne vem kako je s to vašo družinsko firmo, ampak če imaš od nje le plačo, bi si sam našel delo kje drugje.

Zelo dobra refleksija. Prvi korak je narejen, sedaj bo potrebno sprejeti odločitev in se prebiti skozi frustracije, ki so in ki še bodo.

Primerno lokacijo boste našli, ko boste pripravljeni. Dokler ne boste pripravljeni, nobena lokacija ne bo dovolj dobra, tudi če bo realno popolna. Da se preselite v najeto stanovanje res ni potrebno veliko. V kolikor iščete lokacijo za svojo hišo, dobro premislite, ali ta korak v tem trenutku ni nekoliko prevelik. Delajte majhne korake, plačujte stroške, najemnino, postavite svoje “ognjišče”. Bodite najprej odgovorni za ta manjši projekt in se nato lotite večjega, sicer se vam lahko zgodi, da bodo kontrolo nad lokacijo, hišo in vsem kar spada zraven imeli vaši starši in ne vi.

Predlagam, da si najdete si strokovno oporo v tem procesu.