prevelika stiska, da bi ji bila kos
Že 13 leto v zvezi, 8 let poroke, dva otroka. Dve službi, hiša, dva avta in pes. Izobražena….
Mož ne pije, ne kadi, ne vara….
Verbalno nasilje se je pričelo že med nosečnostjo. Spomnim se, da sem se vozila v avtu in jokala, ker nisem želela priznati situacije nikomur sem tiho trpela. Po porodu se je seveda vse poslabšalo, vendar tudi izbolšalo. Odprla sva obrt, odločila se še za enega otroka. Psihološko me je zlomil in nisem se več upirala. Leteli so krožniki hrane, potem telefoni, pa boksanje v steno… Ko me je prvič napadel je bilo pred otroci, zagrabil me je za vrat in me tresel potem me je vrgel na posteljo. Bila sem obupana. Zaupala sem se prijateljici, ki pa se je izkazalo, da to ni bila in še dane se šalijo na raznih piknikih o moji občutljivosti, ker mož je v družbi res car. Poklicala sem na telefon za ženske v stiski in svetovalaka, na drugi strani mi je rekla, da je to nasilje nad mladoletnimi (ker sta to videli) in mora prijaviti policiji – v strahu in trepetu sem spusatila telefon in s strahom čakala dan za dnem policaje na vratih.
Podjetje je tonilo v dolg in nevzdržna finančna situacija me je prisilila, da sem zaprla dejavnost, šla v osebni stečaj. V tem času sem bila brezposelna in spravila sem se k sebi, shujšala, trenirala, in dobila javna dela. Javna dela so se nadaljevala v zaposlitev za nedoločen čas vendar v izmene samo popoldan in ponoči in skoraj vsak vikend. Ker sem v osebnem stečaju, pogodbe ne morem zavrniti. V tem času pa je nasilje postajalo pogostejše. Ker po njegovih kriterijah nisem bila dovolj hitra pri pospravljanju dvorišča je metal v mene koščke lesa. Ker sem mu “jezikljala” je vrgel v mene njegov mobitel. Vrhunec pa je doseglo nasilje, ko sem ga “razjezila” in je brcal v lestev v kateri sem stala in me prevrnil. Imam zlom zapestja in hude bolečine v hrbtenici.
Ok, vem da se vam ježijo lasje, zakaj ga ne zapustim. Ampak kako. Službe ne morem pustiti, ker bo osebni stečaj prekinjen, ločiti se ne morem, ker nimam v popoldanskem času varstva za otroke…. Nimam staršev, ker živita 5 ur stran, ne tet, ne stricev….
Spoštovana,
niti služba ni toliko vredna, da bi morali preživljati takšno nasilje. Kot razberem iz vašega pisma, ste zelo iznajdljiva in sposobna ženska, še bolje pa se boste znašli, ko ne boste več živeli pod pshičnimi in fizičnimi pritiski vašega moža.
Kar so vam rekli na telefonu za žrtve nasilja, je res. Če je otrok priča nasilju, je tudi sam žrtev, saj je to zanj skoraj enako hudo, kot če bi sam to doživljal. Svet se mu ruši, ko mora gledali, kako oče uničuje mamo. Starša, ki naj bi predstavljala varnost in ljubezen, se kažeta v ravno nasprotni luči.
Ena možnost bi bila, da ga prijavite na policijo in hkrati zaprosite za izrek ukrepa prepovedi približevanja, s tem, da se on izseli. Gospa, vi ste resnično ogroženi pri vašem možu. Vaša otroka lahko ostaneta brez mame… Zato, če vam je ta možnost nemogoča, prosim sporočite, da razmišljamo naprej.
Kako to, da ne morete prekiniti pogodbe o zaposlitvi zaradi osebnega stečaja? Pri določenih postopkih se upoštevajo tudi okoliščine. Na tem, kjer ste, enostavno ne morete ostati.
Hodita otroka še v vrtec ali v šolo?
Se opravičujem, ker nisem uspela hitreje odgovoriti. Bom naslednjič skušala nemudoma odgovoriti, sedaj ko vidim, za kako pereč problem gre in da je nujno nekaj ukreniti. Žal mi je, a to je na vas, da izvedete umik iz nasilnega okolja. Saj vem, da ni enostavno, ker vas vežejo določene zadeve… A vedite, da imate pravico, da naredite, karkoli bo potrebno, da z otroki zaživite varno, brez nasilja.
Navajam še kontakte kriznega centra, varnih hiš in materinskih domov: http://www.irssv.si/programi-socialnega-varstva#programi-za-prepre%C4%8Devanje-nasilja
Veliko notranje moči in zaupanja vase vam želim,
Jana Metelko, dipl.soc.del.
Spoštovani
Pomagalo mi je že samo to, da sem zgodbo napisala in jo objavila. Ob tipki enter, se je moja zavest nehala upirati. Šla sem na CSD in povedala svojo zgodbo. Toliko moje bolečine je strokovna sodelavka na drugi strani prestregla in ves čas sem jokala. Potrebovala sem zunanjo pomoč. Po tolikih letih sem si priznala. Podala sem tudi prijavo na policijo. Mož mi je obljubil, da se bo šel zdravit za izbruhe jeze, sodeluje tudi z CSD. Seveda je trenutno stanje, kot je značilno umirjeno in polno nežnosti. Obljubila sem mu, da bom poskušala sodelovati, vendar da nič ne obljubim. Predvsem bom poiskala mene in si poskušala pogledati v oči. Vpisala sem se tudi na tečaj, ki sem si ga želela.
Hčeri hodita v šolo, vendar o policiji in csd doma ne razglabljamo. Strokovna sodelavka je predlagala, da se pogovorimo o tem z otroci, da ima oče težave in da bo hodil na terapije.
Delo, ki ga opravljate zelo cenim in globoko spoštujem.