Pozdravljeni.

Skrbi me za našo 8 letnico. Problem je v tem, da imamo poleg nje še enega otroka s posebnimi potrebami in pravzaprav celotna družina poleg tega otroka strašansko psihično trpi. Vse to psihično trpljenje pa je zraven doživljala tudi hči, pri kateri smo se vsekakor trudili, da tega psihičnega pritiska ne bi bila deležna, ampak neke posledice nanjo je pustilo in še pušča.

Opažati sem začela zadnje leto, da izginja hrana, sladkarije, papirčki za omaro, pod posteljo, v predalih….. Začela se je rediti, po 3 kilograme v enem tednu…. Potem spet nekaj časa miruje, pa spet. Ko jo vprašam, zakaj to počne, ali je lačna, ali kaj drugega, ne ve. Pravi, da se ne more zadržat. Mahjna, premajhna se mi zdi za neke diete, ekstremno telovadbo…. Trenira dva športa, vendar v času šole, štiri dni po 2 uri. Gibamo se dosti v naravi, na vrtu, kolesarimo….. Pa vendar.

Največji problem je to skrivno prenajedanje. Ali se naj obrnem na psihologa? Kraj je majhen, pa se ne bi obračala na šolo, že tako znajo biti otroci nesramni, Skrbi me zanjo, da ne bi privedlo do resnejših težav, bolezni, kasneje bulimije, psihičnih težav…

Živimo blizu MB, pa bi želeli h kakšnemu psihologu, ki se ukvarja s takšnimi težavami pri tako majhnih otrocih (8 let, visoka 143 cm in težka 42 kilogramov).

Pozdravljeni,
kar ste opisali, zveni res kar naporno – en otrok s posebnimi potrebami, pa še hči, pri kateri se pojavlja vedenje, značilno za motnjo hranjenja. Res bi svetovala, da se obrnete po pomoč, za imena pa povprašajte kar v MB zdravstvenem domu, ali če več vedo na Infopeki, kjer imajo sicer izkušnje s pomočjo odraslim z MH.
Lahko nam pišete tudi na [email protected] in ko poveste iz katerega kraja ste, pa za vas ¸zbrskamo¸¸ kak bolj konkreten podatek…
Sicer pa mi je prišlo na misel, da vas povprašam, ali imate podporo in pomoč, tako v krogu vaše družine, prijateljev in kolegov – da vam vsaj kaj pomagajo, tako za pogovor kot konkretno pomoč pri otrocih in vsakdanjih opravilih.
Pogosto se namreč na skupini za starše srečujemo prav z zadržki staršev, da bi poiskali podporo in pomoč za pogovor ali konkretno pri otrocih, da si oni vsaj malo oddahnejo in zdržijo bolj naporno starševsko vlogo zaradi otroka z motnjo hranjenja (oz. še bolj, če je zraven še otrok z motnjo hranjenja). Če pa ne poiščejo podpore, se lahko stopnjuje njihova preobremenitev, lahko se pojavijo psihosomatske težave ali pa se počutijo vedno bolj osamljene in ujete v konstantno zaskrbljenost. Prav zaradi tega sem načela temo o dodatni podpori in pomoči.